Varoufakisov recept za čas, ko je evropska solidarnost umrla

Yanis Varoufakis ima zelo preprost recept za reševanje korona krize, ko je dokončno odpovedala evropska solidarnost. Recept je v treh točkah:

Varoufakisovi predlogi so dobri. Ključna inovacija v njegovh predlogih je, da dodatnih 1,000 milijard evrov za boj proti posledicam korona krize ne bi dobili tako, da bi obveznice izdale nacionalne države ali skupne EU ustanove (Evropska investicijski banka, sklad ESM), pač pa, da obveznice (z ročnostjo 30 let) izda kar sama Evropska centralna banka (ECB). Za razliko od ostalih predlogov, se na ta način neposredno ne poveča javni dolg (držav ali nadnacionalnih ustanov), hkrati pa imajo članice EU 30 let časa, da se odločijo, kako ta dolg ECB poplčati.

Problem, ki ga jaz vidim v tem predlogu, je, da bi ECB na ta način s trga pobrala za 1,000 milijard evrov likvidnosti, kar lahko zmanjša likvidnost v gospodarstvu. Menim, da je iz vidika zagotavljanja likvidnosti boljši španski predlog, da obveznice izda Evropska komisija v imenu EU, odkupi pa jih ECB.

Varoufakis v drugem koraku predlaga tudi, da ECB vsakemu državljanu EU kot transfer na bančni račun nakaže 2,000 evrov, kar bi zneslo natanko 750 milijard evrov, kolikor znaša “pandemski program” ECB (PEPP) za odkup sredstev. Razlika je v dvojem. Prvič, v PEPP programu  ECB odkupuje nacionalne obveznice, kar povečuje dolgove posamičnih držav. In drugič, pri nacionalnih obveznicah nacionalne vlade odločajo, kam bodo šla sredstva, pridobljena iz tega naslova, pri Varoufakisovem predlogu pa vsak posameznik dobi transfer in ga porabi, kakor želi ali privarčuje. In prav v slednjem je lahko problem. Če bodo ljudje zaradi povečane negotovosti pridobljene transferje v večji meri privarčevali, bo učinek na BDP manjši, kot bi bil, če bi država del sredstev namenila za javne naložbe (infrastruktura, energetika itd.). V slednjem primeru je tudi učinek na zaposlenost večji. Varoufakisov predlog enkratnega transferja vsem državljanom v času pandemije je seveda v funkciji hipne spodbuditve (turbo boost) agregatnega povpraševanja takoj po krizi.

Problem dolgoročnejšega okrevanja Varoufakis rešuje v tretjem koraku, ko predlaga, da se takoj po odprtju gospodarstva začne izvajati “zeleni” program okrevanja in investicij, ki ga imenuje:

permanent post-pandemic European Green Recovery & Investment Program, funded by an alliance of the EIB and the ECB and implemented by a new European Green Recovery Agency.

Varoufakisovi predlogi so seveda v osnovi zelo dobri. V čemer je tudi njhov glavni problem: so predobri, skupno rešujejo EU problem s pandemijo in preveč simetrično rešujejo ta skupni EU problem s pandemijo, zaradi česar ga Nemčija in ostale (na videz) “špartanske” članice EU ne morejo sprejeti. Te špartanske članice želijo vsaka zase reševati svoj lastne problem in da tudi ostale članice rešijo svoje probleme same. Lahko jim posodijo denar, ne pa jih subvencionirati (čeprav iz zastonj denarja ECB). In tukaj sva z Varoufakisom spet enakega mnenja, da brez tovrstnega solidarnostnega načina pomoči med članicami, EU nima prihodnosti.

 

One response

  1. Kar pa je glavno. Na ta način se utrdi občutek in vera v EU tudi med narodi oz prebivalci EU. Kaj predstavljajo v tem primeru begunci in ostali priseljenci, ki se nimajo ustreznih dokumentov ne vem. Ideja pa mislim da skoraj ne more preživet, ker je tako bogokletna kot UTD. In to predvsem za službe, ki menijo, da jim pripada funkcija delitve in odrejanja komu in koliko.

%d bloggers like this: