Bine Kordež

Objava podatka, da ima prebivalstvo kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu povečal za okrogli 2 milijardi, je sprožila kar nekaj komentarjev in odzivov. Ker te naložbe niso skoraj nič obrestovane, zaradi inflacije vlagatelji celo realno izgubljajo, ljudje hitro zaključijo, da gre za “mrtev” kapital, ki leži na bankah. To spodbuja tudi predloge, kako bi ta denar lahko koristneje uporabili, na primer za financiranje razvoja države in njene infrastrukture.

Seveda ta sredstva ne ležijo na računih bankah, temveč jih banke v večjem delu posojajo naprej, tudi za zgoraj navedene namene. V spodnji tabeli je poenostavljen prikaz bilance stanja bank s sedežem v Sloveniji. Poenostavljeno povedano so banke do polletja letos zbrale skupaj za 36 milijard vlog vključno z obveznostmi do bank, naprej pa posodile 34 milijard. Preostanek skupaj s kapitalskimi viri držijo kot likvidnostno rezervo.

Nadaljujte z branjem→

Dobro branje. Intervju z Davidom Shorom, wizzardom iz Obamove kampanje, postreže z dvema dobrima uvidoma v to, kako se dejansko oblikujejo strankarske politične agende in kako težko je pridobiti volilno telo. Prvič, Shor opozori, da so velike pozitivne politične strategije redkost. Mnoge teme, ki jih lansirajo politične kampanje, so preprosto slučajno izbrane ali pa so posledica napak v dizajnu merjenja odziva volilcev na določene teme. Na mnoge teme merilci javnega mnenja dobijo pristranske odgovore, ker pač ne zajamejo celotnega volilnega telesa, saj jim izpadejo ekstremi.

In drugič, politične elite imajo pristranske poglede na svojo volilno bazo, ker predvidevajo volilce s homogenimi pogledi. Toda kot ugotavlja politolog David Broockman, zmerni volilci sploh nimajo zmernih stališč. Volilci imajo heterogena stališča, so ideološko nekonsistentni. Isti volilec ima na nekatere teme bolj liberalne poglede, na druge pa bolj konzervativne. Vprašanje je, katera stališča istega volilca znajo politične stranke bolj uspešno nagovoriti. To močno omejuje politične kampanje, na drugi strani pa odpira prosto pot populističnim politikom, ki si izberejo eno ali nekaj zelo preprostih tem (kot so denimo imigracije) in z jasno komunikacijo teh tem pridobijo podporo zelo heterogenega volilnega telesa.

Nadaljujte z branjem→

Kdor je pričakoval visoko politiko kot vrhunsko strateško igro modrih umov, je pač naiven. V letošnjem letu smo doživeli dva amaterska politična spodrsljaja, ki sta že oziroma nakazujeta, da bi lahko povsem premešala slovensko politično sceno. Prvi je bil slabo preračunan in nepotreben odstop prejšnjega predsednika vlade, ki je utrl pot za (ponovni) prevzem oblasti Janezu Janši, zaradi česar zdaj večino nacije bolijo glave, Slovenija pa se je znašla na napačni strani civilizacijskih standardov. Drugi pa je samodestruktiven, primitivno drobnjakarski pohlep ministrice za kmetijstvo brez etičnega kompasa, in ki je privedel do razkola v stranki Desus ter lahko zgolj pol leta kasneje zruši to Janševo koalicijo in vlado. Dva amaterska akta (ki ju v visoki politiki ne bi nihče pričakoval), vendar z usodnimi posledicami.

Včeraj so zaradi razkola med poslansko skupino Desus in njihovo (še) predsednico mnogi doživeli izbruh Schadenfreude, drugi pa že začeli odpirati šampanjce. Vendar pa je prehitro za politično triumfiranje. Razkol s Pivčevo in Desusov obstanek v koaliciji, namreč nista nezdružljiva. Nasprotno, sta povsem kompatibilna in za mnoge optimalna rešitev v dani situaciji.

Nadaljujte z branjem→

Vrhunska. Samorefleksija pred koncem življenja. Boli do kosti.

Kaj mesto, ukradli so nam državo. Ukradli so spodobnost, ukradli so civilizacijske norme.