Bine Kordež

V predstavitvah stališč političnih strank bomo v naslednjih dveh mesecih tudi pri oceni ekonomskega področja spremljali diametralno nasprotna stališča. Aktualna koalicija bo izpostavljala relativno visoko gospodarsko rast, nizko nezaposlenost ali povečane prejemke prebivalstva, te dosežke pa na primer podkrepila z oceno The Economista, ki nas je v neki analizi uvrstil med najuspešnejše države v EU. Opozicija pa bo poudarjala visoko zadolževanje države in brezglavo trošenje denarja, ocene pa podkrepila s kritičnimi stališči Fiskalnega sveta o dolgoročni nevzdržnosti takega modela.

V vsej množici podatkov s področja ekonomije dejansko ni težko najti argumentov za zagovarjanje tako ene kot druge strani. Vzporedno pa je vsaka ocena o teh gibanjih hitro opredeljena za “desno” ali “levo”, pač odvisno, v katero smer se nagiba. Ob vseh različnih stališčih “strokovnjakov”, so ljudje še toliko bolj zbegani. Na eni strani so sicer potolaženi z visokimi finančnimi ugodnostmi, ki so jih prejemali v teh zaostrenih razmerah, na drugi pa imajo vseeno strah pred posledicami visokega zadolževanja države za plačevanje vseh teh spodbud in priboljškov.

Kakršnakoli ocena o ekonomskih gibanjih je zato že vnaprej obsojena, da bodo bralci pisca “popredalčkali” – a naj vseeno poskusim nekoliko bolj neobremenjeno pogledati, kakšni so naši gospodarski kazalci v primerjavi z drugimi državami v Evropski Uniji. Kot rečeno, brez težav sicer zberemo takšne podatke, ki bodo pritrdili izhodiščni tezi (stališču) avtorja in res je tudi, da imajo vsi kazalci svoje omejitve in slabosti, a vseeno.

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, medtem ko nekateri moji (in starejši!) letniki gledajo EMO, sem jaz očitno (za)ostal v preteklosti. Tale pesem je res fenomenalna (zadnja pesem na A strani prvenca, imenovanega Lynyrd Skynyrd, 1973).

Jasmina Držanič

Pred branjem teksta se naj vsak spomni kakšnega dogodka, ko je bil tako osramočen, da bi se najraje skril v najbolj skrito luknjo in svojo sramoto nekam potlačil in čakal, da vse skupaj mine. Ste imeli v takih obdobjih hudo željo, da bi komu povedali, kaj vam je? No, a sedaj razumete, zakaj so trpinčene ženske po navadi tiho in celo predolgo tiho?

Naša javnost se je vznemirila ob brutalnem umoru v Sevnici, kjer se je storilec po umoru partnerke in mame šestih otrok zglasil na policijski postaji. Prav tako smo se vznemirili ob novici, da je v Grosupljem umrla ženska, ki jo je partner polil z bencinom in nato zažgal. In vemo, da bo treba nekaj storiti. Ker preden se krutost stopnjuje do te mere, potekajo leta trpljenja.

Nadaljujte z branjem→

Muzika za moja ušesa. Muzika na način, ki mi je všeč.

Hornbyjeva ljubezen do muzike (ki se vleče že od prvenca High Fidelity sem) in Ethan Hawke v njemu standardni vlogi (od prvega filma iz trilogije Before Richarda Linklaterja sem). Sicer pa zelo gledljiv film. Ne vem, kako sem ga uspel zamuditi leta 2018.

Kot sem že nekajkrat pisal, je ekonomija polna ideologije. Slednja je vpeta skorajda v vsako fundamentalno enačbo v ekonomiji. Ne da bi se večina ljudi, sploh pa študentov ekonomije, tega zavedala. Pred leti sem dal primer enačbe, ki enači mejni produkt dela s plačami (MPL = w), torej da se plača oblikuje na ravni outputa zadnjega, mejnega delavca. Kar je čisti nonsens, saj denimo s tem ne moreš pojasniti, zakaj je delavec v tehnološko enako opremljeni tovarni na Kitajskem plačan desetkrat manj kot delavec v tehnološko identični tovarni v ZDA. Gre pač za teorijo, ki od Williama Jevonsa iz druge polovice 19. stoletja naprej upravičuje, da so delavci vedno pravično plačani. Enačba že stoletje in pol zelo uspešno služi ideološkim potrebam lastnikov kapitala.

Podobna zgodba se skriva v Blanchardovem WS-PS makro modelu (wage-setting – price-setting), ki služi kot teoretska podlaga Phillipsove krivulje (ki ponazarja inverzno relacijo med brezposelnostjo in inflacijo). V tem modelu so realne plače funkcija (pričakovane) agregatne ravni cen, stopnje brezposlenosti in pogojev na trgu dela, cena proizvodov pa se oblikuje na ravni pribitka (marže) na plače. In v tem modelu je ravnotežje odvisno od tega, ali so pričakovane cene s strani zaposlenih enake sedanji ravni cen. Če so inflacijska pričakovanja višja, bodo zaposleni zahtevali višje plače, kar bo privedlo do višje ravni cen proizvodov (te se v modelu oblikujejo kot pribitek (marža) na plače). Ergo, če delavci zaradi pričakovanih višjih cen v prihodnosti zahtevajo višje plače, bo to privedlo do plačno-inflacijske spirale, saj bodo podjetja zaradi višjih stroškov dela prisiljena zviševati cene.

Ta model, ta logika je temelj makroekonomskega pogleda na inflacijo zadnjega pol stoletja. Toda ste opazili ideološko podstat v tem modelu? Celotna zgodba se nanaša zgolj na plače, kot tisti dejavnik, ki ga je treba držati pod nadzorom, da držimo pod kontrolo inflacijo. Nihče pa se ne ubada z maržami, ki jih zaračunavajo podjetja oziroma dobički, ki jih na tej osnovi dobivajo lastniki kapitala. Te marže so preprosto vzete kot fiksne. Vendar niso, saj če gledate empirične raziskave iz zadnjega desetletja, boste našli konsenzualno ugotovitev, da se je v razvitih državah v zadnjega pol stoletja delež plač v razdelitvi dodane vrednosti zmanjšal za 4 do 8 odstotnih točk, delež dobičkov pa ustrezno povečal.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V mesecu februarju je bila morebitna prodaja Save Turizem Madžarom ena glavnih medijskih tem. Glede tega naj takoj na začetku napišem, da tudi sam ne podpiram prodaje enega ključnih delov hotelske turistične ponudbe in infrastrukture v Sloveniji nekemu neznanemu kupcu iz sosednje države. Vseeno pa je ob tem, danes večinsko dokaj poenotenem mnenju, potrebno dodati, da gre najprej za prodajo s strani enega tujca (Američanov) drugemu tujcu. To nedvomno odpira vprašanje (in terja tudi kak odgovor) kje je bila vsa javnost in politika takrat, ko smo pravzaprav prvič prodali ta pomembni del našega turizma tujim lastnikom. Ko smo prodali delež, ki ga bomo morali danes mogoče celo preplačati, da ga država dobi nazaj.

Pomembno pa je tudi dejstvo, da bi v primeru prodaje tujemu lastniku država še vedno obdržala vse ključne vzvode vodenja in razvoja družbe. Država ima v lasti preko 50 % lastništva (skupaj z Zavarovalnico Triglav v pretežno državni lasti) in bodoče dogajanje bo najprej odvisno od potez in odločitev državnih skladov in ne manjšinskega lastnika. Tu pa se potem odpira bolj pomembno vprašanje, kakšni bi bili (bodo) načrti države s to družbo v bodoče.

Nadaljujte z branjem→

Dobra slovenska muzika!

ZAKAJ DEMOKRATIČNA ALTERNATIVA?

V Demokratični alternativi (DA) želimo predvolilne diskusije in pričakovanja ponovno preusmeriti k vsebini – k eksistencialnim vprašanjem posameznic in posameznikov, k razvojnim izzivom skupnosti, države in našega planeta.

.

V KAKŠNI DRUŽBI IN DRŽAVI HOČEMO ŽIVETI?

Smo skupina uveljavljenih strokovnjakov in strokovnjakinj iz različnih področij, ki hočejo živeti v normalni in razvojno perspektivni družbi, družbi blaginje in enakih možnosti in smo pripravljeni k temu aktivno prispevati – z znanji, kompetencami, izkušnjami, delom in političnim angažmajem.

.

KAKO LAHKO PRISPEVAMO?

Ne želimo vsebinsko praznih lepotnih tekmovanj, ki državo vodijo v stagnacijo, njene državljane pa po streznitvi delajo še bolj nezadovoljne kot prej, ampak želimo:

• s konkretnimi rešitvami družbenih in razvojnih izzivov,
• z angažirano kritiko napačnih potez sedanjih oblasti
• in poznavanjem najboljših praks iz drugih evropskih držav

postavljati standarde odgovornega državljanskega angažmaja in odgovornega ter učinkovitega upravljanja države.

.

KDO SMO?

Demokratična alternativa združuje izkušene kompetentne strokovnjake in strokovnjakinje, med njimi številne nekdanje ministre in ministrice, direktorje podjetij, podjetnike in vodje raziskovalnih inštitucij ter vodilne strokovnjake in strokovnjakinje na posameznih področjih.

.

DRŽAVLJANSKI ANGAŽMA KOT POT ZA DOSEGO SKUPNIH CILJEV

Kljub temu, da je naš primarni namen prispevati k obuditvi vsebinske diskusije v predvolilnem času o najboljših rešitvah za obstoječe socialne težave in razvojne izzive, pa smo se pripravljeni tudi angažirati kot odgovorni državljani in izkušeni strokovnjaki tako pri oblikovanju najboljših rešitev za državo in njene prebivalce kot tudi pri njihovem izvajanju in upravljanju države. Vendar zasedanje pozicij ni naš cilj, se pa zavedamo, da osebnost naredi pozicijo (in ne obratno) in da brez aktivnega osebnega angažmaja ni mogoče uresničiti razvojne vizije za Slovenijo.

Prevzem vodenja vlade po sedanji vladni koaliciji bo izjemno zahtevna naloga, ki bo zahtevala popolni angažma in nove, kompetentne ekipe na treh-štirih nivojih v vseh vladnih resorjih. Hkrati se poglabljajo novi izzivi, kot so podnebne spremembe, tehnološki preboj ter zelena in pravična preobrazba načina gospodarjenja z omejenimi viri. Potrebovali bomo velik bazen visoko usposobljenih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki se bodo lahko učinkovito spopadle s temi izzivi.

Zato – ne zanimajo nas pozicije, pač pa izključno odgovorno in učinkovito upravljanje države, učinkovit odziv na podnebne, tehnološke in socialne izzive ter učinkovita izpeljava optimalnih rešitev za boljše življenje vseh prebivalcev Slovenije. Zgolj in samo za to smo se pripravljeni tudi osebno angažirati.

.

KOMU JE NAMENJENA PLATFORMA ZA RAZVOJNI PREBOJ?

Demokratična alternativa objavlja Programsko platformo za razvojni preboj, s čimer se želi pri uresničevanju razvojnih rešitev povezati tudi s sorodnimi progresivnimi silami na politični sceni. Pri tem ne izključujemo programskega in kadrovskega sodelovanja oziroma okrepitve obstoječih političnih strank na levi sredini. Odprti smo za pogovore in dogovore o sodelovanju, pri čemer pa se bomo seveda odločili za sodelovanje s tisto opcijo, kjer bomo lahko naše razvojne ideje v največji meri tudi uresničili.

Nadaljujte z branjem→

Melissa Etheridge se je v vmesnem času (3 desetletja) sicer malce postarala, ampak tale pesem je ostala enako sveža in prijetna za ušesa. Škoda pa, da Melissa svojega rockerskega potenciala ni izkoristila v takšni meri, kot se je nakazovalo takrat. Zgolj 3-4 solidne pesmi.