Pred štirimi leti sem pisal o Fatalni ljubezni ekonomistov do diktatorjev. Tekst je seveda še vedno več kot aktualen. Dodajam le droben komentar. Tudi ta korona kriza je pokazala dvoje. Prvič, da so se države, ki so bolj avtokratske in države, ki so se odločile za bolj drastične ukrepe, načeloma in na prvi pogled izkazale kot bolj učinkovite v boju proti pandemiji. Kar vzbuja svojevrstno privlačnost do bolj neliberalnih načinov vladanja. In drugič, da avtokracije s fašističnimi nagnjenji kot luč fatalno privlačijo libertarce in libertarne ekonomiste. Poglejte si denimo ključne ekonomiste (ob nekaj mrčesa, ki leti na vsako oblastno luč), ki so se (po polomu sodelovanja v obdobju 2005-2008) odločili ponovno sodelovati z Janševim režimom leta 2012 in 2020.

Zakaj? Gre za absolutno preferiranje učinkovitosti diktature nad nižjo učinkovitostjo formalne demokracije, gre za absolutno preferiranje zmage trga in “svobodne ekonomske izbire” nad tem, da ljudje tovrstne “svobode” na volitvah nikakor ne želijo prostovoljno izbrati. In ob tej absolutni preferenci moralni pomisleki libertarcev nad oktroiranjem te “svobodne ekonomske izbire” povsem izginejo. So nepomembni. Fašizem je zanje manjše zlo. Kajti samo fašisti lahko uveljavijo to “svobodno ekonomsko izbiro”. Ki je, kot sem pisal na drugem mestu, svobodna izbira le za premožne.

Nekoliko daljši razmislek je spodaj.

Ko je leta 1973 general Augusto Pinochet z vojaškim udarom prevzel oblast v Čilu, je ekonomska šola v Chicagu, na čelu z Miltonom Friedmanom, dobila redko priložnost. Priložnost za eksperiment. Priložnost, da svoje nauke o superiornosti nereguliranega, prostega trga preizkusi na “živem tkivu”. Dobila je priložnost, da s proklamiranimi prostotržnimi reformami – od sprostitve cen, prek privatizacije podjetij, šolstva in zdravstva, uknitve vseh regulacij, do zmanjšanja socialnih transferjev – preoblikuje bolehno socialistično v uspešno tržno gospodarstvo.

In čikaška šola te priložnosti ni izpustila iz rok. Milton Friedman je odletel na pogovor k Pinochetu, njegovi učenci – t.i. čikaški fantje – pa so bili že tam. Ameriško zunanje ministrstvo je od leta 1956 financiralo izobraževanje čilskih študentov na univerzi v Chicagu, kjer so se vzgajali za misijonarje prostega trga. Hibernirali in čakali na priložnost. Priložnost pa je prišla s krizo oziroma z vojaškim udarom.

Pinochetova diktatura je bila brutalna in krvava, s tisočimi mučenimi, ubitimi ali za vedno izginulimi. Toda če danes primerjate razvojne predstave latinskoameriških držav, boste v zadnjih 4 desetletjih na vrhu glede višine gospodarske rasti in nizke inflacije našli Čile. Iz gospodarskega vidika se zdi Pinochet-Friedmanova ekonomska šok terapija uspešna strategija.

In to je tisto, kar ekonomiste – zavestno ali ne – privlači. Ja, ekonomske reforme so boleče, lahko so celo krvave, toda na dolgi rok se zdi, da privedejo ljudstvo v boljši svet. Britanski – sicer zmerni in progresivni – The Economist je v zadnjem mesecu s simpatijami pisal o razvojnih dosežkih dveh latinskoameriških držav: o Čilu in njegovi pokojninski reformi, ki jo je pred 35 leti uvedel general Pinochet in katera je zdaj predmet javnih protestov, in o Paragvaju, kjer reforme dolgoletnega diktatorja Alfreda Stroessnerja in naslednikov iz njegove stranke tudi očitno dajejo nadpovprečne gospodarske sadove.

Ekonomisti smo fascinirani s prostim trgom, ki naj bi vodil k večji gospodarski uspešnosti. To želimo verjeti, ker smo v učbenike kot osnovne ekonomske subjekte postavili racionalne in svobodne posameznike. Od tukaj naprej pa je stvar interpretacije. Nekatere ekonomske šole trdijo, da moramo le »osvoboditi« gospodarstvo spon regulacije in dati ljudem »svobodo izbire«, kar bo po naravni poti vodilo v družbeno optimalno ravnotežje.

Toda paradoks prostega trga in »svobode izbire« je v tem, da to ekonomsko svobodo ljudstvo le redko prostovoljno izbere na volitvah, pač pa jo je treba ljudem vsiliti. Treba jo je uveljaviti z brutalno silo. Tudi s tanki in vodnimi topovi. Tudi z vojaškim udarom, če je treba. V glavnem z nekim šokom oziroma krizo. Kajti, kot je dejal Friedman: »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe. Ko kriza nastopi, je delovanje odvisno od idej, ki ležijo naokoli. To je po mojem naša osnovna funkcija: razvijati alternative obstoječi politiki, jih ohranjati žive in dostopne, dokler politično nemogoče ne postane politično neizogibno.«

Gre za to sladko – bolečo dilemo med kratkoročno bolečino, tudi brutalno povzročeno, in dolgoročnimi koristmi, ki nas ekonomiste usodno privlači, da pogledamo stran tudi od kršitev človekovih svoboščin in tudi od velike socialne bolečine družbenih slojev, prizadetih s temi reformami. Zato boste med ekonomisti našli tolikšno število simpatizerjev nad razvojnim modelom Singapurja ali Južne Koreje, ki sta obe – bili in sta še – politično vodeni kot diktaturi. Zato boste med ekonomisti našli toliko simpatij za obračun Ronalda Reagana s sindikatom zračnih kontrolorjev in vojaško – policijski obračun Margaret Thatcher s štrajkajočimi rudarji. Oba obračuna sta pomenila prekretnico v gospodarski evoluciji zahodnih držav. Pomenila sta začetek ere liberalizacije, deregulacije, privatizacije, zmanjšanja davkov in socialne države.

Toda ta ljubezen ekonomistov do diktatorjev (ali močnih voditeljev) ni nujno samo v pragmatizmu, ko smo pripravljeni za uvedbo prostega trga paktirati tudi s hudičem, pač pa, kot v zadnji knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem opozarja sociolog Tomaž Mastnak, gre lahko tudi za intimno in kompleksno povezavo med liberalizmom in fašizmom, ki ima ideološke korenine. Po eni strani gre za to, da (ekonomski) liberalci pri – tihi ali celo odkriti – podpori tako Pinochetovi diktaturi kot fašističnim gibanjem v 1930-ih letih niso imeli moralnih težav predvsem zato, ker je v ozadju šlo za intimno »zagrizeno ideološko nasprotovanje socializmu in komunizmu«. Na drugi strani pa si liberalci s fašisti delijo sovraštvo do institucije države. Kot pravi Mastnak: »Nacizem je namreč pomenil nekakšno ne-državo, saj je vladal ljudstvu tako, kot si danes želijo vladati neoliberalistične korporacije – neposredno, brez posredovanja ali vmešavanja države«.

Vse to pa so že mnogo bolj resne zadeve od preprostega simpatiziranja z uspešnimi razvojnimi praksami nekaterih – čeprav manj demokratičnih – režimov. Gre za to, da pri tem ne gre za nekaj, kar bi izhajalo iz učbeniške ekonomije. Ekonomski modeli in ekonomski učbeniki nikjer ne navajajo, da je treba državo – tako pri regulaciji trga kot socialni politiki oziroma redistribuciji – zvesti na minimum. Pač pa gre za ideološke politične in socialne ideje, ki ekonomske teorije tolmačijo na način, ki ustreza tem partikularnim ideološkim idejam. Gre za zlorabo ekonomije za »višje« ideološke cilje.

Ti cilji so bili v zadnjih treh desetletjih morda doseženi. Toda proti pričakovanju Francisa Fukuyame nismo učakali »konca zgodovine«, pač pa, kot je pokazala zadnja velika gospodarska kriza, je ta širom sveta vsiljena ekonomska svoboda prinesla izjemno družbeno in globalno nestabilnost. Povečala je neenakost in s tem porušila ravnovesje v razdelitvi med kapitalom in delom. Dokler je to neravnovesje omejeno na eno ali nekaj držav, je zadeva obvladljiva, toda ko se z globalizirano trgovino ter kapitalskimi in finančnimi tokovi in tokovi ljudi ta nestabilnost prosto preliva med državami, dobimo eksplozivno mešanico socialnega upora od spodaj in populizma od zgoraj. Doživeli smo jo že s krizo liberalizma konec 19. stoletja in nato v 1930. letih. Obakrat se je končalo s svetovnima vojnama.