Fatalna ljubezen ekonomistov do diktatorjev

Ko je leta 1973 general Augusto Pinochet z vojaškim udarom prevzel oblast v Čilu, je ekonomska šola v Chicagu, na čelu z Miltonom Friedmanom, dobila redko priložnost. Priložnost za eksperiment. Priložnost, da svoje nauke o superiornosti nereguliranega, prostega trga preizkusi na “živem tkivu”. Dobila je priložnost, da s proklamiranimi prostotržnimi reformami – od sprostitve cen, prek privatizacije podjetij, šolstva in zdravstva, uknitve vseh regulacij, do zmanjšanja socialnih transferjev – preoblikuje bolehno socialistično v uspešno tržno gospodarstvo.

In čikaška šola te priložnosti ni izpustila iz rok. Milton Friedman je odletel na pogovor k Pinochetu, njegovi učenci – t.i. čikaški fantje – pa so bili že tam. Ameriško zunanje ministrstvo je od leta 1956 financiralo izobraževanje čilskih študentov na univerzi v Chicagu, kjer so se vzgajali za misijonarje prostega trga. Hibernirali in čakali na priložnost. Priložnost pa je prišla s krizo oziroma z vojaškim udarom.

Pinochetova diktatura je bila brutalna in krvava, s tisočimi mučenimi, ubitimi ali za vedno izginulimi. Toda če danes primerjate razvojne predstave latinskoameriških držav, boste v zadnjih 4 desetletjih na vrhu glede višine gospodarske rasti in nizke inflacije našli Čile. Iz gospodarskega vidika se zdi Pinochet-Friedmanova ekonomska šok terapija uspešna strategija.

In to je tisto, kar ekonomiste – zavestno ali ne – privlači. Ja, ekonomske reforme so boleče, lahko so celo krvave, toda na dolgi rok se zdi, da privedejo ljudstvo v boljši svet. Britanski – sicer zmerni in progresivni – The Economist je v zadnjem mesecu s simpatijami pisal o razvojnih dosežkih dveh latinskoameriških držav: o Čilu in njegovi pokojninski reformi, ki jo je pred 35 leti uvedel general Pinochet in katera je zdaj predmet javnih protestov, in o Paragvaju, kjer reforme dolgoletnega diktatorja Alfreda Stroessnerja in naslednikov iz njegove stranke tudi očitno dajejo nadpovprečne gospodarske sadove.

Ekonomisti smo fascinirani s prostim trgom, ki naj bi vodil k večji gospodarski uspešnosti. To želimo verjeti, ker smo v učbenike kot osnovne ekonomske subjekte postavili racionalne in svobodne posameznike. Od tukaj naprej pa je stvar interpretacije. Nekatere ekonomske šole trdijo, da moramo le »osvoboditi« gospodarstvo spon regulacije in dati ljudem »svobodo izbire«, kar bo po naravni poti vodilo v družbeno optimalno ravnotežje.

Toda paradoks prostega trga in »svobode izbire« je v tem, da to ekonomsko svobodo ljudstvo le redko prostovoljno izbere na volitvah, pač pa jo je treba ljudem vsiliti. Treba jo je uveljaviti z brutalno silo. Tudi s tanki in vodnimi topovi. Tudi z vojaškim udarom, če je treba. V glavnem z nekim šokom oziroma krizo. Kajti, kot je dejal Friedman: »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe. Ko kriza nastopi, je delovanje odvisno od idej, ki ležijo naokoli. To je po mojem naša osnovna funkcija: razvijati alternative obstoječi politiki, jih ohranjati žive in dostopne, dokler politično nemogoče ne postane politično neizogibno.«

Gre za to sladko – bolečo dilemo med kratkoročno bolečino, tudi brutalno povzročeno, in dolgoročnimi koristmi, ki nas ekonomiste usodno privlači, da pogledamo stran tudi od kršitev človekovih svoboščin in tudi od velike socialne bolečine družbenih slojev, prizadetih s temi reformami. Zato boste med ekonomisti našli tolikšno število simpatizerjev nad razvojnim modelom Singapurja ali Južne Koreje, ki sta obe – bili in sta še – politično vodeni kot diktaturi. Zato boste med ekonomisti našli toliko simpatij za obračun Ronalda Reagana s sindikatom zračnih kontrolorjev in vojaško – policijski obračun Margaret Thatcher s štrajkajočimi rudarji. Oba obračuna sta pomenila prekretnico v gospodarski evoluciji zahodnih držav. Pomenila sta začetek ere liberalizacije, deregulacije, privatizacije, zmanjšanja davkov in socialne države.

Toda ta ljubezen ekonomistov do diktatorjev (ali močnih voditeljev) ni nujno samo v pragmatizmu, ko smo pripravljeni za uvedbo prostega trga paktirati tudi s hudičem, pač pa, kot v zadnji knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem opozarja sociolog Tomaž Mastnak, gre lahko tudi za intimno in kompleksno povezavo med liberalizmom in fašizmom, ki ima ideološke korenine. Po eni strani gre za to, da (ekonomski) liberalci pri – tihi ali celo odkriti – podpori tako Pinochetovi diktaturi kot fašističnim gibanjem v 1930-ih letih niso imeli moralnih težav predvsem zato, ker je v ozadju šlo za intimno »zagrizeno ideološko nasprotovanje socializmu in komunizmu«. Na drugi strani pa si liberalci s fašisti delijo sovraštvo do institucije države. Kot pravi Mastnak: »Nacizem je namreč pomenil nekakšno ne-državo, saj je vladal ljudstvu tako, kot si danes želijo vladati neoliberalistične korporacije – neposredno, brez posredovanja ali vmešavanja države«.

Vse to pa so že mnogo bolj resne zadeve od preprostega simpatiziranja z uspešnimi razvojnimi praksami nekaterih – čeprav manj demokratičnih – režimov. Gre za to, da pri tem ne gre za nekaj, kar bi izhajalo iz učbeniške ekonomije. Ekonomski modeli in ekonomski učbeniki nikjer ne navajajo, da je treba državo – tako pri regulaciji trga kot socialni politiki oziroma redistribuciji – zvesti na minimum. Pač pa gre za ideološke politične in socialne ideje, ki ekonomske teorije tolmačijo na način, ki ustreza tem partikularnim ideološkim idejam. Gre za zlorabo ekonomije za »višje« ideološke cilje.

Ti cilji so bili v zadnjih treh desetletjih morda doseženi. Toda proti pričakovanju Francisa Fukuyame nismo učakali »konca zgodovine«, pač pa, kot je pokazala zadnja velika gospodarska kriza, ki vztraja že osmo leto, je ta širom sveta vsiljena ekonomska svoboda prinesla izjemno družbeno in globalno nestabilnost. Povečala je neenakost in s tem porušila ravnovesje v razdelitvi med kapitalom in delom. Dokler je to neravnovesje omejeno na eno ali nekaj držav, je zadeva obvladljiva, toda ko se z globalizirano trgovino ter kapitalskimi in finančnimi tokovi in tokovi ljudi ta nestabilnost prosto preliva med državami, dobimo eksplozivno mešanico socialnega upora od spodaj in populizma od zgoraj. Doživeli smo jo že s krizo liberalizma konec 19. stoletja in nato v 1930. letih. Obakrat se je končalo s svetovnima vojnama.

_________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala (Delo)

2 responses

  1. Ja no, po pravici povedano niso samo ekonomisti neoklasične provincience tisti, ki “bolehajo” za takimi zadevami. Gre za zagledanost v modele, v ideje. Realnost pa je vedno bolj zapletena od tega. Problem je prej v tem, ker je do te pretirane zagledanosti, da ne rečem že kar vere pri ekonomistih, premalo ironične distance in kritičnosti.

    Še Slavoj Žižek je enkrat na-pol v šali rekel, da je po psihološki strukturi fašist, ki ljubi red. Ok, to sicer ne gre vzeti tako dramatično, ampak gre za zavedanje, da je tega v ljudeh že “po defaultu” ogromno, intelektualci niso nobena izjema. Nekdo, ki se s teoretsko psihoanalizo ukvarja toliko kot se on, se tega pač bolj zaveda.

    Pred kratkim sem si ogledal res dober film z naslovom Kapitan Fantastični. V njem vidimo zelo intelektualno, levičarsko-anarhistično usmerjenega očeta, ki s svojimi šestimi otroki že 10 let živi v severnoameriški divjini. So tudi povsem telekomunikacijsko ločeni od civilizacije, njihov edini medij so knjige. Čisto na začetku filma vidimo, da ima nekje prilepljeno slikico Pola Pota.

    Mislim, da je namen te slikice v tem, da očeta spomni, da v njihovem “naravnem” življenju, ni v bistvu nič naravnega. To življenje je plod njegovih idej, njegovih odločitev. Ampak take ideje, ideje o nekakšnem “vračanju k naravi”, so v kamboški družbi 1970-tih let, ustvarile katastrofo brez primere, ko je režim Rdečih Kmerov urbano prebivalstvo “spreminjal” v kmete. In mislim, da je bil namen te slikice tega neslavnega diktatorja, v tem da ga spomni na to nasilno dimenzijo vere v nek edino pravilni, “naravni” red. Pozneje skozi film pa tudi vidimo, kako se ta oče sicer stežka, a počasi zmehča glede nekaterih svojih stališč.

    Mogoče bi ekonomisti v enakem slogu morali imeti na učbenikih ekonomije prilepljeno kako slikico Pinocheta. Pa tudi kakega drugega diktatorja, slikico ki bi jih opominjala na take zadeve glede “naravnega” reda stvari. A problem je še večji, problem je v tem, da je kapitalizem bolj sofisticiran od tega. Da za svoje nasilno delovanje, niti ne rabi diktatorjev. Zdajle v Grčiji ni diktatorja, ampak demokratično izvoljena vlada, pa kljub temu Grki živijo slabše kot v marsikateri diktaturi.

  2. Po vsem tem niti ni čudno, da je bil še večji in še bolj brezsramen ljubitelj Pinocheta v primerjavi s Friedmanom, Friedrich Hayek. Seveda, če je obstajal kakšen avtor pri katerem najdemo to ponesrečeno kombinacijo naturalizma, trga in ozko pojmovane svobode, je bil to prav on.

    Če verjameš v pravljice o spontanem tržnem redu, se ti morajo razni komunisti, socialisti in socialni demokrati, vsekakor zdeti kot največje spake tega sveta. Problem je v tem, da je spontani red halucinacija, privid, dozdevek. Obstajajo samo množice navadnih in do precejšnje mere nevednih tržnih igralcev, ki s svojimi tveganji prej ali slej propadejo in svet potegnejo za seboj v brezno. Največji, najbolj oligopolistični in monopolistični med njimi pa potem pokličejo na pomoč nikogar drugega kot pa zlobnega centralnega planerja- državo. Zato, da jih ta reši na račun drugih. Oziroma je niti ne pokličejo, saj že vnaprej računajo nanjo.

%d bloggers like this: