Drago Babič

V enem izmed člankov, objavljenih na tem blogu (29.3.) je navedena optimistična trditev, ki temelji na podlagi trenda okuženih, da je v borbi proti epidemiji Slovenija ena najbolj uspešnih držav na svetu. Na žalost to vsebinsko ne drži. Če pogledamo najpomembnejši podatek, to je število smrti na en milijon prebivalcev, se uvrščamo precej slabše od najbolj uspešnih držav. Očitno je torej nekaj narobe z našim evidentiranjem okužb, to je s testiranjem, ali pa z obvladovanjem oziroma zdravljenjem bolezni. Najverjetneje pa oboje.

Podatke o umrlih glede na 1 mio prebivalcev podajam v naslednji tabeli:

Vir: Worldometer/info/coronavirus/ (29.3.2020)

Iz podatkov izhaja, da pri obvladovanju epidemije še daleč nismo tako uspešni, kot so Tajvan, Japonska, Hong Kong in Singapur, smo pa med uspešnejšimi v Evropi, kjer v negativnem smislu prednjačita Španija in Italija.

Od kod te razlike? Očitno so nekatere daljno-vzhodne države, kot sta Tajvan in Hong Kong, dobro uporabile izkušnje iz prejšnje epidemije virusa SARS iz leta 2003. Njihova obramba je bila predvsem hitra in je temeljila na strogi kontroli vseh prišlekov v državo, natančnemu spremljanju vseh okuženih in intenzivnem testiranju potencialno okuženih prebivalcev. V Evropi in ZDA pa smo večinoma priča pravemu debaklu v borbi proti epidemiji. Najhuje je v državah, kjer so zdravstveni sistemi zaradi varčevanja v zadnjih desetih letih hudo podhranjeni. Še najbolje se držijo v Nemčiji, kjer pa imajo med drugim trikrat več postelj v bolnicah na prebivalca, kot jih je v Italiji in Španiji.

Poseben primer je Slovenija, kjer so med umrlimi skoraj izključno starostniki. Menim, da je pravi vzrok za tako neugodno razmerje predvsem posledica tega, da smo dopustili, da virus prodre v domove za starejše, kjer osebje ne obvladuje situacije. Tudi zato, ker nimajo dovolj zaščitnih sredstev in pravih navodil s strani zdravstvenih oblasti. Namesto, da bi takoj izpraznili okužene domove, oblasti kar čakajo, tako da se virus nezadržno širi in v starejši populaciji povzroča veliko umrlih. Kot da so se sprijaznili s tem, da bodo starostniki v okuženem domu slej ko prej vsi pomrli. Če ne drugega, bi bilo primerno prisluhniti priporočilu zdravnice Urške Bačovnik, naj se zdravi starostniki, če le imajo to možnost, vrnejo v okvir družine in tam varneje preživijo epidemijo.

Zdravstvene oblasti pa naj zavihajo rokave in problem domov za starostnike čim prej obvladajo, če ne bodo upravičeno deležne očitkov, da so v splošni nesreči zapustile najšibkejše in tako postavile pod velik vprašaj uspešnost celotnega našega boja proti epidemiji.