Updated*

Zakon o interventnih ukrepih bistveno znižuje breme stroškov dela za delodajalce. Pri tem je treba ločiti dve vrsti podjetij: (1) podjetja, ki zaradi višje sile ne morejo opravljati dejavnosti, in jih delodajalec napoti na čakanje, in (2) podjetja, ki delujejo tudi v času krize.

Zaposleni pri podjetjih iz prve skupine, ki so napoteni na čakanje, imajo v skladu z zakonom o delovnih razmerjih sicer pravico do nadomestila plače v višini 80% osnovne plače. V predvidenih ukrepih izplačano nadomestilo plače država povrne delodajalcu v višini izplačanega nadomestila, zmanjšanega za prispevke zavarovanca. Zakon tudi predvideva, da bodo delodajalci oproščeni plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja od nadomestila plače od 13. marca do 31. maja letos, te prispevke v celoti plačuje Republike Slovenija.

V praksi ta ukrep pomeni, da država v celoti pokrije vse stroške zaposlenega, ki je napoten na čakanje, tako da delodajalec v času napotitve na čakanje nima nobenih stroškov z njim.

Nadaljujte z branjem→

Ukrepi nove vlade za omilitev negativnih posledic zaradi širitve korona visusa, ki jih je v zakonski obliki predstavila ta vikend, so dokaj smiselni, niso pa popolni.

V prvi vrsti s temi ukrepi vlada omogoča ohranitev delovnih mest. Podjetjem, ki so zaradi vladnega dekreta zaprta, vlada sofinancira praktično 90% bruto nadomestila plač za zaposlene na čakanju. Delujočim podjetjem pa za čas trajanja krize vlada povsem odpiše plačilo prispevkov, podjetje pa je dolžno zaposlenemu plačati mesečni krizni dodatek v višini 200 eur, ki je neobdavčen. S tem delujočim podjetjem za čas krize zelo zniža stroške dela. Na posebnem lomentarju sem objavil nekaj izračunov in primerjav.

Škoda je sicer, da vlada ne pokriva celotnih plač za zaposlene na čakanju (podjetje mora še vedno plačati dohodnino za zaposlene), s čimer bi bil izpad dodane vrednosti manjši in s tem tudi manjši padec BDP.

Nadaljujte z branjem→

Dober članek v Mediumu, ki kaže, zakaj je bila Benečija toliko uspešnejša pri zajezitvi širjenja virusa. Odgovor je seveda v pristopu: množično testiranje, izolacija, sledenje okuženih. Navajam uvodni del članka in 6 ključnih lekcij. Preberite cel članek!

Nato pa še tega:

Three countries have kept coronavirus in check; here’s how they did it – Vietnam, South Korea, Taiwan – Medical Express

What often gets lost in the reporting of Italy’s dire COVID-19 statistics is that the suffering has been disproportionately borne by the northern region of Lombardy, one of Europe’s wealthiest and most productive areas. As of March 29, Lombardy held the grim record of over 41,000 novel coronavirus cases and 6,300 deaths (42% and 59% of Italy’s total, respectively).

To Lombardy’s east lies Veneto, a region which is faring remarkably better despite experiencing sustained community spread early on.

Figure 1. Cumulative number of fatalities in select regions, by number of days since 10th fatality

Drago Babič

V enem izmed člankov, objavljenih na tem blogu (29.3.) je navedena optimistična trditev, ki temelji na podlagi trenda okuženih, da je v borbi proti epidemiji Slovenija ena najbolj uspešnih držav na svetu. Na žalost to vsebinsko ne drži. Če pogledamo najpomembnejši podatek, to je število smrti na en milijon prebivalcev, se uvrščamo precej slabše od najbolj uspešnih držav. Očitno je torej nekaj narobe z našim evidentiranjem okužb, to je s testiranjem, ali pa z obvladovanjem oziroma zdravljenjem bolezni. Najverjetneje pa oboje.

Podatke o umrlih glede na 1 mio prebivalcev podajam v naslednji tabeli:

Nadaljujte z branjem→

Po spremembi metodologije glede testiranja in po uvedbi dodatnih zaščitnih ukrepov, se je trend novih okužb v Sloveniji zelo upočasnil (krivulja števila okuženih se je sploščila). Po današnjih podatkih je Slovenija med 50 državami celo četrta najbolj uspešna država na svetu glede upočasnitve trenda okužb (za Hongkongom, Singapurjem in Japonsko). Glejte slike.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi sem objavil prvi tekst o gospodarskih posledicah korona virusa. Tam sem omenil nekaj podatkov iz bližnje in daljne preteklosti. V nadaljevanju prikazujem nekaj slik, ki prikazujejo zanimiva dogajanja in iz katerih se verjetno lahko tudi marsičesa naučimo ali pa vsaj razumemo. Podatki so zbrani iz podatkovnih baz IMF, Eurostat ter Bloomberg, za Slovenijo pa dodatno iz Statističnih letopisov pred letom 1991.

Najprej nekaj podatkov o gibanju donosov državnih obveznic zadnjih 15 let (prikazana so mesečna povprečja, za letošnji marec pa po dnevih do danes). Na prvi sliki so zahtevani letni donosi za 10-letne obveznice treh držav, kjer je opazna pomembna razlika glede na razmere v času prejšnje krize. Na prvi sliki so nominalne donosnosti, na drugi pa koliko višji donos pričakujejo investitorji za naše in italijanske obveznice glede na nemške (letni donos v odstotkih).

Nadaljujte z branjem→

• A Greater Depression? – Nouriel Roubin
• How to pay for the pandemic: this is no time to fret about government debt – The Economist
• Why the Fed should put the Treasuries market on a war footing – Financial Times
• Waging War on COVID-19 – Andrew Sheng , Xiao Geng
• The Race Between Economics and COVID-19 – Mohamed A. El-Erian
• This Time Truly Is Different – Carmen M. Reinhart
• The US is losing its world superpower status due to its failure to lead on the Covid-19 crisis – and this time, it might not recover – The Independent
• Coronavirus would be the perfect opportunity for an autocrat. Trump isn’t taking it – Politico
• Three countries have kept coronavirus in check; here’s how they did it – Vietnam, South Korea, Taiwan – Medical Express

Ta kriza utegne imeti podobne posledice kot svetovna vojna. Spremenil se bo način razmišljanja, spremenile se bodo prevladujoče paradigme in ustrezno se bo prilagodil družbeno-ekonomski red. Kar ni zmogla “velika finančna kriza” iz 2008, bo najbrž uspelo temu virusu.

Prva šokantna zadeva, ki se bo zgodila, je prevladujoče spoznanje, da država ni težava ali sovražnik, pač pa da je državna intervencija nujna, da se vzpostavi red in stabilizira gospodarstvo. In ker bo v tem procesu država morala kompenzirati izpad dohodkov zaposlenim in samo-zaposlenim ter rešiti pred stečajem ali sanirati velik del gospodarstva, bo postalo nenadoma povsem sprejemljivo, da se mora v ta namen država zadolžiti ter da je visok javni dolg pač normalna cena te intervencije.

Nadaljujte z branjem→

.

V času pretekle (finančne) krize je večina držav (tudi slovenska pod vodstvom sedanjega predsednika vlade) padla pod pritiskom, da je treba za omejtev krize nujno zmanjšati javne izdatke in se tako prek varčevanja izvleči iz krize. Pri tem se voditelji držav niso ozirali na osnove makroekonomije in enačbo BDP, ki pravijo ravno nasprotno (da mora država v času krize povečati javne izdatke, da se lahko poveča BDP). Jim je pa prav prišla študija dveh neoliberalnih “Bocconi fantov” iz Harvarda (Alesina & Ardagna, 2010), ki je kazala čudežne učinke – in sicer, da ima vladno varčevanje v času krize ekspanzivne učinke (spodbuja rast BDP). Seveda se je hitro pokazalo, da so ti čudežni učinki varčevanja zgolj artefakt napačne statistične metodologije. Vsi, ki so nato šli pregledat “čudežne primere rasti po varčevanju” od Alesine & Ardagne, so ugotovili prav nasprotno, da je varčevanje v času krize povsod ubilo gospodarsko rast.

Zgoraj lahko pogledate zgodovino te nevarne ideje, kot sta jo na podlagi 6. poglavja iz knjige Marka Blytha “Austerity: The History of a Dangerous Idea” povzeli dve moji študentki pri makroekonomiji. Videli boste lahko sistematično predstavitev vseh “čudežnih primerov rasti po varčevanju”, ki sta jih v članku omenjala Alesina & Ardagna in ki so se sesuli v prah, ko so jih različni raziskovalci pogledali od blizu.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V vladnih ukrepih za sanacijo gospodarskih posledic korona virusa imajo posebno mesto samozaposleni. Ta segment prebivalstva je še posebno prizadet zaradi trenutnih razmer. Razlogi so v tem, da samozaposleni delujejo pretežno v najbolj prizadetih panogah, da praviloma nimajo večjih rezerv in garancijskega potenciala, kot to velja za gospodarske družbe. Težave pa jim povzroča tudi način poslovanja, o katerem več v nadaljevanju.

Pod samozaposlenimi običajno razumemo samostojne podjetnike registrirane kot s.p. in teh je bilo lani okoli 75 tisoč[1]. Poleg njih pa v to skupino lahko štejemo tudi zaposlene pri njih, katerih je prav tako preko 50 tisoč. Načeloma so to zaposleni s podobnimi pravicami kot veljajo za zaposlene v gospodarskih družbah, a glede na podatke je njihov položaj precej drugačen. Skupaj je torej v tej skupini zaposlenih kakih 130 tisoč ljudi, kar je vsekakor veliko število glede na 520 tisoč zaposlenih v podjetjih.

Nadaljujte z branjem→