Spodnja slika kaže, da se ruska navezava na uvoz iz Kitajske iz meseca v mesec stopnjuje. Pred začetkom vojne v Ukrajini se je ruski uvoz iz Kitajske na mesečni ravni gibal okrog 7 milijard dolarjev, do konca lanskega leta pa se je povečal na 9 milijard. Ista slika pokaže tudi, da se je za enak znesek zmanjšal nemški izvoz v Rusijo – mesečno iz 3 na 1 milijardo dolarjev. Podobnega kolapsa izvoza v Rusijo so deležni tudi ameriški, francoski, italijanski in japonski izvozniki – pri vseh državah se je v letu 2022 mesečni izvoz v Rusijo zmanjšal za okrog pol milijarde dolarjev. Na drugi strani se je turški izvoz v Rusijo povečal za okrog 1 milijardo dolarjev na mesečni ravni. Seveda je to treba pomnožiti z 12 in dobimo zelo visoke letne cifre kolapsa izvoza zahodnih držav v Rusijo ter ogromnega povečanja turškega in kitajskega izvoza v Rusijo (to je popolne nadomestitve zahodnega izvoza).

Z drugimi besedami: trgovinske sankcije proti Rusiji ne delujejo, Rusija je popolnoma nadomestila izpadli izvoz zahodnih držav z uvozom iz tretjih držav in edini, ki pri tem izgubljajo, so zahodna podjetja.

Nadaljujte z branjem→

V ameriški strokovni javnosti je v zadnjem tednu videti konsenz glede tega, da bo vojna v Ukrajini trajala še zelo dolgo in da v doglednem času mirovnih pogajanj ni na vidiku. Barry Posen, profesor na MIT, v Foreign Affairs (sicer reviji, za katero velja, da je nekakšen medijski komunikator uradne ameriške zunanje politike), priznava, da ima Rusija trenutno zmagovalni momentum v Ukrajini, da pa se konflikt »sprevrača v vojno izčrpavanja, v vojno, v kateri obe strani lahko pridobita le za visoko ceno«. Prav tako v zadnji številki Foreign Affairs sta Ivo Daalder in James Goldgeier (sicer ugledna člana ameriškega zunanjepolitičnega establišmenta z jastrebskimi pogledi) v članku z naslovom “The Long War in Ukraine” zapisala, da ker se bo »vojna v bližnji prihodnosti nadaljevala«, saj Ukrajina brez neposredne vključitve Nata (“česar pa nihče noče“) nima realnih možnosti, da prežene ruske sile, se morajo zahodne države na to temeljito pripraviti. Pri čemer pa prav tako kot Posen ne pričakujeta, da se bodo resna mirovna pogajanja kmalu začela. Tako Rusija kot Ukrajina naj bi preveč “politično vložili v vojno”, da bi nadaljevali z diplomacijo.

Na drugi strani pa Robert Wright, moj priljubljeni non-fiction pisatelj, ki je dvignil precej prahu z analizo, v kateri je pokazal, da so za Ukrajino najboljša opcija mirovna pogajanja, nakazuje, da naj bi se na obeh straneh (v Rusiji in ZDA) pripravljal teren za mirovna pogajanja prek objav javnih anket. Slednje kažejo spremenjeno javno mnenje v zadnjih mesecih, ki se je (tako v Rusiji kot ZDA) prevesilo iz večinske podpore vojni k večinski podpori mirovni diplomaciji.

Seveda pa je žogica na ukrajinski strani, kjer Zelenski in njegova vlada še naprej širita maksimalistično narativo. Vprašanje je, kdaj bodo ZDA Zelenskemu, kot njegov puppet master in prevladujoč sponzor, dale signal, da je čas za pogajanja. Sedanje dogajanje na terenu ne gre v prid maksimalističnim zahtevam. Nadaljujte z branjem→

Konzervativci in podjetniki, na čelu z našim Jocem Pečečnikom in člani njegovega kluba (Slovenski poslovni klub), ne razumejo osnovne zadeve: iz vidika družbe je povsem enakovredno ali se izdatki za izobraževanje in zdravstvo plačujejo prek davkov ali prek zasebnih plačil. To dejstvo odlično ilustrira Michael Moore v filmu “Where to Invade Next“. Če so pač (zaradi družbenih norm ali močnih lobijev) davki (pre)nizki, morajo stroške zdravstva, šolstva, varčevanja za pokojnino itd. pokriti posamezniki sami prek zasebnih plačil v obliki premije za zdravstveno zavarovanje, pokojninsko zavarovanje in šolnin. Iz vidika družbe so skupni izdatki za te namene podobno visoki, ne glede na vir financiranja (v resnici ni čisto tako, saj so skupni stroški za te ključne družbene storitve odvisni od načina njihove “proizvodnje” – višji so v primeru zasebne namesto javne ponudbe, ker zasebniki pribijejo še svojo profitno maržo, maržo za ekskluzivnost itd.).

Nadaljujte z branjem→

Metod Di Batista

Pravi kompetentni, izkušeni in zavzeti kadri lahko, tudi v pogojih »slabše« regulative, dosegajo dobre rezultate. Obratno pa je zelo težko, da bi nekompetentni in neizkušeni kadri dobro delali ob »perfektni« regulativi!

1. Uvod

Leto 2023 naj bi bilo v Sloveniji reformno leto. Reforme so potrebne na področjih, ki ne delujejo dobro in kjer so potrebne nove sistemske rešitve. Za vsako spremembo obstoječih sistemov pa so potrebne predhodne temeljite analize, s katerimi se ugotovi tako pozitivne kot negativne plati obstoječih sistemov.

V Sloveniji bdi SDH nad kadrovanjem in delovanjem velikih državnih sistemov oz. gospodarskih družb v lasti države. Tudi na tem področju so potrebne reforme, ki bi zagotovile boljše upravljanje državnih podjetij. Normalno bi bilo, da ima SDH izdelane zelo dobre analize posledic dosedanjega kadrovanja v državnih podjetjih.

Nekatere sedanje ocene pravijo, da se je v nadzorne svete in uprave državnih podjetji kadrovalo predvsem po principu nagrajevanja zaslužnih političnih kadrov in za dvig prihodkov državnih uradnikov. To je dostikrat povzročilo nekompetentnost tako pri nadzornih svetih kot v upravljavskih strukturah.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je boleč opis popolnega meltdowna, ki se dogaja v Ukrajini v zadnjem letu dni. BDP naj bi se lani skrčil najmanj za polovico, pretežni del energetske infrastrukture je porušen, večina industrije zaradi pomanjkanja energije stoji, izpad pridelka pšenice in koruze je bil lani okrog ene tretjine in ker ni električne energije, koruze in pšenice ni mogoče sušiti. Od nekoč 52-milijonske nacije danes v Ukrajini živi le še kakšnih 27 do 30 milijonov ljudi (od tega se je iz Ukrajine že pred vojno odselilo 10 milijonov ljudi, po pol milijona letno se jih je odseljevalo v Poljsko, po začetku vojne je državo uradno zapustilo dobrih 8 milijonov ljudi, neuradno pa še okrog 6 milijonov ljudi, ki so se preselili v Rusijo). Ukrajinski proračun ima (po uradnih podatkih) skoraj 50-odstotno luknjo (prihodki predstavljajo le 55% izdatkov), luknjo pa po tretjinsko “zapirajo” tuje donacije, financiranje s strani centralne banke (odkupovanje državnih obveznic v primarni emisiji) in izdane obveznice na domačem trgu. Tovrstno financiranje je nevzdržno že na kratek rok.

Brez dvoma je za to popolno gospodarsko, socialno in humanitarno katastrofo v Ukrajini po 24. februarju lani kriva Rusija. Tega ni mogoče relativizirati. Vendar pa se je kljub temu treba vprašati, kakšne so alternative. Kakšne so realne možnosti, da se ta kalvarija ukrajinskega ljudstva konča?

A/ Je realistično, da ukrajinska vojska ob pomoči zahodne vojaške opreme v doglednem času rusko vojsko prežene iz zasedenih ozemelj?, ali

B/ Ali pa je bolj realistično, da ruske vojske v doglednem času ni mogoče pregnati in da se ta vojna lahko nadaljuje še nekaj let?

In kakšne posledice za Ukrajino in njene prebivalce ter njihove perspektive prinaša prva in kakšne druga možnost?

Nadaljujte z branjem→

Ko je Branko Milanović pred dvema tednoma pisal o štirih teorijah glede ukrajinske vojne, me je nekoliko presenetila njegova navedba, da je Ukrajina med nekdanjimi sovjetskimi republikami najslabši performer glede rasti BDP (no, tudi glede korupcije je med prvimi tremi). Ukrajina je vendarle evropska država, z določeno kulturno in gospodarsko tradicijo ter naravnimi viri. Vendar podatki Svetovne banke o rasti BDP to potrjujejo (kot izhodišče sem vzel leto 1995, ker so podatki za baltske države dosegljivi šele od tega leta naprej).

Ukrajinski institucionalni sistem ni slučajno v razsulu, pač je bil namerno dizajniran kot ruševina, da omogoča participacijo ozke politične elite pri hranjenju z mrvicami, ki padajo z miz mafijskih šefov in oligarhov

Spodnja slika kaže, da ima Ukrajina med nekdanjimi sovjetskimi republikami res najnižjo dinamiko gospodarske rasti. Po letu 1995 se je njen BDP povečal le za nekaj več kot 30%. Za primerjavo, BDP Rusije se je v istem obdobju povečal za dobrih 100%, v EU državah pa v povprečju za 50%. V baltskih državah se je povečal za 150% do 180%, medtem ko so nekatere ex-sovjetske države dosegale precej divje stopnje rasti (v Tadžikistanu, Uzbekistanu, Turkmenistanu in Azerbejdžanu se je v tem obdobju BDP povečal za 350% do 550%; seveda iz zelo nizke osnove).

Nadaljujte z branjem→

Nekdanji namestnik ruskega ministra za finance in nekdanji namestnik guvernerja ruske centralne banke Sergey Aleksashenko, ki očitno ni naklonjen sedanji ruski politiki glede vojne v Ukrajini, v analizi ruskega proračuna za 2022 in 2023 pravi, da na žalost nič ne kaže, da bi bila Rusija zaradi nižjih cen nafte in plina v letu 2023 finančno prisiljena v prenehanje vojaške agresije v Ukrajini. Tudi če je ruski proračun za 2023 nekoliko preveč optimistično zastavljen, ker ne upošteva vsega povečanja predvidenih vojaških izdatkov, pa dejanski fiskalni prihodki naj ne bi odstopali od načrtovanih za več kot +/- 1% BDP in proračunski primanjkljaj naj ne bi presegel 3% BDP (za primerjavo: slovenski proračunski primanjkljaj v 2023 naj bi po optimistični verziji znašal 5.3% BDP). Ta primanjkljaj pa lahko ruska vlada brez težav pokrije iz akumuliranih sredstev državnega premoženjskega sklada, ki se polni s prihodki od izvoza energentov.

As a result, it is unlikely that Russia will be able to increase oil exports next year to match pre-war levels. The average price of Russian export oil in 2021 was $69 per barrel. The current rouble-dollar exchange rate is 15 percent higher than the 2021 average, which is likely to continue into the new year. These factors may reduce 2023 budget revenues from hydrocarbon production and exports by 15 to 20 percent ($22bn to $29bn) of 2021 levels.

In response to the expected drop in revenues, the government has announced an increase in taxes on oil and gas companies as well as on metal and coal producers. These could bring in enough revenue to compensate for up to 75 percent of the revenue reduction.

Thus, the risk of not reaching the planned revenues in 2023 remains, but it will be limited to 5-6 percent of total budget revenues, according to my estimates.

Nadaljujte z branjem→

Naslovna poanta Michaela Robertsa je povsem na mestu. Prvič, če bodo zahodne države, ko bo konec vojne v Ukrajini, za njeno obnovo namenile predvidenih 1,000 milijard evrov (samo EU program predvideva 750 milijard evrov), bodo seveda želele povsem prevzeti nadzor nad porabo teh sredstev – torej nad tem, kaj se bo gradilo, kdo bo gradil in kako se bodo delila finančna sredstva. Ukrajina je bila in je namreč najbolj korumpirana evropska država. Drugače rečeno, gradila bodo zahodna podjetja, denar pa jim bo neposredno izplačevala Evropska investicijska banka. Drugič, poleg tega bodo zahodne države želele v Ukrajini utrditi vojaški ščit pred Rusijo in bodo od Ukrajine zahtevale visok obrambni proračun (20% BDP ?) za nakup zahodnega orožja. Katera država je lahko gospodarsko uspešna, če za potrebe obrambe vsako leto v tujini kupi vojaško opremo v vrednosti 20% BDP, namesto da bi ta denar namenila za razvoj človeškega kapitala (šolstvo in zdravstvo), industrijske in razvojne infrastrukture? Tretjič, zahodne države bodo od Ukrajine zahtevale koncesije pri uporabi najbolj vrednih ukrajinskih “sredstev”, to pa je zemlja in nekaj malega rude in mineralne kovine. Temu lahko rečete nov vzhodnoevropski Irak ali Kongo, le da ne bo šlo za nafto ali litij in kobalt, pač pa za pšenico in koruzo. In četrtič, kot vsi programi “pomoči”, bo tudi program za Ukrajino “pogojevan z reformami”, kar pa pomeni predvsem krčenje socialnih in delovnopravnih pravic. Še en neoliberalni eksperiment zahodnih “donatorjev”.

Torej, kakšna je lahko prihodnost Ukrajine kot vazalne zahodne države brez lastne avtonomije?

Of course, the other big issue in the mainstream sessions was the Russia-Ukraine conflict.  This was approached from several angles: the cost to lives and infrastructure; the cost of reconstruction after the war ends; the rise in energy and food prices globally; the possible permanent changes to the geopolitical configuration of the world.  Underlying all the panel discussions and papers in the mainstream sessions was the clear premise that not only must Ukraine be supported in its fight to sustain its borders and sovereignty, but this was also a fight for ‘liberal democracy’ against autocratic tyranny from Putin’s Russia. 

In the main panel session, speaker after speaker started from this premise and also from the view that post the war, Ukraine should become a model capitalist democracy. This was to be achieved by massive foreign investment in the economy; by maintaining a huge military defence budget of up to 20% of GDP; and by ensuring that all investment in infrastructure and public services was directed and controlled by a European reconstruction agency that would have a veto over any projects.  The latter was to ensure that corruption was avoided (remember Ukraine was regarded as the most corrupt state in Europe before the war). 

Nadaljujte z branjem→

Zanimiv komentar uglednega publicista Pepeja Escobarja o tem, kako je ameriški teroristični uboj iranskega generala Soleimanija januarja 2020 sprožil dvoje. Prvič, umerjeni povračilni ukrepi s strani Irana na dve ameriški vojaški bazi v Iraku (največji napad na ameriške vojaške baze po Pearl Harborju) so pokazali, da je cesar nag, saj so ameriške tarče dosegljive povsod, in to ne samo za ruske balistične rakete. S tem so sprožili dvom v premoč ameriškega hegemona. In drugič, ta umor je sprožil pospešen proces multipolarizacije sveta, kjer se trgovinsko in strateško povezujejo do sedaj nepovezljivi akterji – Izrael in Združeni arabski emirati, Iran in Savdska Arabija, Savdska Arabija in Kitajska. Vse skupaj pa poteka na oseh trikotnika Rusija – Kitajska – Iran in se manifestira v širjenju grupacije BRICS+. Dogajajo se tektonski strateški premiki, ki jih bomo lahko razumeli šele s časovne distance.

Kar mene pri tem moti in skrbi, je to, da v tej dolgoročni zgodbi ni nikje Evrope. Evropa ni player. Je zgolj ameriška dekla, ki se bo izčrpala z ukrajinsko vojno.

The consensus among future historians will be inevitable: the 2020s started with a diabolic murder.

Baghdad airport, January 3, 2020, 00:52 a.m. local time. The assassination of Gen. Qassem Soleimani, commander of the Quds Force of the Islamic Revolution Guards Corps (IRGC), alongside Abu Mahdi al-Muhandis, deputy commander of Iraq’s Hashd al-Sha’abi, by laser-guided AGM-114 Hellfire missiles launched from two MQ-9 Reaper drones, was, in fact, murder as an act of war.

This act of war set the tone for the new decade and inspired my book Raging Twenties: Great Power Politics Meets Techno-Feudalism, published in early 2021. 

The drone strikes at Baghdad airport, directly approved by the pop entertainer/entrepreneur then ruling the Hegemon, Donald Trump, constituted an imperial act engineered as a stark provocation, capable of engendering an Iranian reaction that would then be countered by, “self-defense”, packaged as “deterrence”.

Nadaljujte z branjem→