Prizori, ob katerih najbolj katoliški med kristjani ne zajokajo

Prizori s poljsko – beloruske meje so grozljivi. Starši z majhnimi otroci, ki zmrzujejo na prostem, brez strehe nad glavo, v mrazu, brez hrane in brez kakršnegakoli upanja. Ob prizoru, kot je spodnji, bi zajokal še kamen. Vendar ne najbolj katoliški med evropskimi kristjani. Njim se še oko ne zarosi.

Ko je lani 29. decembra Petrinjo na Hrvaškem prizadel potres, smo bili vsi prizadeti. Nemudoma je stekla humanitarna akcija, konvoji kontejnerjev, mobilnih hiš, odej, oblačil in hrane so potovali v Petrinjo v pomoč ljudem. Tudi iz Slovenije. Reagirali smo kot ljudje.

…vendar očitno zato, ker je šlo za “naše ljudi”. Naše sosede, ljudi naše kulture, naše veroizpovedi. Ob prizorih s poljsko – beloruske meje smo ostali brezčutni. Ker ne gre za naše sosede. Gre za ljudi “napačne kulture”, gre za ljudi “napačne vere”. Ob njih se Poljakom in Evropejcem nasploh ne zatresejo roke. Oko se ne zarosi. Srce se ne omehča. Ker niso “naši”.

Vendar smo ljudje. Ne glede na to, kakšen bo bodoči status beguncev na poljsko – beloruski meji, ne glede na to, da ne bomo mogli rešiti osnovnega problema, zakaj so bili prisiljeni postati begunci, ne glede na to, da jih instrumentalizira beloruski predsednik za omilitev sankcij, je treba tem ljudem na poljsko – beloruski meji pomagati. Ker so ljudje, ker so v neznosni človeški stiski. In ker smo tudi mi ljudje. Potrebno jim je pomagati vsaj na enak način, kot smo pomagali ljudem v Petrinji – s humanitarno akcijo, s konvoji kontejnerjev, mobilnih hiš, odej, oblačil in hrane. Da bodo lahko preživeli.

Evropska komisija ima komisarja za krizno upravljanje. Celo Slovenec je. Zadolžen je med drugim za humanitarno pomoč in za upravljanje Centra za usklajevanje nujnega odziva kot enotnega operativnega centra EU. Kje je danes?

%d bloggers like this: