Evropske perpetualne obveznice: Še ene mokre sanje?

Kot sem pisal pred dnevi, je Španija v okviru ustanovitve Evropskega reševalnega sklada (ERF) v vrednosti 1,500 milijard evrov (10% EU BDP), ki naj bi primarno služil pomoči državam, ki jih je corona epidemija najbolj prizadela, predlagala, da bi se financiral z izdajo perpetualnih obveznic (obveznic brez dospetja). Slednje pomeni, da se glavnica nikoli ne odplača, plačujejo se le obresti. Na Svetu EU so članice predlog ustanovitve ERF v četrtek sicer sprejele, vendar brez konkretne rešitve glede načina financiranja. Ostajam skeptičen, da bi Nemčija pristala na nekaj tako heretičnega, kot so obveznice brez dospetja.

Čeprav, kot je pisal pred dnevi George Soros, perpetualne obveznice niso nek novicum, nekatere države so jih uporabljale za financiranje vojnih izdatkov. Britanija denimo za financiranje Napoleonovih vojn in prve svetovne vojne, in s temi obveznicami se je trgovalo na borzi še do leta 2015. Podobno tudi ZDA po državljanski vojni.

Te obveznice imajo vsaj dve prednosti. Prvič, nikoli jih ni treba odplačati, prinesejo pa ogromen fiskalni potencial. EU bi morala le zagotavljati letne obresti, kar bi pri izdaji 1,500 milijard evrov in kuponu 0.5% pomenilo letne izdatke 7.5 milijard evrov (4.5% proračuna EU v 2020). Drugič, takšne obveznice bi bile idealni vrednostni papir za odkupovanje s strani ECB. Ker nimajo dospetja, se ni treba ukvarjati z njihovo ročnostjo in odločitvami glede njihovega rolloverja. ECB bi jih kupila, izdala ekvivalentno količino denarja in nato te obveznice pustila v svojem portfelju za večno.

Če to zveni preveč idealno, da bi bilo res, potem najbrž tudi je. Treba se je namreč postaviti v vlogo Weimarske Nemčije in začutiti nemški prastrah pred hiperinflacijo, ki izhaja iz let 1921-23, ko je morala nemška Reichsbank tiskati v neskončnost naraščajoče količine mark, da bi Nemčija lahko z njimi kupila dovolj tujih valut za poplačilo vojnih reparacij.

Obveznice brez dospetja, od katerih bi imele korist predvsem Italija in Španija, implicitno pa zanje garantirala Nemčija, ne, ta kombinacija mi ne gre skupaj. Vesel bom, če se bo moj dvom pokazal kot neupravičen. Toda zaenkrat bolj verjamem v to, da bo ta ERF sklad temeljil (podobno kot ESM) na vplačilih in garancijah držav, financiranje iz sklada pa ne bodo subvencije, pač pa “ugodni” krediti (z nizko obrestno mero in  zahrbtnimi pogoji). Grški stil reševanja pač.

%d bloggers like this: