Zakaj liberalci ljubijo diktatorje in kolaborirajo s fašisti

Pred štirimi leti sem pisal o Fatalni ljubezni ekonomistov do diktatorjev. Tekst je seveda še vedno več kot aktualen. Dodajam le droben komentar. Tudi ta korona kriza je pokazala dvoje. Prvič, da so se države, ki so bolj avtokratske in države, ki so se odločile za bolj drastične ukrepe, načeloma in na prvi pogled izkazale kot bolj učinkovite v boju proti pandemiji. Kar vzbuja svojevrstno privlačnost do bolj neliberalnih načinov vladanja. In drugič, da avtokracije s fašističnimi nagnjenji kot luč fatalno privlačijo libertarce in libertarne ekonomiste. Poglejte si denimo ključne ekonomiste (ob nekaj mrčesa, ki leti na vsako oblastno luč), ki so se (po polomu sodelovanja v obdobju 2005-2008) odločili ponovno sodelovati z Janševim režimom leta 2012 in 2020.

Zakaj? Gre za absolutno preferiranje učinkovitosti diktature nad nižjo učinkovitostjo formalne demokracije, gre za absolutno preferiranje zmage trga in “svobodne ekonomske izbire” nad tem, da ljudje tovrstne “svobode” na volitvah nikakor ne želijo prostovoljno izbrati. In ob tej absolutni preferenci moralni pomisleki libertarcev nad oktroiranjem te “svobodne ekonomske izbire” povsem izginejo. So nepomembni. Fašizem je zanje manjše zlo. Kajti samo fašisti lahko uveljavijo to “svobodno ekonomsko izbiro”. Ki je, kot sem pisal na drugem mestu, svobodna izbira le za premožne.

Nekoliko daljši razmislek je spodaj.

Ko je leta 1973 general Augusto Pinochet z vojaškim udarom prevzel oblast v Čilu, je ekonomska šola v Chicagu, na čelu z Miltonom Friedmanom, dobila redko priložnost. Priložnost za eksperiment. Priložnost, da svoje nauke o superiornosti nereguliranega, prostega trga preizkusi na “živem tkivu”. Dobila je priložnost, da s proklamiranimi prostotržnimi reformami – od sprostitve cen, prek privatizacije podjetij, šolstva in zdravstva, uknitve vseh regulacij, do zmanjšanja socialnih transferjev – preoblikuje bolehno socialistično v uspešno tržno gospodarstvo.

In čikaška šola te priložnosti ni izpustila iz rok. Milton Friedman je odletel na pogovor k Pinochetu, njegovi učenci – t.i. čikaški fantje – pa so bili že tam. Ameriško zunanje ministrstvo je od leta 1956 financiralo izobraževanje čilskih študentov na univerzi v Chicagu, kjer so se vzgajali za misijonarje prostega trga. Hibernirali in čakali na priložnost. Priložnost pa je prišla s krizo oziroma z vojaškim udarom.

Pinochetova diktatura je bila brutalna in krvava, s tisočimi mučenimi, ubitimi ali za vedno izginulimi. Toda če danes primerjate razvojne predstave latinskoameriških držav, boste v zadnjih 4 desetletjih na vrhu glede višine gospodarske rasti in nizke inflacije našli Čile. Iz gospodarskega vidika se zdi Pinochet-Friedmanova ekonomska šok terapija uspešna strategija.

In to je tisto, kar ekonomiste – zavestno ali ne – privlači. Ja, ekonomske reforme so boleče, lahko so celo krvave, toda na dolgi rok se zdi, da privedejo ljudstvo v boljši svet. Britanski – sicer zmerni in progresivni – The Economist je v zadnjem mesecu s simpatijami pisal o razvojnih dosežkih dveh latinskoameriških držav: o Čilu in njegovi pokojninski reformi, ki jo je pred 35 leti uvedel general Pinochet in katera je zdaj predmet javnih protestov, in o Paragvaju, kjer reforme dolgoletnega diktatorja Alfreda Stroessnerja in naslednikov iz njegove stranke tudi očitno dajejo nadpovprečne gospodarske sadove.

Ekonomisti smo fascinirani s prostim trgom, ki naj bi vodil k večji gospodarski uspešnosti. To želimo verjeti, ker smo v učbenike kot osnovne ekonomske subjekte postavili racionalne in svobodne posameznike. Od tukaj naprej pa je stvar interpretacije. Nekatere ekonomske šole trdijo, da moramo le »osvoboditi« gospodarstvo spon regulacije in dati ljudem »svobodo izbire«, kar bo po naravni poti vodilo v družbeno optimalno ravnotežje.

Toda paradoks prostega trga in »svobode izbire« je v tem, da to ekonomsko svobodo ljudstvo le redko prostovoljno izbere na volitvah, pač pa jo je treba ljudem vsiliti. Treba jo je uveljaviti z brutalno silo. Tudi s tanki in vodnimi topovi. Tudi z vojaškim udarom, če je treba. V glavnem z nekim šokom oziroma krizo. Kajti, kot je dejal Friedman: »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe. Ko kriza nastopi, je delovanje odvisno od idej, ki ležijo naokoli. To je po mojem naša osnovna funkcija: razvijati alternative obstoječi politiki, jih ohranjati žive in dostopne, dokler politično nemogoče ne postane politično neizogibno.«

Gre za to sladko – bolečo dilemo med kratkoročno bolečino, tudi brutalno povzročeno, in dolgoročnimi koristmi, ki nas ekonomiste usodno privlači, da pogledamo stran tudi od kršitev človekovih svoboščin in tudi od velike socialne bolečine družbenih slojev, prizadetih s temi reformami. Zato boste med ekonomisti našli tolikšno število simpatizerjev nad razvojnim modelom Singapurja ali Južne Koreje, ki sta obe – bili in sta še – politično vodeni kot diktaturi. Zato boste med ekonomisti našli toliko simpatij za obračun Ronalda Reagana s sindikatom zračnih kontrolorjev in vojaško – policijski obračun Margaret Thatcher s štrajkajočimi rudarji. Oba obračuna sta pomenila prekretnico v gospodarski evoluciji zahodnih držav. Pomenila sta začetek ere liberalizacije, deregulacije, privatizacije, zmanjšanja davkov in socialne države.

Toda ta ljubezen ekonomistov do diktatorjev (ali močnih voditeljev) ni nujno samo v pragmatizmu, ko smo pripravljeni za uvedbo prostega trga paktirati tudi s hudičem, pač pa, kot v zadnji knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem opozarja sociolog Tomaž Mastnak, gre lahko tudi za intimno in kompleksno povezavo med liberalizmom in fašizmom, ki ima ideološke korenine. Po eni strani gre za to, da (ekonomski) liberalci pri – tihi ali celo odkriti – podpori tako Pinochetovi diktaturi kot fašističnim gibanjem v 1930-ih letih niso imeli moralnih težav predvsem zato, ker je v ozadju šlo za intimno »zagrizeno ideološko nasprotovanje socializmu in komunizmu«. Na drugi strani pa si liberalci s fašisti delijo sovraštvo do institucije države. Kot pravi Mastnak: »Nacizem je namreč pomenil nekakšno ne-državo, saj je vladal ljudstvu tako, kot si danes želijo vladati neoliberalistične korporacije – neposredno, brez posredovanja ali vmešavanja države«.

Vse to pa so že mnogo bolj resne zadeve od preprostega simpatiziranja z uspešnimi razvojnimi praksami nekaterih – čeprav manj demokratičnih – režimov. Gre za to, da pri tem ne gre za nekaj, kar bi izhajalo iz učbeniške ekonomije. Ekonomski modeli in ekonomski učbeniki nikjer ne navajajo, da je treba državo – tako pri regulaciji trga kot socialni politiki oziroma redistribuciji – zvesti na minimum. Pač pa gre za ideološke politične in socialne ideje, ki ekonomske teorije tolmačijo na način, ki ustreza tem partikularnim ideološkim idejam. Gre za zlorabo ekonomije za »višje« ideološke cilje.

Ti cilji so bili v zadnjih treh desetletjih morda doseženi. Toda proti pričakovanju Francisa Fukuyame nismo učakali »konca zgodovine«, pač pa, kot je pokazala zadnja velika gospodarska kriza, je ta širom sveta vsiljena ekonomska svoboda prinesla izjemno družbeno in globalno nestabilnost. Povečala je neenakost in s tem porušila ravnovesje v razdelitvi med kapitalom in delom. Dokler je to neravnovesje omejeno na eno ali nekaj držav, je zadeva obvladljiva, toda ko se z globalizirano trgovino ter kapitalskimi in finančnimi tokovi in tokovi ljudi ta nestabilnost prosto preliva med državami, dobimo eksplozivno mešanico socialnega upora od spodaj in populizma od zgoraj. Doživeli smo jo že s krizo liberalizma konec 19. stoletja in nato v 1930. letih. Obakrat se je končalo s svetovnima vojnama.

5 responses

  1. “…da so se države, ki so bolj avtokratske in države, ki so se odločile za bolj drastične ukrepe, načeloma in na prvi pogled izkazale kot bolj učinkovite v boju proti pandemiji.”

    Če bi avtoritete ljudem rekle, da so imele države z najbolj strogimi ukrepi, kot sta Italija in Španija, daleč najslabši izid od vseh, bi tudi verjeli? Dejstvo je, da ni popolnoma nobene korelacije med strogostjo ukrepov in boljšimi izidi.

    Arthur Firstenberg je vse skupaj dobro komentiral: “Shutdowns do not have any effect. Japan, which did not shut down until April 6 and then only with voluntary measures, has 2 COVID-19 deaths per million population. China, which shut down in December, has 3 deaths per million population. Belarus, which never shut down, has 4 per million. South Korea, which has only voluntary measures, has 5 per million. Iran, which shut down in early March, has 62 per million. Sweden, which did not shut down, has 156 per million. Switzerland, which did shut down, has 165 per million. Belgium, which did shut down, has 503 deaths per million population. Vietnam, Laos and Cambodia, all close to China, have no COVID-19 deaths at all. Vietnam shut down in early February, Laos shut down in late March, and Cambodia has never shut down at all. In the U.S., South Dakota, which has not shut down at all, has four times as many cases, but fewer deaths, than neighboring Montana, which is completely locked down.”

  2. Janša in njegovi seveda tudi pod razno ne predstavljajo “zmage trga in “svobodne ekonomske izbire”, niti teoretično, niti praktično in niti v sanjah. Najboljši ponudniki zaščitne opreme in ventilatorjev med največjo pandemijo v 100 letih to zelo dobro vedo.

    Avtokracije znotraj globalnega kapitalizma pač nimajo druge izbire, kot da se tudi prilagodijo kapitalizmu. Predpostavka Miltona Friedmana, da gre svoboda kapitala vselej skupaj s svobodo ljudi pa je seveda v temelju napačna. Uspešna zmes avtokracije in kapitalizma je dokaz za to. Zakaj jo torej številni mainstream ekonomisti preferirajo? Zato, ker svoboda ljudi ni bila nikoli nikakršna prioriteta, prioriteta je sam kapitalizem, ki naj veselo živi naprej tudi brez svobode ljudi.

    • Ja, itak. Cela zgodba o ekonomski svobodi je čisti nateg, ki jo pridigajo od kapitala plačani apostoli prostega trga in nekaj useful idiots po svetu, ki se nikoli niso potrudili razumeti, kaj v bistvu pomeni to, kar propagirajo.

  3. Če v firmah najbogatejšega zemljana na svetu delajo ljudje na minimalcu, nimajo niti za zdravstveno zavarovanje, … – ne vem, za mene to ni pravičen sistem, niti uspešen.

    Bomo videli, kako hitro bo sledil napad na najboljšo pridobitev starega gnilega sistema, to je javno zdravstvo. Pred drugim valom ali po drugem valu korone?

    Še dodaten predlog – sem za sistem koncesionarjev v javnem zdravstvu, ampak 10% (to naj določi stroka) mora biti intenzivnih enot. V času epidemije sodijo tudi koncesionarji pod ministrstvo (nacionalizacija), da se ne bo dogajalo, da bomo obremenjevali samo javno, zasebniki se bodo dolgočasili.

    @perovskia – Kitajska je frizirala številke za nekaj faktorjev. Ocene se gibljejo od 40000 do 120000 mrtvih.

  4. Nikoli se ni šlo za svobodo, čeprav je svobodno tržno gospodarstvo (ob ustrezni državni regulaciji) zelo pomemben del svobode. Nereguliran trg, v smislu odsotnosti socialne korekcije in političnih svoboščin, pa nujno vodi v fašizem:

    Over time, these government-business interactions have created a virtual merger of government and business power, something Mussolini described as the essence of fascism when he wrote, in the 1932 Enciclopedia Italiana:

    “Fascism should more properly be called corporatism, because it is the merger of state and corporate power.”

%d bloggers like this: