Bine Kordež

Ponovno objavljam komentar glede sprememb davčne zakonodaje, ki sem ga objavil že v drugi polovici aprila. Argumenti proti sprejetim spremembam so ostali enaki.

Glede javnih financ smo pravzaprav prišli v neko čudno situacijo. Običajno je vlada kot skrbnik javnih financ vedno močno tehtala, koliko davčnih razbremenitev si lahko privoščimo, da ne bi bilo prevelikega negativnega vpliva na javne finance. Na drugi strani pa smo imeli sindikate, gospodarstvo in opozicijo, ki so pritiskali na čim večje ugodnosti za ljudi in podjetniški sektor. Rezultati usklajevanja teh razmerij so se v zadnjih letih praviloma odrazili v kakem manjšem zniževanju davčnih obremenitev, včasih pa se je za protiutež kaka davčna stopnja tudi zvišala.

Sedaj pa so javne finance kar nekako izgubile zagovornika, skrbnika. Vlada se s primanjkljajem sploh več ne obremenjuje in predlaga spremembe, ki bi nam npr. v gospodarsko uspešnem letu 2019 prineslo pol milijarde eur in več proračunskega primanjkljaja (kaj bo šele v krizi?!). Druga stran pa bo takšne predloge seveda lahko samo sprejela in pozdravila (saj ni zadolžena za javne finance in tudi ne bo “pljuvala v lastno skledo” – tako gospodarstvo, sindikati ali opozicija).

Menim, da je predlagan obseg ugodnosti enostavno prevelik, preobsežen in čez čas (ko ne bo več popolnoma odprte blagajne javnih financ) bomo prisiljeni obdavčitve povečati, sicer se bo to odražalo v previsokem zadolževanju države. A ker takšen predlog danes vsem odgovarja, je predlog pozdravljen in verjetno bo tudi sprejet. Še fiskalni svet ob predlaganih spremembah samo previdno “opozori”, da bo potrebno spremljati prihodke in izdatke v javnih financah, še ne dolgo nazaj pa je za vsakih 100 milijonov povečanih izdatkov države opozarjal na razpad javnih financ. Predlog zniževanja davčnih obremenitev na nek način spominja na leta pred 2008, ko je zadolževanje Slovenije v tujini tudi vsem ustrezalo in nihče ni odreagiral – vemo pa, kakšne so bile posledice 20-milijardnega povečanja dolga do tujine.

Ob praviloma previdnem pristopu vlade, sem v svojih člankih sicer vedno izpostavljal, da predlagatelj ob spremembah nikoli ne upošteva celotnega (tudi povratnega) učinka davčnih sprememb. Diskutiralo se je npr. samo o povečanih izdatkih za pokojnine ali znižanih prilivih zaradi nižje davčne stopnje, ne pa tudi kakšen bo pozitivni vpliv takega ukrepa na davčne prilive. In obratno – ob odločanju o varčevanju po ZUJF-u smo spregledali, da bodo manjši izdatki za pokojnine pomenili tudi manj prilivov v javne blagajne.

Tokrat pa tudi vlada izpostavlja (in mogoče upošteva v izračunih učinke na javne finance), da bodo imele predlagane spremembe učinke na večje prilive, a ta učinek seveda še zdaleč ne bo nadomestil izpada v državnih blagajnah (sicer bi davke kar odpravili).

Najbolj pomembna sprememba je predviden dvig splošne olajšave, ki naj bi pomenil razbremenitev kar 45 % zaposlenih po nekaterih navedbah. Ker gre za splošno olajšavo, večina to razume, da se s tem razbremenjuje predvsem najnižje dohodke, dohodke do predvidene nove višine olajšave – kar pa ne drži. Prejemniki najnižjih dohodkov danes sploh  ne plačujejo dohodnine in zato tudi ne bodo deležni olajšav. Zanemarljivi bodo učinki tudi pri tistih, ki imajo sicer nekaj višje dohodke, a uveljavljajo olajšavo za otroke in zato že po obstoječi zakonodaji plačujejo minimalno dohodnino. Za predvidenih dodatnih 4 tisoč eur letne olajšave (do leta 2024) se dejansko zniža davčna osnova vsem. In tisti, ki plačujejo davke po višji davčni stopnji bodo po novem deležni tudi največje ugodnosti. Zaposleni, ki “padejo” v najvišji davčni razred (50 %), bodo tako s to spremembo dobili 2.000 eur višjo plačo na leto, večina z nižjimi prejemki pa pravzaprav nič.

V prvi sliki spodaj je prikaz razporeditve vseh zaposlenih v 20 dohodkovnih razredov s podatkom o številu ljudi v njem (vseh 950 tisoč zaposlenih – stolpci in desna skala). Z rdečo črto pa je prikazano, koliko bo posamezna skupina na leto zaradi vseh predvidenih sprememb na boljšem. Okoli 250 tisoč zaposlenih tega učinka sploh ne bo deležnih (tu gre za velik del ljudi zaposlenih pri s.p., tudi samih samostojnih podjetnikov ter drugih zavezancev z nižjimi dohodki). Nato pa imamo okoli 100 tisoč zaposlenih ki bodo dobili na leto kakih 600 eur, če imajo prijavljenega enega otroka.

V primeru, da nekdo uveljavlja olajšavo za dva otroka pa bo za takšne v tej skupini zaposlenih le 250 eur letnega učinka (toliko več dohodka glede na današnje prejemke). V drugi sliki je namreč podrobnejši prikaz za položaj vseh 700 tisoč zaposlenih s plačo pod povprečjem in to ločeno, če ima prejemnik dohodka prijavljenega enega ali dva otroka. Za zaposlene nad povprečno plačo bo letnega učinka okoli tisoč eur, kar se pri najbolje plačanih dvigne do 2.000 eur letno samo iz naslova povečanja splošne davčne olajšave (prekinjena črta).

S polno črto so prikazani učinki vseh predvidenih davčnih sprememb, a ti imajo učinek le za najvišje plače, zajete v prvi sliki. Upoštevano je še znižanje najvišje stopnje na 45 % ter socialna kapica, ne pa znižanja davkov na kapitalske dohodke, ki niso zajeti v dohodninsko lestvico. Učinki se za zgornjih nekaj tisoč zaposlenih dvignejo tudi na preko 10 tisoč eur na leto, 500 ljudi v najvišji skupini bo v povprečju celo 40 tisoč eur na boljšem.

Dodati je potrebno še pojasnilo, da so navpične osi na slikah zaradi boljše preglednosti prikazane v logaritemski skali. V najnižjem razredu imamo 250 tisoč ljudi, v najvišjem pa 470 in običajni razporeditvi bi se te razlike ne videle dobro. Enako velja tudi za razlike med učinki, ki se gibljejo od 0 eur do 40 tisoč eur.

V spodnji sliki pa so dodani še podatki, kako se ti učinki po razredih odražajo v milijonih eur izpada v javnih financah (samo učinek zaradi nižjih neto plač brez učinka razbremenitve podjetij pri socialni kapici).

V zgornjih slikah so torej prikazani okvirni učinki predlaganih sprememb na položaj zaposlenih po posameznih dohodkovnih razredih. Ti podatki običajno niso prikazani, a najbrž je vseeno dobro vedeti, kako bodo predlogi vplivali na plače posameznike. Nedvomno so davčne obremenitve višjih dohodkov v Sloveniji relativno visoke, a učinke je vseeno potrebno odkrito predstaviti in oceniti ali je res potrebno posegati res predvsem v teh segmentih prejemkov. Kot sem že predstavil v enem prejšnjih tekstov, bi bilo npr. pri socialni kapici vredno razmišljati najprej o omejitvi plačila prispevkov delodajalca (namen je razbremeniti podjetja) in ne dvigovati neto najvišjih prejemkov.