Prejšnji teden je Austin Frakt v New York Timesu naredil odličen zapis “ameriškega zdravstvenega misterija” oziroma nenadnega skrivnostnega in ostrega ameriškega odklona kvalitete zdravstvenega sistema glede na izdatke za zdravstvo v negativno smer glede na druge razvite države. Prikazal je spodnjo sliko, v kateri lahko vidite, da so ZDA do konca 1970. let še nekako sledile trendu ostalih razvitih držav glede vzporednega porasta življenjskega pričakovanja ob rojstvu (kot nekakšnega indikatorja kvalitete zdravstvene oskrbe v državi) s porastom izdatkov za zdravstvene storitve. Nato pa po letu 1980 sledi oster odklon v desno – izdatki za zdravstveno varstvo so z okrog 1,000 $ na prebivalca v 35 letih (do 2014) eksplodirali na 9,000 $ na prebivalca. Pri čemer pa se je življenjsko pričakovanje izboljšalo le za 5 let, medtem ko se je v ostalih razvitih državah v istem obdobju življenjsko pričakovanje povečalo za dvakrat bolj (za 9 let) ob zgolj polovičnem zvišanju izdatkov za zdravstvo glede na ameriške.

Kaj se skriva v tem ameriškem zdravstvenem misteriju?

Vir: OurWorld in Data

Frakt v članku na podlagi pogovorov z eksperti pravilno ugotavlja, da življenjsko pričakovanje ob rojstvu ni zgolj odraz kvalitete zdravstvenih storitev, pač pa predvsem odraz socioekonomskega statusa in drugih socialnih faktorjev. Denimo, velik delež revnejših slojev, ki nimajo urejenega zdravstvenega statusa (so brez obveznega minimalnega zdravstvenega varstva), pomeni, da ti starši svojim otrokom ne morejo zagotoviti kvalitetnih zdravstvenih storitev, zaradi česar bodo mnoge zdravstvene težave, ki bi bile sicer popravljive ali obvladljive, kasneje vodile v resnejše zdravstvene težave in zgodnejšo smrt, kot bi sicer. Podobno velja za starejše člane družbe brez urejenega zdravstvenega statusa, ki si ob nastopu bolezenskih simptomov ne morejo privoščiti dobrega zdravstvenega varstva, kar se seveda odrazi v zgodnejši smrti.

Medtem ko se ameriški zdravstveni ekonomisti še vedno praskajo po lasišču v iskanju razlogov, zakaj je v ZDA prišlo do eksplozije izdatkov za zdravstveno varstvo po 1980 (nobeden od navedenih razlogov – od premalo konkurence in posledično previsokih marž do velikih inovacij in posledično dražjih storitev – se ne zdi zelo plauzibilna v luči mednarodnih primerjav), pa je precej več konsenza glede determinant nizkega življenjskega pričakovanja. Konsenz je, da je problem v dostopnosti do zdravstvenih storitev, ki je za revnejše izjemno otežen. To pa je posledica stagnacije plač za spodnjo polovico prebivalstva po letu 1975 in prenizki socialni transferji. Problem prezgodnje umrljivosti se rešuje s programi, ki tistim na dnu izboljšujejo prihodke in dostopnost do zdravstvenega varstva. In prav tukaj so ZDA v zadnjih dobrih 40 letih zelo zamočile na konceptualni in izvedbeni ravni.

Ameriški negativni zdravstveni misterij je po mojem mnenju v veliki meri posledica prevlade Friedmanove filozofije “free to choose“, torej, da ni potrebno obvezno univerzalno zdravstveno zavarovanje, pač pa, da mora vsakdo imeti pravico do izbire zdravstvenih storitev po svoji meri in da jih namesto v obliki prisilnega obveznega zavarovanja plača sam bodisi zasebni zdravstveni zavarovalnici bodisi neposredno v bolnišnici. To je eden največjih nategov v ameriški zgodovini. Iz tega je namreč sledilo, da je ostala približno šestina ameriških prebivalcev zdravstveno nezavarovanih in torej praktično brez dostopa do zdravstvenih storitev. Minimalna oskrba v urgentnih centrih, ko pride do urgentnih dogodkov, seveda ne more  nadomestiti kvalitetne zdravstvene oskrbe od rojstva naprej in zagotoviti kvalitetne oskrbe ob pojavu prvih simptomov.

Drugi problem je v konceptu zasebnega zdravstvenega zavarovanja pri zasebnih zavarovalnicah. V teoriji, ki so jo proklamirali ameriški desničarji in ki jo pri nas proklamira Matej Tonin iz NSi, bi konkurenca med zavarovalnicami morala poskrbeti za nizke cene in da zavarovalnice (v konceptu monopolistične konkurence) ne bi imele dobičkov. Zgodilo se je povsem nasprotno od tega. Monopolistična konkurenca je namreč zgolj učbeniški nateg za odrasle, ki verjamejo v pravljice. Ko v realnem življenju vlada deregulira cene občutljivih izdelkov oziroma storitev, dobimo namesto ostre konkurence in nizkih cen predvsem dogovarjanje med ponudniki z namenom maksimizacije marž (dobičkov), kar je, mimogrede, ugotovil že mladi John Nash, ko je bil še doktorski študent in za to dobil Nobelovbo nagrado. V dereguliranem ameriškem sistemu prostovoljnega zavarovanja  sozasebne zavarovalnice začele z eksplozijo dogovorjenih cen zavarovanj in zaostrenimi pogoji glede upravičenosti izplačil v primeru nastopa bolezni ali poškodb. To je tisto, kar lahko vidite v filmih, ko služijo predvsem odvetniki, ki v kartotekah zavarovancev najdejo šibke točke, ki njihovim strankam (zavarovalnicam) omogočijo, da se izognejo plačilu zdravstvenih storitev ali odškodnine. Za primerjavo, če povprečen slovenski zaposlen plačuje 250 evrov na mesec za zdravstveno zavarovanje, plačuje povprečen Američan za isti obseg zavarovanja okrog 4-krat več.

To je sistem, ki si ga želijo uvesti nekatere naše desničarske stranke (SDS, NSi) in libertarci, ki vas pred volitvami prek malih ekranov poskušajo nategniti, da je treba zmanjšati ali odpraviti obvezno zavarovanje, da boste imeli lahko kasneje možnost izbire in da boste plačali samo to, za kar se boste zavarovali oziroma za storitve, ki jih boste deležni. To je sistem, ki je odličen za zasebne zavarovalnice in odvetnike ter katastrofalen za ljudi, razen za nekaj procentov ljudi z najvišjimi dohodki.