Bine Kordež

Preskrba z električno energijo in še bolj njena cena bosta tudi letos zaposlovali medije, politiko in porabnike. V zadnjih mesecih ne mine dan, da ne bi brali izjav gospodarstvenikov, kako so že lani plačevali bistveno več za porabljeno elektriko, po prejetih in sklenjenih pogodbah pa naj bi zanjo letos plačevali 400 evrov in več za MWh, torej tudi desetkrat več kot pred letom dni. Zaradi tega vlada sprejema ukrepe za pomoč porabnikom energije, obseg pomoči naj bi presegal milijardo evrov. Vzporedno pa beremo še o izgubah v elektrogospodarstvu, zaradi česar je vlada namenila več kot pol milijarde za dokapitalizacijo Holdinga Slovenske elektrarne in pomoč Elesu.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Saj zdaj že razumemo, najlepše je pa to povzelo Združenje bank Slovenije 13. 1. 2023:

»V skladu s Sklepom o makrobonitetnih omejitvah kreditiranja prebivalstva mora potrošniku po plačilu vseh obrokov iz naslova kreditnih pogodb vsak mesec ostati najmanj znesek v višini 76 odstotkov minimalne bruto plače, kot jo določa zakon, ki opredeljuje minimalno plačo, kar je do sedaj znašalo 816,79 evra , po novem pa bo ta znesek 914,55 evra. Če potrošnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, mu mora ostati tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke za dodelitev denarne socialne pomoči, t.j. 248,92 evra. 

Družine z minimalnimi do povprečnimi slovenskimi prihodki, ki predstavljajo večino vseh oz. 70 odstotkov zaposlenih, imajo zelo nizko kreditno sposobnost. Posameznik, ki prejema minimalno plačo, se v banki oz. hranilnici ne more zadolžiti. Za vsak nadaljnji evro dohodka nad 914,55 evra pa se lahko za anuiteto uporabi le 0,5 evra«.

Nadaljujte z branjem→

Še vedno mi požene kri po žilah, enako kot pred 19 leti, ko sem jo prvič slišal na enem izmed college radijev v Kaliforniji. Škoda je le, da Lifehouse kasneje niso naredili nič primerljivo raketnega.

Bistvo sankcij je sankcionirano državo prizadeti na področju, kjer jo najbolj boli, z namenom, da spremeni obnašanje v smeri, kot si jo želijo države, ki so uvedle sankcije (t.i. deterrence effect). Običajno so sankcije trgovinske in finančne narave (gospodarske sankcije), ker jih je najlažje uvesti in kontrolirati. Ravnokar delam na eni raziskavi glede učinkovitosti sankcij, vendar se takoj v začetku pojavi problem, kako ustrezno “izmeriti” učinkovitost sankcij. So gospodarske sankcije uspešne, če močno zmanjšajo trgovinske tokove sankcionirane države in negativno vplivajo na trajektorijo njenega BDP, niso pa sankcionirane države prisilile v “spremembo obnašanja v želeno smer”? To dilemo lahko v precejšnji meri vidimo pri sankcijah proti Rusiji.

Hkrati pa tukaj prihaja do še večje komplikacije: je sploh mogoče učinkovito sankcionirati državo, ki ima na izvozni strani oligopolno moč pri dobavi ključnih inputov (energija, surovine, industrijske komponente), na uvozni strani pa možnost substitucije med nabavnimi viri? Torej je sploh mogoče sankcionirati zelo velike države z zunanjetrgovinskim presežkom?

Sedanje sankcije proti Rusiji kratkoročno prav gotovo niso dosegle željenega učinka, da bi Rusija prenehala svoje vojaške operacije v Ukrajini, tudi srednjeročno slabo kaže (deterrence učinek je vprašljiv). Tudi sankcije leta 2014 po aneksaciji Krima, katerih namen je bil preprečiti, da bi Rusija napadla Ukrajino, niso bile uspešne. V oceni evropskih sankcij proti Rusiji iz leta 2014 zaradi ruske aneksacije Krima, Conolly (2015) pravi, da naj bi finančne sankcije dale učinek v 3 do 5 letih. Toda od takrat je minilo 8 let, pa je Rusija vseeno napadla Ukrajino.

Zato poglejmo manj ambiciozen cilj, in sicer kako so sedanje sankcije proti Rusiji vplivale na rusko zunanjo trgovino. Spodaj je ultra kratek prikaz na podlagi odličnih grafik Bruegla ter mojih izračunov na podlagi podatkov Eurostat in OEC. Podatki Bruegla se nanašajo na 34 glavnih trgovinskih partnerjev Rusije, ki predstavljajo 75% ruske zunanje trgovine.

Nadaljujte z branjem→

Budimir Lončar, starosta diplomacije, Mr. Non-Aligned in zadnji zunanji minister nekdanje skupne države, ima širino, kot jo zmorejo sami izkušeni diplomati. Diplomati in strokovnjaki na področju mednarodnih odnosov na ravni Henryja Kissingerja in Zbigniewa Brzezinskega. V izvrstnem intervjuju za Novosti je Lončar podal svoje videnje, kako je mogoče doseči mir v Ukrajini in se znebiti Putina. Natančneje, pravi, da je mogoče Putina umakniti samo tako, da sklenejo mir z njim. Putina ni mogoče zrušiti prek zmage nad rusko vojsko v Ukrajini ali prek pritiska Zahoda. Poskusi, da bi preko Ukrajine dosegli propad Rusije, bodo samo podaljšali Putinov režim. Lončarjeva skica glede koncesij obeh strani v mirovnih pogajanjih, ki bi hkrati za obe strani pomenili tudi face-saving rešitev, se zdi izjemno realistična.

Spodaj je nekaj odlomkov iz intervjuja.

Još proljetos iznijeli ste pet prijedloga za kompromisni završetak rata, koji uključuju povlačenje ruske vojske s ukrajinskog teritorija, autonomiju za Donbas unutar Ukrajine i ukrajinsku neutralnost uz međunarodne garancije. No rat je nastavljen, došlo je do ozbiljne eskalacije. Rusija je provela djelomičnu mobilizaciju, Putin je proglasio jednostranu aneksiju osvojenih područja Donbasa, Zaporožja i Hersona, a Kremlj inzistira na tome da Ukrajina mora prihvatiti te nove teritorijalne “realnosti”. Ukrajina je pak oslobodila znatan dio okupiranih teritorija, a predsjednik Volodimir Zelenski poručuje da stvarnog mira neće biti dok Kijev pod svoju kontrolu ne vrati i Krim te odbija pregovarati s Putinom. Izgleda da ni Kijev ni Moskva nisu zainteresirani za stvarne pregovore, pa se čini da će se situacija rješavati na bojnom polju. Kako vi vidite aktualni trenutak?

Situacija je još dramatičnija i opasnija nego što je bila prijašnjih mjeseci. Razvoj događaja prijeti da bude ne samo vododijelnica novog hladnog rata, nego i time da vrtlog gubljenja odgovornosti i savjesti dovede do nuklearnog sukoba. Točno je da u aktualnoj vojno-političkoj situaciji nijedna strana ne želi prihvatiti pregovore. Ipak, smatram da u ovom ratu nema vojnog pobjednika. Ima velikog moralnog pobjednika, a jasno je da je to Ukrajina. Ukrajinci su porazili rusku tezu po kojoj Ukrajina nije država, nego se navodno radi o tvorevini bez vlastitog identiteta. Rusija bi trebala imati u vidu da se ne može lako pobijediti narod koji brani svoju zemlju, naročito ako ima podršku zapada. Međutim, bez obzira na to što se priča, nije realno da Ukrajina potpuno slomi rusku vojsku. Koliko god izgledalo da su ruski moral i entuzijazam niski, oni još mogu da izdrže. O nemogućnosti potpune ukrajinske pobjede nedavno je govorio i vodeći američki general Mark Milley. Ako nema vojne pobjede, znači da se nalazimo u pat-poziciji i da treba ići na kompromis. Zelenski nema s kim drugim pregovarati nego s Putinom.

Nadaljujte z branjem→

Je mar kdo presenečen nad tem, da ljudje dajejo absolutno in relativno prednost zadevam, ki neposredno maksimirajo njihovo blaginjo, medtem ko posredne učinke, kot so podnebne spremembe, dajo povsem na rep prioritet? Celo politične svoboščine in nediskriminacijo uvrstijo tja nekam proti koncu, le da imajo službo, primerno izobrazbo in da so zdravi ter da jih politiki ne kradejo.

No, in v taki situaciji pričakovati, da bodo voditelji držav v razvoju, ki jih volijo ti isti ljudje, dali prednost boju proti podnebnim spremembam pred razvojem in zadovoljevanjem blaginje svojih volilcev, je ne samo iluzija. Je naivnost par excellence. Je absolutno napačna predpostavka v mednarodnih konferencah o podnebnih spremembah. Zato je razvoj tehnologije, ki bo omogočil proizvodnjo čiste in poceni energije, ki bo na voljo tudi in predvsem državam v razvoju, edina prava pot v boju proti podnebnim spremembam.

Tale brilijanten govor je bil sicer namenjen “woke” generaciji, ki daje prednost čustvom pred znanostjo in dejstvi tudi v diskusiji glede podnebnih sprememb. Toda pomembno je sporočilo: v boju proti klimatskim spremembam ne bomo zmagali tako, da bi mi na zahodu zmanjšali emisije CO2 na ničlo (ker je ta učinek globalno praktično nepomemben) ali da bi manj razvite države “prepričali” v to, da ta cilj vzamejo kot prioriteto (ker je jasno, da bo njihova razvojna politika imela prednost pred podnebjem), ampak le prek tehnološkega napredka, ki bo omogočil, da bomo proizvedli dovolj čiste in hkrati poceni energije, ki bo na voljo vsem. Tudi in predvsem državam v razvoju. To je edina realistična pot.

Spodaj je dobra analiza Alexa Vershinina, upokojenega ameriškega podpolkovnika, ki je bil med drugim v Natu in ameriški vojski zadolžen za analitiko (modeliranje in simuliranje), zdaj pa dela za Belfer center na Harvard Kennedy School. Vershinin dobro analizira ukrajinsko in rusko strategijo in taktične situacije ter dobro pokaže, kje so glavne slabosti Ukrajine (pomanjkanje opreme, ki je tudi ne more dobiti od zahodnih držav, ker je slednji nimajo več ali pa je nočejo dati) in kje so glavne prednosti Rusije (dobra vojaška industrijska baza, utrditev fronte ter logističnih povezav). Vershinin konča s tem, da v tej vojni izčrpavanja Ukrajina težko zmaga:

V vojnah izčrpavanja se zmaguje s skrbnim gospodarjenjem z lastnimi sredstvi ob uničevanju sovražnikovih. Rusija je vstopila v vojno z veliko materialno premočjo in večjo industrijsko bazo za vzdrževanje in nadomestitev izgub. Skrbno so ohranili svoje vire in se umaknili vsakič, ko se je taktična situacija obrnila proti njim. Ukrajina je začela vojno z manjšim naborom virov in se je zanašala na zahodno koalicijo, da bi vzdrževala svoje vojne napore. Ta odvisnost je Ukrajino prisilila v vrsto taktično uspešnih ofenziv, ki so porabile strateške vire, ki jih bo Ukrajina po mojem mnenju težko nadomestila v celoti. Pravo vprašanje ni, ali lahko Ukrajina ponovno pridobi vse svoje ozemlje, ampak ali lahko povzroči zadostne izgube ruskim mobiliziranim rezervistom, da bi spodkopala notranjo enotnost Rusije in jo prisilila za pogajalsko mizo pod ukrajinskimi pogoji, ali pa bo ruska strategija izčrpavanja delovala za priključitev še večjega dela Ukrajine.

In, kot vidite, konča z wishful thinkingom, da bi ukrajinska vojska morda lahko zadala dovolj izgub ruski vojski, s čimer bi morda lahko “spodkopala notranjo enotnost Rusije in jo prisilila za pogajalsko mizo pod ukrajinskimi pogoji“. Kar je seveda huda in smešno nerealistična predpostavka. Zato je toliko bolj poveden drugi del njegovega sklepa, da bi nadaljevanje vojne lahko privedlo do tega, da bi lahko “ruska strategija izčrpavanja delovala za priključitev še večjega dela Ukrajine“. Tudi zaradi tega je smiselno začeti z mirovnimi pogajanji. Dlje časa kot traja ta vojna, slabše so opcije za Ukrajino. Več ljudi bo umrlo in bolj bo uničena ter večji del ozemlja bo izgubila.

Nadaljujte z branjem→

Analiza Markusa Reissnerja, polkovnika avstrijske vojske. Od takrat (analiza se nanaša na stanje do konca novembra lani) se je precej stvari že spremenilo, na slabše za Ukrajino. Ampak ključni del, ki se nanaša na to, kdo (glede na strateške, taktične in operativne zmogljivosti) lahko zdrži dlje v tej vojni izčrpavanja, ostaja enak. In ni dober za Ukrajino.

Boleče je predvsem to, da ZDA in zavezniki ukrajinski vojski pošiljajo ravno toliko opreme in streliva, da ta nekako vzdržuje odpor, vendar 5 do 10-krat premalo, da bi ukrajinska vojska lahko vzpostavila ravnotežje ali pridobila premoč na terenu (denimo: Ukrajinci zahtevajo 600 tankov, dobili jih bodo – morda – manj kot 100). Pri čemer pa se ruska vojska ne more izčrpati (zaradi velike vojaške industrije), medtem ko so zahodne države izčrpale skladišča s strelivom, dnevna proizvodnja izstrelkov pa niti polovično ne dohaja dnevne porabe streliva. Ker nima opreme, zato ukrajinski pristop temelji na človeški sili, ki pa množično umira v ruskem topniškem in raketnem masakru. Zahodne države s tem Ukrajince – mesec za mesecem – zavestno pošiljajo v gotovo smrt. V meat grinder. V vojno. ki je ne morejo zmagati. Namesto, da bi sprožile mirovna pogajanja. To je tragedija te nesmiselne vojne.