Pred štirimi leti sem pisal o Fatalni ljubezni ekonomistov do diktatorjev. Tekst je seveda še vedno več kot aktualen. Dodajam le droben komentar. Tudi ta korona kriza je pokazala dvoje. Prvič, da so se države, ki so bolj avtokratske in države, ki so se odločile za bolj drastične ukrepe, načeloma in na prvi pogled izkazale kot bolj učinkovite v boju proti pandemiji. Kar vzbuja svojevrstno privlačnost do bolj neliberalnih načinov vladanja. In drugič, da avtokracije s fašističnimi nagnjenji kot luč fatalno privlačijo libertarce in libertarne ekonomiste. Poglejte si denimo ključne ekonomiste (ob nekaj mrčesa, ki leti na vsako oblastno luč), ki so se (po polomu sodelovanja v obdobju 2005-2008) odločili ponovno sodelovati z Janševim režimom leta 2012 in 2020.

Zakaj? Gre za absolutno preferiranje učinkovitosti diktature nad nižjo učinkovitostjo formalne demokracije, gre za absolutno preferiranje zmage trga in “svobodne ekonomske izbire” nad tem, da ljudje tovrstne “svobode” na volitvah nikakor ne želijo prostovoljno izbrati. In ob tej absolutni preferenci moralni pomisleki libertarcev nad oktroiranjem te “svobodne ekonomske izbire” povsem izginejo. So nepomembni. Fašizem je zanje manjše zlo. Kajti samo fašisti lahko uveljavijo to “svobodno ekonomsko izbiro”. Ki je, kot sem pisal na drugem mestu, svobodna izbira le za premožne.

Nekoliko daljši razmislek je spodaj.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot lahko razberemo v medijih, se bomo ponovno pogovarjali o tem, ali naj bodo trgovine ob nedeljah odprte ali ne. Levica je napovedala vložitev zakonskega predloga o zaprtju trgovin ob nedeljah in glede na podporo SDS lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujemo, da bo do tega tudi prišlo. O tem so tekle razprave že daljnega leta 2003, ko smo izvedli celo referendum. Ljudje so zaprtje večinsko podprli, a je potem vseeno prišlo do dogovora med sindikati in delodajalsko stranjo za boljše plačilo nedeljskega dela in trgovine so ostale odprte.

Takrat sem se kot direktor Merkurja zavzemal za zaprtje, vendar nisem uspel prepričati direktorjev ostalih večjih trgovcev (Mercator, Spar, Tuš, Lesnina), tako da so trgovine ostale odprte. Kljub temu sem avgusta 2003 v Delu objavil članek v katerem sem predstavil nekaj svojih pogledov. Ker je članek aktualen tudi po skoraj dvajsetih letih, ga objavljam v originalni obliki, brez popravkov.

Nadaljujte z branjem→

Fundamentalni problem EU oziroma njene monetarne (evrske) unije se samo še bolj drastično poglablja. Teoretično je povsem jasno, da se monetarne unije, ki jih prizadene asimetrični šok (lokalna kriza, specifična za posamezne države) ali simetrični šok z asimetričnimi učinki (tipičen primer je sedanja korona kriza, ki je nekatere države prizadela bolj) lahko rešujejo le prek praktično popolne mobilnosti dela ali prek skupnega fiskalnega mehanizma. Pri prvem bi to pomenilo, da denimo Nemčija sprejme vse brezposelne in njihove družine iz Italije, Španije, Grčije itd., kar je seveda tudi fizično nemogoče. Drugo pa pomeni fiskalno unijo, torej enotni, skupni proračun, pri čemer se nacionalni parlamenti podredijo skupnemu, evropskemu pri oblikovanju ekonomskih politik. To ostaja znanstvena fantastika. No, obstaja še tretja možnost, to je, da si članice EU med seboj pomagajo iz solidarnostnega vzgiba, in to ne glede na velikost problema in ne glede na obseg potrebnih fiskalnih transferjev med državami. Ta solidarnost pa je v EU umrla že med evrsko krizo.

EU tako ostaja ujeta v nerešljivem fundamentalnem problemu, da mora šok z asimetričnimi učinki, ki bo zahteval povečanje nacionalnih proračunskih deficitov v obsegu med 10 in 15% BDP, reševati v okviru konfederacije držav. Konfederacija pomeni, da vsaka država obdrži nominalno avtonomijo ekonomskih politik in da skupna centralna banka ne more pretiravati z asimetrično pomočjo (s pretiranimi asimetričnimi odkupi nacionalnih obveznic; že zdaj ima ECB v lasti 23% italijanskih obveznic, do konca korona krize naj bi jih imela že 40%), saj v končni fazi nesposobnost denimo Italije, da ob zapadlosti obveznice poplača, bremeni vse ostale evrske članice, da ECB zagotovijo sveži kapital. V okviru takšne konfederacije postane pač vsaka resnejša kriza nerešljiv problem.In po evrski krizi, ki še ni bila rešena, ta korona kriza problem stopnjuje do nevzdržnosti.

Rešitvi sta le dve. Prvič, evrska unija se preoblikuje v fiskalno unijo. Kar pa je misija nemogoče, saj Nemčija ne bo nikoli pristala, da jamči za ali celo odplačuje italjanske dolgove. In. drugič, dezintegracija evrske unije, kar da možnost šibkejšim državam, kot je Italija, da s fleksibilnostjo svoje monetarne politike (predvsem s tečajem) pridobijo potreben manevrski prostor za dihanje in delovanje. Slednja rešitev se zdi problematična iz simbolnega vidika – kot simbolni bankrot evropske ideje. Toda na mizi sta dve slabi alternativi: ali propade ideja skupne evropske valute ali pa propade celotna EU. Državljani najbolj prizadetih držav, predvsem Italijani, danes to pomanjkanje solidarnosti na evropski ravni ne vidiji kot problem evra, ampak kot problem članstva v EU. Populisti bodo ta sentimenti med ljudmi izkoristili, v to ste lahko prepričani, in po Brexitu lahko pričakujemo kampanjo za Italexit. No, in v tej dilemi se zdi izstop nekaterih držav iz evra bistveno manjše zlo, kot da začne razpadati EU in evropski skupni trg, ki je dejansko eden največjih civilizacijskih dosežkov Evrope.

Nadaljujte z branjem→

Sodeč po (ažuriranih) podatkih o porabi električne energije (EE) je bilo v četrtem tednu aprila dno krize doseženo in krivulja gospodarske aktivnosti se obrača navzgor. V tretjem tednu aprila je bila poraba EE še za 16.1% nižja kot lani v istem tednu, v četrtem tednu aprila se je po petih tednih upadanja gospodarska aktivnost spet obrnila navzgor (odstopanje glede na lani “le” še za 15.8%). To je rezultat ponovnega zagona proizvodnje v nekaterih večjih podjetjih in odpravljanja omejitev poslovanja za mnoge dejavnosti (vulkanizerji, servisi itd.). Večje učinke na okrevanje gospodarstva je mogoče pričakovati po prvomajskih praznikih, ko bo prišlo do dodatnega sproščanja omejitev poslovanja.

Po prvomajskih praznikih bo tudi mogoče oceniti, kolikšen je bil izpad gospodarske aktivnosti v mesecu in pol od začetka omejitvenih ukrepov. Zaenkrat podatki kažejo, da je bila v marcu letos poraba EE za 4.2% nižja kot marca lani, aprila (do 26.4.) pa za 13.6% nižja kot lani v istem obdobju. Če predpostavimo, da bo maja letos kljub odpravljanju omejitev poraba EE še vedno za 8% nižja kot lani, od junija naprej pa že na lanski ravni, bi to na letni ravni pomenilo upad gospodarske aktivnosti za 2.1%. (*)

Nadaljujte z branjem→

Intervju iz karantene pri Marjanu Dori, starosti pomurskih dopisnikov. S seveda nekaj uvodnimi lokalnimi referencami, nato pa o akadenskem poklicu, kvaliteti ljubljanske ekonomske fakultete, svetovanju politiki in korona krizi.

Pred dobrima dvema tednoma sem na povabilo Friedrich Ebert Stiftung napisal pregleden strokovni članek o ekonomiki korona pandemije v Sloveniji. Zajema objavljene analize z mojega bloga in nekaj novih stvari. Spodaj je kratek povzetek, cel članek pa je dosegljiv na tej povezavi.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis ima zelo preprost recept za reševanje korona krize, ko je dokončno odpovedala evropska solidarnost. Recept je v treh točkah:

Nadaljujte z branjem→

• The pandemic adds momentum to the deglobalization trend– Douglas A. Irwin (PIIE)
• The coronavirus stimulus package: Quantifying the transfer multiplier– Christian Bayer, Benjamin Born, Ralph Luetticke, Gernot Müller (VoxEU.org)
• National policies in a global pandemic– Thorsten Beck, Wolf Wagner (VoxEU.org)
• Hibernation: Keeping firms afloat during the COVID-19 crisis– Tatiana Didier, Federico Huneeus, Mauricio Larrain, Sergio Schmukler (VoxEU.org)
• Covid Economics: Vetted and Real-Time Papers(Issue 8) – CEPR
• COVID-19 will hit the poor hardest. Here’s what we can do about it– Carolina Sánchez-Páramo (World Bank)
• A call for a new generation of COVID-19 models– Alex Engler (Brookings)
• COVID-19 is causing the collapse of oil markets: when will they recover?– Simone Tagliapietra (Bruegel)
• Here are the innovations we need to reopen the economy – Bill Gates (Washington Post)
• Corona and Financial Stability 4.0: Implementing a European Pandemic Equity Fund – Arnoud Boot et al (VoxEU.org)
• High inflation is unlikely but not impossible in advanced economies– Olivier Blanchard (PIIE)
• How Inequality Hurts the Economy and Complicates Policy Responses to the Pandemic– Atif Mian, Ludwig Straub, and Amir Sufi (ProMarket)
• Labor Demand in the Time of COVID-19– Lisa B. Kahn, Fabian Lange and David Wiczer
• Covid Economics: Vetted and Real-Time Papers(Issue 9) – CEPR
• How will COVID-19 change our schools in the long run?– Douglas N. Harris (Brookings)
• Funding the development and manufacturing of COVID-19 vaccines: The need for global collective action – Gavin Yamey, Kaci Kennedy and McDade (Brookings)
• What’s the Point in Downgrading Italy’s Debt?– Washington Post

Kot sem pisal pred dnevi, je Španija v okviru ustanovitve Evropskega reševalnega sklada (ERF) v vrednosti 1,500 milijard evrov (10% EU BDP), ki naj bi primarno služil pomoči državam, ki jih je corona epidemija najbolj prizadela, predlagala, da bi se financiral z izdajo perpetualnih obveznic (obveznic brez dospetja). Slednje pomeni, da se glavnica nikoli ne odplača, plačujejo se le obresti. Na Svetu EU so članice predlog ustanovitve ERF v četrtek sicer sprejele, vendar brez konkretne rešitve glede načina financiranja. Ostajam skeptičen, da bi Nemčija pristala na nekaj tako heretičnega, kot so obveznice brez dospetja.

Čeprav, kot je pisal pred dnevi George Soros, perpetualne obveznice niso nek novicum, nekatere države so jih uporabljale za financiranje vojnih izdatkov. Britanija denimo za financiranje Napoleonovih vojn in prve svetovne vojne, in s temi obveznicami se je trgovalo na borzi še do leta 2015. Podobno tudi ZDA po državljanski vojni.

Nadaljujte z branjem→