Slavoj Žižek je v kolumni v Russia Today nelogično nasprotovanje cepljenju v sebi lastnem stilu opisal kot perverzno mazohistično uživanje v trpljenju zaradi epidemije. Anticepilci naj bi perverzno uživali v odrekanju svobode ter depresiji in apatiji zaradi vladnih ukrepov, ker pač nimajo nekega jasnega življenjskega cilja, zato želijo epidemijo z zavestnim necepljenjem podaljšati.

Prosim, ne mečite kamnov vame…

Naši mediji pogosto špekulirajo, zaradi katerih skritih motivov antivakserji tako odločno vztrajajo pri svojem stališču, a kolikor vem, nikoli ne izzovejo najbolj očitnega razloga: na neki ravni želijo, da se pandemija nadaljuje, in vedo, da zavračanje proti-pandemičnih ukrepov epidemijo podaljšuje.

Če je temu tako, je naslednje vprašanje, ki si ga je treba zastaviti: zakaj si antivakserji želijo nadaljevanje pandemije?

Tu bi se morali izogniti kakršnimkoli psevdofreudovskim razlagam, kot da gre za neko različico nagnjenja k smrti, želje po trpljenju in smrti. Razlaga, da antivakserji nasprotujejo ukrepom proti pandemiji, ker niso pripravljeni žrtvovati zahodnega liberalnega načina življenja, ki je zanje edini možni okvir svobode in dostojanstva, je resnična, vendar ne dovolj. Tu bi morali dodati perverzno uživanje v samem odrekanju običajnim užitkom, ki jih prinaša pandemija. Ne smemo podcenjevati skritega zadovoljstva, ki ga zagotavlja pasivno življenje depresije in apatije, ki se samo vleče brez jasnega življenjskega projekta.

Vir: Slavoj Žižek, Russia Today (moj prevod)

Bine Kordež

Ponovno objavljam komentar glede sprememb davčne zakonodaje, ki sem ga objavil že v drugi polovici aprila. Argumenti proti sprejetim spremembam so ostali enaki.

Glede javnih financ smo pravzaprav prišli v neko čudno situacijo. Običajno je vlada kot skrbnik javnih financ vedno močno tehtala, koliko davčnih razbremenitev si lahko privoščimo, da ne bi bilo prevelikega negativnega vpliva na javne finance. Na drugi strani pa smo imeli sindikate, gospodarstvo in opozicijo, ki so pritiskali na čim večje ugodnosti za ljudi in podjetniški sektor. Rezultati usklajevanja teh razmerij so se v zadnjih letih praviloma odrazili v kakem manjšem zniževanju davčnih obremenitev, včasih pa se je za protiutež kaka davčna stopnja tudi zvišala.

Sedaj pa so javne finance kar nekako izgubile zagovornika, skrbnika. Vlada se s primanjkljajem sploh več ne obremenjuje in predlaga spremembe, ki bi nam npr. v gospodarsko uspešnem letu 2019 prineslo pol milijarde eur in več proračunskega primanjkljaja (kaj bo šele v krizi?!). Druga stran pa bo takšne predloge seveda lahko samo sprejela in pozdravila (saj ni zadolžena za javne finance in tudi ne bo “pljuvala v lastno skledo” – tako gospodarstvo, sindikati ali opozicija).

Nadaljujte z branjem→

Državni zbor je prejšnji teden sprejel zgodovinsko rekordna proračuna za leti 2022 in 2023. Temeljita na vladnih izhodiščih in sta podrobneje predstavljena v Osnutku proračunskega načrta 2022, ki ga je vlada oktobra poslala v oceno Evropski komisiji. Iz proračuna v oči najbolj bodeta podatka o velikanskem povečanju javnih izdatkov in ogromnem strukturnem primanjkljaju.

Predvsem slednji zna, iz večih vidikov, biti problematičen, ali celo usoden v naslednjih letih. Poglejmo, zakaj. Za lažje razumevanje naj najprej pojasnim, kaj je strukturni saldo proračuna in zakaj je pomemben. Širša javnost pozna večinoma le običajni, nominalni proračunski saldo, kot razliko med proračunskimi prihodki in odhodki. Strukturni saldo je ena izmed treh komponent nominalnega salda in se izračuna kot razlika med nominalnim proračunskim saldom in ciklično komponento ter enkratnimi izdatki (denimo za stroške sanacije bank, v primeru naravnih nesreč, epidemij ipd.).

Nadaljujte z branjem→

Nemcem se spet “meša” zaradi povišane inflacije, ki je oktobra v evro območju na medletni ravni dosegla 4.1%. Nemški mediji dnevno izvajajo pogrom nad ECB, ker ne naredi nič, da bi inflacijo znižala. Danes je glavni ekonomski komentator nemškega Haandelsblatta (in nekdanji predsednik nemškega sveta ekonomskih strokovnjakov) Bert Rürup ECB obtožil, da s previsoko inflacijo ogroža reputacijo evra. To je seveda nesmiseln argument za tiste, ki poznajo osnove makroekonomije. Ameriška inflacija je namreč trenutno na medletni ravni 6.2%, kar pomeni, da bi se moral evro glede na dolar krepiti, torej bi po tej logiki lahko kvečjemu FED “ogrožal reputacijo” dolarja in ne obratno. Vendar pa, če že, te relacije veljajo na srednji rok, na kratek rok je mnogo drugih dejavnikov, ki vplivajo na relativne tečaje valut.

Toda namesto nestrpnosti bi v teh mesecih veljalo biti predvsem potrpežljiv. Počakati, da se umirijo sedanji inflacijski pritiski zaradi na eni strani post-koronskega odprtja gospodarstva, posledičnega povečanja povpraševanja, pomanjkanja delavcev in zamaškov v dobavnih verigah ter rasti cen energentov na drugi strani. To izhaja tudi iz odlične analize, ki jo je v sredo predstavil Fabio Panetta, član Izvršilnega odbora ECB. Panetta pravi, da ne moremo natančno reči, kdaj se bodo ti dejavniki normalizirali. Toda da bi oblikovali ustrezne politične ukrepe, je treba oceniti njihove srednjeročne posledice za inflacijo. Osredotočiti se je treba na tveganje, da se inflacija srednjeročno izkaže za vztrajno nižjo ali višjo od cilja 2 %, ne pa na kratkoročna gibanja.

In naprej, Panetta pravi, da na svetovni ravni opažamo mešanico šokov povpraševanja in ponudbe, vendar v evroobmočju omejitve na strani ponudbe prevladujejo v veliko večji meri kot v nekaterih drugih večjih gospodarstvih. To sicer vodi do začasnega dviga ravni cen, ki deluje kot “davek” na potrošnjo in zavora pri proizvodnji, sčasoma pa povzroča učinke, podobne negativnemu šoku na strani povpraševanja. Toda prav zaradi tega bi morala denarna politika ostati potrpežljiva, vse dokler višja kratkoročna inflacija ne vpliva na inflacijska pričakovanja ter določanje plač in cen na destabilizirajoč način.

S prezgodnjim zaostrovanjem denarne politike – ali s pasivnim dopuščanjem nezaželenega zaostrovanja pogojev financiranja ECB nikakor ne sme povečati tveganja, da bi se šoki ponudbe spremenili v šok povpraševanja in ogrozili okrevanje. Fokus mora ostati na okrevanju gospodarstva, da se BDP vrne na predkrizno trajektorijo, kar je pogoj za srednjeročno doseganje vzdržne inflacije pri postavljenem cilju (2%). Torej mora ECB ohraniti sedanje instrumente, dokler je to upravičeno, ob seveda ustrezni fleksibilnosti, da bi monetarna politika lahko ustrezno podprla celotno evrsko območje pri okrevanju iz pandemije. 

Nadaljujte z branjem→

Prizori s poljsko – beloruske meje so grozljivi. Starši z majhnimi otroci, ki zmrzujejo na prostem, brez strehe nad glavo, v mrazu, brez hrane in brez kakršnegakoli upanja. Ob prizoru, kot je spodnji, bi zajokal še kamen. Vendar ne najbolj katoliški med evropskimi kristjani. Njim se še oko ne zarosi.

https://twitter.com/meteoriterain/status/1463489662287233029

Nadaljujte z branjem→

Veljali so za divje šminkerje, nekakšne Guns’n’Roses grunge scene. Niso bili na vrhu moje lestvice priljubljenosti (kot tudi G’n’R ne), razen te pesmi.

Glede Covid epidemije je, kljub vsemu napredku znanosti v razumevanju vzrokov, še vedno veliko nejasnosti. Denimo nejasnosti okrog tega, zakaj je Covid epidemija dejansko bolj prizadela razvite države (v večini manj razvitih držav Afrike, Azije in Južne Amerike pa ostaja zelo omejena), zakaj epidemija nenadoma izbruhne, in misterij, zakaj nenadoma ugasne. Ena izmed takšnih nejasnosti je, zakaj je epidemija letos tako močno izbruhnila po 10. oktobru. Običajno se epidemije “običajnih virusov” prehlada in gripe začnejo v jesenskih mesecih in se umirijo do pomladi, epidemije korona virusa v zadnjih dveh letih pa se okrepijo, ko se končajo dopusti, odprejo šole in univerze in se število stikov močno poveča ter nato pospešijo od začetka oktobra naprej in se umirijo v zgodnji pomladi.

Podatki kažejo na to, da so vzorci širjenja korona epidemije dokaj podobni kot pri gripi – ista geografska območja, ista časovna območja (okrepitev v jesenskih mesecih in umiritev do pomladi), kar najbrž pomeni, da na intenzivnost širitev obeh vplivajo isti dejavniki. Klimatske razmere in letni časi oziroma vremenske sezone. No, in v to smer gre nova “teorija”, ki poskuša pojasniti, zakaj se je epidemija korone tako pospešila lansko jesen (drugi val) in letošnjo jesen (četrti val). Kaur Parve je napisal zanimiv thread na twitterju, kjer primerja iste časovne vzorce povečanih izbruhov širitev korona virusa to jesen v državah Srednje in Vzhodne Evrope. Povsod je prišlo do izbruha med 10. in 13. okrobrom (tudi v Sloveniji). To je obdobje, ko je po topli jeseni prišlo do občutne ohladitve in smo morali prižgati gretje (letos sem prav razmišljal, da smo običajno gretje morali prižgati že zadnji teden avgusta in nato za stalno sredi septembra, letos pa je bilo toplo še kar v drugi teden oktobra).

No, in v to smer gre “teorija”: ko začnemo ogrevati prostore, se vlažnost v prostorih zmanjša, kar izsušuje sluznico in s tem zmanjšuje naravno pregrajo za vstop virusov. Dobra poljudna razlaga tega je na portalu Kvabrakadabra, tako pravi:

Ogrevanje bivalnih prostorov in posledično nizka zračna vlaga igrata prav tako pomembno vlogo pri razvoju prehlada in gripe, saj pride v prostorih z nizko zračno vlago do izsuševanja sluznice respiratornega trakta, predvsem v nosu. Sluz, ki prekriva mukozne membrane respiratornega trakta, deluje kot pregrada, ki zadrži mikroorganizme, s čimer je preprečen razvoj obolenja. Če je v okolju nižja zračna vlaga, so mukozne membrane prekrite z manj sluzi in zato težje zadržijo mikroorganizme.

Raziskave so pokazale, da virusi v okolju najlažje preživijo pri nizki zračni vlagi, medtem ko so pri visoki zračni vlagi inaktivirani. Anice Lowen z Medicinske fakultete v New Yorku je raziskovala, kako vlažnost in temperatura zraka vplivata na širjenje virusa gripe. Njeni poskusi so pokazali, da pride pri nizki (20 %) zračni vlagi do prenosa virusa z okužene živali na zdravo žival v 75-100 % primerov, pri srednji zračni vlagi pride do prenosa virusa le v 25 % primerov, pri visoki zračni vlagi (80 %) pa do prenosa virusa sploh ne pride v nobenem primeru.

Dejansko ne gre za nič posebno novega, česar že ne bi poznali. Se pa morda tega vsi premaalo zavedamo. Če je kaj na tej teoriji, bomo morali upoštevati vsaj dvoje. Prvič, če hočemo povečati napovedno moč epidemioloških modelov, bo potrebno vanje vključiti tudi dejavnika zunanje temperature in vlažnosti zraka. In drugič, ko se pogovarjamo o nujnosti izboljšanja prezračevalnih sistemov v zaprtih prostorih (vrtcih, šolah, bolnišnicah, DSO-jih, trgovina in drugih javnih prostorih), bo ob odvajanju izdihanega in dovajanju svežega zraka potrebno razmišljati tudi o nujnosti dodatnega vlaženja zraka. Doma pa, namesto sušilcev zraka namestiti vlažilce ali vsaj mokre brisače na radiatorje, kot pravi Parve.

Nadaljujte z branjem→

Zelo dober začetek, poslušajte kitare… Meni sta top “Death’s Head Tattoo” (prva) in “Harborview Hospital” (po 31:13). Uf, ta ritem kitar.