Bine Kordež

Objava podatka, da ima prebivalstvo kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu povečal za okrogli 2 milijardi, je sprožila kar nekaj komentarjev in odzivov. Ker te naložbe niso skoraj nič obrestovane, zaradi inflacije vlagatelji celo realno izgubljajo, ljudje hitro zaključijo, da gre za “mrtev” kapital, ki leži na bankah. To spodbuja tudi predloge, kako bi ta denar lahko koristneje uporabili, na primer za financiranje razvoja države in njene infrastrukture.

Seveda ta sredstva ne ležijo na računih bankah, temveč jih banke v večjem delu posojajo naprej, tudi za zgoraj navedene namene. V spodnji tabeli je poenostavljen prikaz bilance stanja bank s sedežem v Sloveniji. Poenostavljeno povedano so banke do polletja letos zbrale skupaj za 36 milijard vlog vključno z obveznostmi do bank, naprej pa posodile 34 milijard. Preostanek skupaj s kapitalskimi viri držijo kot likvidnostno rezervo.

V tabeli so podatki, koliko so zbrali vlog od posameznega sektorja (prebivalci, podjetja in skladi, država, banke, tujina) ter tudi kakšen je neto saldo posameznega sektorja. Torej koliko ima posamezni sektor v bankah neto terjatev, koliko ima več vlog kot prejme posojil (npr. gospodinjstva) ali koliko ima neto obveznosti (podjetniški sektor ima več najetih posojil kot pa vlog v bankah). Seveda je temu saldiranju mogoče oporekati, ker v bilancah ni opredeljeno, kateri denar je šel za kateri namen. Podobno kot v gospodinjstvu, če imata zakonca skupni račun in potem seveda ne vesta (in se ne obremenjujeta), ali je bilo plačilo izdatkov za hrano ali obleke iz prejemkov moža ali žene.

Ne glede na to, pa zaradi značilnosti zbiranja sredstev vseeno lahko pogledamo (in predpostavimo), da so banke zbran denar od prebivalstva prvenstveno namenile za posojila prebivalstvu. Preostal zbran denar od prebivalcev (ta sektor je praviloma vedno neto upnik) pa so porabile za kreditiranje podjetniškega sektorja in države, ki imata praviloma vedno več najetih kreditov kot depozitov v bankah. Kadar pa posamezne banke  uspejo odobriti več posojil navedenim sektorjem kot zbrati od njih denarja, pa se banke zadolžijo pri drugih bankah (doma ali v tujini).

Zato torej lahko rečemo, da so banke v Sloveniji od 21,6 milijard evrov zbranih sredstev pri prebivalstvu, skoraj polovico (10,5 milijard) posodila prebivalcem nazaj, največ za stanovanjske kredite. Preostali del sredstev pa je bil namenjen za kreditiranje podjetniškega sektorja, v zadnjih letih pa še več za kreditiranje države (6,9 milijarde). Pred leti je bil ves presežek depozitov prebivalstva porabljen za kreditiranje podjetij, saj je bilo pred prejšnjo krizo (2008) odobrenih podjetniških posojil trikrat več kot danes in banke so morale razliko iskati v tujini. Danes pa imajo pravne osebe v bankah že skoraj toliko depozitov kot najetih kreditov (seveda gre za različne subjekte, eni imajo presežke, drugi se zadolžujejo) in banke ne potrebujejo veliko dodatnih virov za posojila podjetjem. Zato so pretežni del finančnih presežkov od prebivalstva namenile za kreditiranje države, za odkup njenih obveznic.

Če povzamemo, so torej vložena sredstva prebivalstva več ali manj v funkciji in niso nek mrtev kapital, ki leži na računih. Skoraj polovico zbranih depozitov se namenja predvsem za financiranje ljudi, ki rešujejo stanovanjske probleme, s preostalimi sredstvi pa se financira razvoj (naložbe) podjetij in še bolj naložbe (ali potrošnjo, če hočete) države. Ob tem bi sicer lahko tudi predstavili, da je del teh sredstev zadržan v likvidnostnih rezervah, saj morajo biti banke vedno sposobne vrniti vložena sredstva, če bi prišlo do kakšnega večjega nezaupanja (pretežni del depozitov prebivalcev je na vpogled, tako da jih lahko vsak trenutek dvignejo iz bank). Ker je okolje dokaj nepredvidljivo so banke prisiljene držati kar nekaj večje rezerve likvidnosti kot nekdaj.

Marsikdo se bo verjetno vprašal, zakaj pa ne bi prebivalci kar neposredno financirali naložb države. Ne preko bank, ko ljudje za ta denar ne dobijo nič, banke pa zaslužijo z obrestmi (sicer ne visokimi) pri posojanju denarja naprej državi. Seveda je to možno, a se tudi v svetu redkeje koristi ta pot (praviloma gre vedno preko posrednikov, preko bank ali raznih skladov, ki kupujejo potem državne obveznice). Kreditiranje držav(e) je sicer načeloma varno, pri čemer pa so tudi tu obresti (donosi) zadnja leta dokaj nizki, saj si države kot najbolj zanesljiv upnik ob velikih presežkih denarja lahko privoščijo zadolževanje tudi po negativni obrestni meri. Obrestna mera na 10-letne državne obveznice Slovenije je danes negativna (minus 0,1 % letno), kar pomeni, da bi od danes sposojene milijarde, čez deset let vrnila le 990 milijonov. Realno, upoštevaje inflacijo, mogoče celo manj kot 900 milijonov.

V razmerah, ko si torej lahko država za svoje projekte na mednarodnih trgih in tudi pri lastni centralni banki sposoja denar praktično zastonj, seveda ne bi mogla plačevati kakšnih višjih donosov morebitnim domačim posojilojemalcem. Dodatno pa za posojilodajalce obstaja tudi tveganje glede nihanja vrednosti takšne naložbe. Če bi danes država na primer izdala obveznice po 1,5 % obrestni meri in bi čez leta zahtevana donosnost za Slovenijo porasla, bi se vrednost teh obveznic precej znižala, tako kot se je v zadnjem času zvišala, ko je zahtevana donosnost slovenskih obveznic upadla. Takšna nihanja so za običajnega vlagatelja (deponenta) preveč obremenjujoča in zato bo tudi naprej pretežni del presežkov prebivalstva naložen v bankah, te pa potem kreditirajo razne razvojne načrte podjetnikov in države in tudi prevzamejo tveganja v nihanjih.

Del prebivalstva, ki pa ima večje finančne presežke in je pripravljen sprejemati nekaj več tveganj, pa lahko sredstva naloži na primer v razne sklade ali tudi neposredno v razne naložbe. A takšne naložbe so primerne samo za presežna finančna sredstva, ker jih lahko tudi izgubimo. Pretežni del depozitov prebivalstva pa je močno razpršen in predstavlja dnevno likvidnost ljudi ali mogoče rezervo za nepredvidene izdatke in namenska varčevanja, tam pa veliko prostora za prevzemanje tveganj ni. In zato je bančni depozit še najbolj varna izbira, kljub nizkim ali tudi negativnim donosom.

Ne glede na zapisano verjamem, da bi bilo kar veliko ljudi pripravljenih financirati kakšne večje naložbene projekte države. A kot rečeno, država ima danes že brez tega na voljo ogromno zelo poceni posojilnih virov in tudi veliko nepovratnega (zastonj) EU denarja. Večja težava je v tem, da ni pripravljenih projektov – če pa že so, pa je dobesedno pri vsakem ogromno ovir, od okoljskih do blokiranja zaradi lokalnih interesov, na koncu pa se zaplete še pri izbiri izvajalca. Zato se bojim, da v naslednjih treh, štirih letih ne bomo sposobni porabiti tudi že nekaj milijard evrov odobrenih sredstev iz EU programov.