Spodaj je nekaj akademsko podprtega branja (iz top akademskih inštitucij) o nafti kot enemu primarnih razlogov za vojne v zadnjih 50 letih. Teh razlogov se ne vidi takoj, ker so zakrite z dimom  medijsko ustvarjenega javnega menja o zaščiti demokracije in človekovih pravic itd., toda ko se dim razkadi, se praktično vedno pokažejo sledovi denarja (nafte, pomembnih naravnih virov (litij), zaščita dolarskega sistema) kot primarni razlogi za začetek induciranih konfliktov s strani predvsem ZDA. Tudi ta sprovocirana vojna v Ukrajini se bo na koncu izkazala na eni strani kot vojna za plin (ameriško izrinjanje ruskega plina in nadomeščanje s svojim LNG), na ruski strani pa dodatno še kot zaščita svoje nacionalne varnosti.

Problem je, ker v tej vojnah za nafto in plin velesile mimogrede pohodijo in uničijo cele države, jih paralizirajo in razvojno pohabijo za desetletja in da v njih umira na milijone nedolžnih ljudi (pri čemer jih je večina prepričanih, da se borijo za svojo svobodo in ne da so samo lutke ali topovska hrana v igri velesil). Te primarne razloge za konflikte je zato treba razumeti, da lahko preprečimo smrti nedolžnih ljudi in dolgotrajno pohabljenje celih držav.

Oil, Conflicts and U.S. National Interests (Jeff D. Colgan)

• Oil Is a Leading Cause of War. Between one-quarter and one-half of interstate wars since 1973 have been linked to oil.
• Fracking Does Not Change the Fundamentals. Although hydraulic fracturing (“fracking”) is transforming the U.S. oil and gas sector, the United States will not be isolated from foreign markets and events. Its allies will continue to have vital energy needs, and disruptions in the integrated world market will continue to affect domestic markets. The United States therefore has an enduring interest in maintaining an open global oil market.
• Watch Out for Unexpected Sources of Conflict. The oil industry can cause or exacerbate conflict in multiple ways: competition over shipping lanes and pipelines, oil-related terrorism, petro-aggression, and resource scarcity in consumer states are all potential sources of international conflict.

Objavljeno v: “Fueling the Fire: Pathways from Oil to War,” which appears in the Fall 2013 issue of International Security

Vir: Jeff D. Colgan, Belfer Center (Harvard University)

Nadaljujte z branjem→

Dobra analiza Sergeja Vakulenka, ki (kot že pred dnevi v blogu) pokaže dvoje. Prvič, da če gledamo na učinek sankcij, ne smemo gledati borznih kotacij, ker se nafta ne prodaja po teh borznih cenah. In drugič, da so sankcije pomagale predvsem ruskim naftnim družbam, da na bolj netransparenten način prodajajo nafto in naftne proizvode in se s tem izognejo plačilu davščin v Rusiji, povečane dobičke pa skrijejo v tujini. Seveda to odpira vprašanje, v kolikšni meri lahko ruska vlada te povečane naftne dobičke spet pobere prek povečanih drugih, enkratnih dajatev na denimo ekstrakcijo nafte in plina. Glede na to, kako je to naredila pri Gazpromu, v to praktično ne gre dvomiti. S čimer se zmanjša upanje zahodnih vlad, da bodo s kapicami na nafto in plin uspele zmanjšati prihodke ruskega proračuna in tem možnost financiranja vojne v Ukrajini.

2/ @SergeyVakulenk0, an energy veteran with 25+ years of experience in oil&gas who has recently joined @CarnegieEndow team, has dug into data, and found that price cap and Western embargo on 🇷🇺 oil don’t work the way published price for Urals would suggest

Double Win: How Russian Oil Companies Defied Sanctions and Paid Less Tax Western sanctions and boycotts targeting Russian oil exports to Europe meant that transparency over their routes vanished not only for Western watchers, but for the Russian government too, which was t… https://carnegieendowment.org/politika/89052

Nadaljujte z branjem→

Tale video Hansa Roslinga o vzponu Indije in Kitajske in prehitevanju zahodnih držav, čeprav je že star, si velja ogledati vsaj enkrat na mesec. To azijsko prehitevanje zahodnih držav se ne samo dogaja, ampak se je že zgodilo. Past tense. Rosling se je leta 2009 še bal, da se utegne zgoditi vojna, ker se dosedanji hegemon ne bo želel odpovedati globalni prevladi. Danes z ameriškim in evropskim protekcionizmom proti Kitajskio, sprovocirano vojno v Ukrajini in ameriškim provociranjem Kitajske, je jasno, da se ta vojna za ohranitev prevlade nekdanjega hegemona že dogaja. In izid te vojne ni vprašljiv.

Vprašanje za EU je, na kateri strani zgodovine bo ostala. Na potapljajoči se ladji z ZDA ali se bo uspela osamosvojiti in se uveljaviti kot samostojni globalni igralec, kar bi iz vidika gospodarske moči vsekakor lahko. Vendar bi se v ta namen morala najprej politično in vojaško osamsvojiti (z lastno varnostno infrastrukturo).

V mnogočem gre za vprašanje “kure ali jajca”, čeprav ne popolnoma. Odgovor na to pa je ključen ne samo za razumevanje vzroka ali povoda za začetek vojne v Ukrajini, pač pa za razumevanje prihodnjega razvoja dogodkov, povezanih z vojno v Ukrajini, oziroma širšim regionalnim ali celo globalnim spopadom. Zelo dobra analiza Roberta Wrighta.

In more than two and a half years of conversations with key Russian players, from knuckle-draggers in the dark recesses of the Kremlin to Putin’s sharpest liberal critics, I have yet to find anyone who views Ukraine in NATO as anything other than a direct challenge to Russian interests. At this stage, a MAP offer [an offer to Ukraine of a path to NATO membership via a “Membership Action Plan”] would be seen not as a technical step along a long road toward membership, but as throwing down the strategic gauntlet… It will create fertile soil for Russian meddling in Crimea and eastern Ukraine.

—William Burns, US Ambassador to Russia, in an email to Secretary of State Condoleezza Rice, February of 2008.

That warning from William Burns—as I noted in a post two weeks ago—proved unpersuasive. President Bush persisted in his campaign to convince NATO allies to offer Ukraine a Membership Action Plan.    

Strictly speaking, Bush failed. Various European leaders shared Burns’s view that giving Ukraine a formal invitation to join the alliance was a bad idea. But, as a compromise, they agreed in April of 2008 to issue the rough rhetorical equivalent—a written pledge by NATO, in what became known as the Bucharest declaration, that Ukraine and Georgia “will become members of NATO.”

Nadaljujte z branjem→

Mnogi novinarski komentatorji, pa tudi kvalificiran, vendar zelo rusofobni Robin Broks, navdušeno poročajo, kako je cenovna kapica na rusko nafto uspešna, ker naj bi tej kapici uspelo povečati diskont na rusko nafto na raven med 30 in 35 $/sodček. Pri tem izhajajo iz javno objavljenih borznih cen ruske premijske nafte Urals ter to primerjajo s cenami severnomorske premijske nafte Brent ali premijske teksaške nafte WTI. Gledajo sliko, kot je tale:

Vir: Oil price

Vendar je resnica precej drugačna, saj se praktično nič ruske nafte ne proda po ceni za Urals nafto. Slednja je namreč zgolj statistična ocena, pridobljena na podlagi posrednih ocen različnih agencij, ki pa so irelevantne v tem primeru, ker se po tej ceni ne sklepa nobenih pogodb. O tem je 10 dni nazaj pisal tudi The Economist, poznavalci energetskega trga pa o tem govorijo že nekaj mesecev (več spodaj). Problem je, ker ni neposrednih podatkov o pogodbenih cenah. Nazadnje so analitiki Goldman Sachs objavili spodnjo sliko, ki na podlagi preračuna iz “leaked” ruskih carinskih podatkov kaže, da naj bi bila efektivna cena ruske nafte danes na ravni med 75 in 80 $/sodček. Torej za 20 $/sodček višja od cenovne kapice.

Vir: Goldman Sachs

Nadaljujte z branjem→

O hrvaškem predsedniku Zoranu Milanoviću si lahko mislimo, kar hočemo (na podlagi vsega, kar je naredil in predvsem povedal v času svoje politične kariere). Toda ta njegova politična analiza vojne v Ukrajini je brilijantna. Zelo inteligentna. Milanović postavi novinarjem zelo enostavno vprašanje: kakšna je rešitev te vojne v Ukrajini? Zdi se, da (skoraj) nihče od novinarjev, ki ustvarjajo javno mnenje, ni inteligentno razmislil o odgovoru na to vprašanje.

Nadaljujte z branjem→

Pri nas se pritožujemo, ker so naravovarstveniki – zaradi “ptičev, ki ne znajo leteti” – preprečili množičnejše investicije v vetrne elektrarne. Imamo samo dve in točno vemo, kje sta locirani. Toda, če se peljete skozi Nemčijo ali Nizozemsko, dobite malce tesnoben občutek ob mnoštvu teh monstrumov, posejanih po pokrajini. Še večji šok je, če se peljete po dolini reke Donave med Dunajem in Bratislavo ali skozi Gradiščansko (slika spodaj). V bistvu se vozite skozi futuristično deželo samih vetrnih kolosov in občutek je strašljiv. Vetrne elektrarne so iznakazile pokrajino. Toda nekako jih toleriramo zaradi koristi – vetrne elektrarne naj bi bile dokaj učinkovit obnovljiv vir energije. Precej bolj od sonca, saj za razliko od sončnih elektrarn lahko obratujejo tudi ponoči, ob oblačnem vremenu ter tudi jeseni in pozimi. Ko piha dovolj vetra.

Austria, Burgenland, Andau, wind park (vir)

Vendar se oba argumenta za vetrne elektrarne – ekološkost in učinkovitost – z zadnjimi analizami precej krhata. Vetrnice naj ne bi bilo možno reciklirati (še huje kot pri sončnih kolektorjih, saj je lopatice iz fiberglasa skorajda nemogoče reciklirati), samo v ZDA naj bi v obdobju 2014-2030 potrebno “nekam zakopati” 32,000 toksičnih vetrnih lopatic.

Prav tako je vprašljiva njihova dejanska učinkovitost. Nihče ne ve, koliko jih je res donosnih, ker denimo nemški upravljavci, kjer obratuje 28.000 večjih vetrnih turbin, varujejo izkoriščenost zmogljivosti svojih vetrnih elektrarn kot državno skrivnost. Sodelavci Neue Zürcher Zeitung (NZZ) so pregledali 18.000 teh naprav, upoštevali so urne vremenske podatke v obdobju desetih let ter učinkovitost teh turbin simulirali v modelu. Rezultati so, kot pravijo, streznitveni: skoraj četrtina pregledanih vetrnih turbin ima faktor zmogljivosti manj kot 20 %. Spodaj je kratek povzetek ugotovitev.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman, ki mu pripisujejo termin “brezmadežna dezinflacija“, v zadnjem komentarju na dolgo razlaga teorijo dezinflacije (prek koncepta Phillipsove krivulje) in zakaj je ta v mainstream makroekonomiji običajno zelo boleča (“costly”, ker prek recesije uničuje delovna mesta). Nakar razpravlja, zakaj tokrat nismo doživeli stagflacije kot v 1970-ih. Zanimivo pa je, da je na koncu (morda zato, ker se mu je mudilo končati komentar) pozabil na glavni razlog, zakaj tokrat nismo doživeli stagflacije in imamo opravka z “brezmadežno dezinfacijo”. Razlog je po mojem zelo preprost: ker je bila ta inflacija povzročena s ponudbenim (in ne povpraševalnim) šokom (zaradi post-covidnih zamaškov v ponudbenih verigah in porasta cen energentov in hrane) in je torej po svoji naravi prehodne narave. Takoj ko so se ti dejavniki izpeli, je inflacija začela upadati (in v ZDA konsistentno upada že od julija lani).

Vseeno pa je za neekonomiste Krugmanova poljudna razlaga zelo poučna in preprosta (tudi tistih nekaj enačb je zelo popreproščenih). Vendar pa Phillipsova krivulja ni najbolj primeren koncept za razlago opcij dezinflacijskih politik v primeru porasta inflacije zaradi kratkoročnih ponudbenih šokov, saj se v tako kratkem času inflacijska pričakovanja niti ne morejo oblikovati. V 1970-ih smo imeli drugačno situacijo zaradi dveh naftnih šokov in trajnega učinka na raven cen zaradi trajno povišanih cen nafte (glejte sliko spodaj).

Nadaljujte z branjem→