Evropska komisija se pripravlja na odklapljanje od Kitajske. Sicer v Komisiji pravijo, da ne gre za odklapljanje (decoupling) ampak za zmanjševanje tveganj (de-risking), toda treba je gledati dejanja in ne besed. Objava kritičnih tehnologij, kjer bi EU želela več avtonomije in objava nadzora nad investicijami evropskih podjetij v Kitajsko na teh področjih ob hkratni uvedbi ogljičnih carin seveda pomeni prvo fazo uvajanja protekcionizma. Naslednja faza bo sledila ameriškim tehnološkim sankcijam proti Kitajski in uvedbi podobnega zakona, kot je IRA, za spodbujanje investicij v določene tehnologije.

Problem je, da ta poskus Komisije  glede odklapljanja od Kitajske nima nobenih možnosti za uspeh. Je DOA – Dead on arrival. Prišel je najmanj 15 let prepozno. Medtem ko se je EU po finančni krizi iz leta 2009 nato šest let ukvarjala s politiko varčevanja, ki je ubila gospodarsko rast v Evropi, je Kitajska sistematično investirala v nahajališča in predelavo kritičnih materialov za industrije prihodnosti (od litija, kobalta, niklja, grafita do redke zemlje) ter izgradnjo geografske infrastrukture za izkoriščanje tega (Belt & Road Intitiative). In hkrati je investirala v znanje ter raziskave in razvoj, kar se kaže danes v tem, da je Kitajska prehitela ZDA v znanstveni odličnosti (Evrope pa itak ni nikjer). Medtem ko je Evropska komisija v času Covid (2020) začela govoriti o spodbujanju zelenega prehoda in tehnološki transformaciji, je Kitajska že imela na tisoče podjetij, ki so že razvile in masovno proizvajale solarne module, vetrnice, inverterje in baterije. In medtem ko je Evropa nasedla ZDA in sankcionirala Rusijo na področju uvoza energije (2022), je Kitajska povečala svoj uvoz energentov iz Rusije po nižjih cenah od tržnih in tako še povečala konkurenčnost svoje industrije. Ko se je EU zagnala v energetsko transformacijo prek izključno obnovljivih virov vetra in sonca, kar vodi v katastrofalno nezanesljivost oskrbe z energijo, večjo odvisnost od uvoza plina in dramatično višje cene energije, je Kitajska pragmatično in sistematično vlagala v široko paleto tehnologij proizvodnje električne energije – od elektrarn na premog in plin in jedrskih elektrarn do sončnih in vetrnih elektrarn, in to v obsegu, ki desetkratno presega kombiniran obseg investicij v EU in ZDA.

Medtem ko se je Evropa v zadnjih 15 letih aktivno deindustrializirala zaradi sistematično in stupidno napačnih ekonomskih politik, se je Kitajska aktivno industrializirala in zasedla že skoraj vse kotičke na področjih, kamor bi si želela EU. Spodaj je dobra nit o tem, kako močna je trenutno Kitajska na določenih ključnih področjih in kritičnih tehnologijah in kako pomembna je za Evropo.

Kam se evropska industrija sploh še lahko širi, če pa Kitajska povsem (80 do 90-odstotno) dominira trg s komponentami in solarnimi paneli in 60-odstotno trg s komponentami in vetrnicami (s tem, da zaradi visokih stroškov proizvodnje (zaradi visokih cen energije) in visokih stroškov financiranja (zaradi napačne monetarne politike)) po tekočem traku propadajo podjetja, ki proizvajajo komponente za vetrnice in so v težavah energetska podjetja, ki inštalirajo vetrnice)? Kam se evropska industrija sploh še lahko širi, če pa Kitajska 70 do 80-odstotno dominira trg z baterijami in ima 50-odstotni tržni delež pri e-avtih (s tem, da so največja nemška avtomobilska podjetja pravkar v celoti prenesla razvoj in proizvodnjo teh avtov v Kitajsko)? Edini zaenkrat še relativno prazen prostor je trg vodikovih tehnologij (elektrolizerji in gorivne celice ter avti na vodik), ki ga Kitajska trenutno dominira le 40 do 50-odstotno. Toda pomen vodikovih tehnologij je zaenkrat marginalen, v številkah absolutno nepomemben, smiseln bi postal šele ob ustrezno nizkih cenah električne energije, ki bi jo pretvarjali v vodik. In natanko te Evropa v naslednjih desetletjih ne bo imela, če bo nadaljevala s sedanjo blaznostjo obnovljivih virov sonca in vetra, ki zgolj vodi v vedno višje cene elektrike.

EU je dead duck. Za 15 let je zamudila vse trende in se s sistematično stupidno napačnimi ekonomskimi politikami sama izločila. In to sistematično počne še naprej (spodbujanje nadaljevanja vojne v Ukrajini in blaznost glede spodbujanja obnovljivih virov energije). Tudi če bi se EU želela vrniti (in če za to ne bi bilo že 15 let prepozno), EU preprosto nima mehanizmov, s katerimi bi konkretno spodbudila konkurenčnost in prestrukturiranje evropske industrije. Kaj bo glede spodbujanja proizvodnje kritičnih materialov in kritičnih tehnologij naredila EU, če pa ni sposobna niti zagotoviti energije po konkurenčnih cenah!? Kaj bo EU naredila, če ni sposobna niti zagotoviti subvencij za prestrukturiranje energetsko intenzivnih podjetij od denimo primarne proizvodnje bazičnih materialov k proizvodnji recikliranih materialov, kot je aluminij, ker so Komisija ali pa posamične članice (na čelu s Slovenijo) proti uporabi državnih pomoči!?

Nehajmo se slepiti – v tehnološki in industrijski tekmi s Kitajsko je za Evropsko unijo GAME OVER. Lahko se pogovarjamo samo še o sodelovanju in privabljanju kitajskih investicij k nam. Da bomo ohranili vsaj nekaj industrijskih delovnih mest, tako da bomo sestavljali kitajske e-avte (denimo v Magni).

Veste, kaj je najhujše? Veste, kaj je najbolj frustrirajoče? To, da vidiš kolosalne neumnosti in jasno vidiš, kam te neumnosti vodijo, pa ne moreš narediti nič, da bi jih preprečil. Ker nam vladajo tepci brez vizije. Nadaljujte z branjem→

Glavna skupna lastnost vseh ekonomskih napovedi je, da … se vedno zmotijo. Jaz na različnih javnih predstavitvah rad povem slab vic o ekonomistih, in sicer:

Kako vemo, da imajo ekonomisti smisel za humor?

Ker svoje napovedi oblikujejo na decimalko natančno.

V realnem življenju namreč znaša (pri našem najbolj uveljavljenem inštitutu in pri drugih mednarodnih inštitucijah je zelo podobno) povprečna absolutna napaka glede napovedi rasti BDP 2 odstotni točki. To pomeni, da če napoved rasti znaša 2% za naslednje leto, bo gospodarska rast najbolj verjetno znotraj razpona med 0% in 4%. Seveda je pa pogosto tudi izven v primeru nenadnih šokov.

Najhujši napovedovalec je najbrž res ECB glede inflacije. ECB ima tendenco, da se glede napovedi inflacije sistematično moti v nasprotno smer. V času inflacije, nižje od ciljne (2%), napoved inflacije za 3 leta vnaprej vedno kaže zvišanje inflacije in da se bo približala ciljni 2-odstotni inflaciji. In obratno pri višji inflaciji od 2%, kjer napoved ECB za 3 leta vnaprej vedno kaže, da se bo infflacija znižala in približala 2%. Poglejte spodnjo sliko glede napovedi (polna temna črta je dejanska stopnja temeljne inflacije, črtkane črte so napovedi za 3 leta vnaprej). Kolikokrat je v zadnjih 10 letih ECB zadela smer, kaj šele stopnjo inflacije? Sami si odgovorite na to vprašanje.

Nadaljujte z branjem→

Prizor izpred dveh tednov na domačiji na Štajerskem. Cvetele in nato ozelenele so jablane, hruške in češnje. In če se bo ta jesen nadaljevala v tem stilu, bodo letos jablane dvakrat rodile (no, prvič je bolj piškavo).

Zanimivo, kaj povzroči tak poletni vremenski šok.

Angus Deaton, pofesor s Princetona, ki je leta 2015 dobil Nobelovo nagrado za prispevek k raziskavam na področju revščine in blaginje, je zaslovel šele kasneje. In sicer s knjigo “Deaths of Despair and the Future of Capitalism” (2020), v kateri sta z ženo Anne Case analizirala katastrofalni socialni položaj ameriškega srednjega razreda, ki se brez redne službe iz obupa opija, drogira in umira. V svoji najnovejši knjigi “Economics in America” pa se je med drugim lotil tudi svojih kolegov ekonomistov, zaverovancev v neoklasične teorije, pa čeprav empirično dokazano napačne, ki so pozabili, kaj je bil osnovni namen ekonomske vede – to je pomoč pri izboljševanju blaginje ljudi. Kot pravilno pravi, ekonomija je zašla pri merjenju blaginje ljudi zgolj v monetarnih enotah. Blaginja ni samo dohodek, pač pa osebno dostojanstvo, ki izhaja iz tega, da imajo solidno plačano službo, da živijo v funkcionalnem okolju in da so sposobni nahraniti svojo družino. In če ljudem vzameš službo, si jih opropal osnovnega človeškega dostojanstva.

Prejšnji teden je Deaton na konferenci presenetil kolege s predstavitvijo nove raziskave, v kateri kaže socialne posledice neenakih možnosti glede izobraževanja v ZDA. Pokazal je, da Američani brez višje izobrazbe umirajo mlajši in da se je ta razlika v zadnjem desetletju kar potrojila.

Nadaljujte z branjem→

Follow up na komentar o evropskem transu glede razogljičenja. Grafična predstavitev bistveno bolje ponazori neko dejstvo kot tisoč besed. Spodnja slika prikazuje letne emisije CO2  Azije in držav EU-27. Če je leta 2000 Azija letno emitirala za 150% več CO2 kot vse EU države skupaj, danes (2021) azijske države skupaj emitirajo letno za skoraj 7-krat (680%) več CO2 kot vse EU države skupaj.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž ste zasledili nekaj dni nazaj, ko je ameriški državni sekretar Anthony Blinken na twitterju poskušal grdo zmanipulirati nacistični pokol v Babin Yaru (Ukrajina) leta 1941 (Babin Yar je bilo dve leti nacistično morišče za jude, rome, ruske ujetnike in civiliste), češ da naj bi Rusi to dejstvo skrivali do sedaj in da ga sedaj zlorabljajo. No, uprabniki twitterja so Blinkena hitro razkrinkali:

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović v zadnjem blogu ugotavlja očitno. To, kar smo vsi izkusili v neskončnih političnih diskusijah. Naj bo diskusija še tako dobro argumentirana, naj misliš, da imaš še tako močne argumente, drugače mislečega ne moreš premakniti niti za milimeter. Pride do dvojnega paradoksa. Prvič, sogovornik na drugi strani po dolgi diskusiji običajno še bolj utrdi svoje nasprotno mnenje. In drugič, tudi če ugotovi, da imaš močne argumente, tega ne sme priznati, ker bi s tem priznal svojo intelektualno inferiornost. Nihče pa ne želi izpasti kot nekdo, ki ni (bolj) inteligenten, slabši šofer ali slabši ljubimec…

Takšni pač smo. Zato se nima smisla spuščati v dolge ali celo žolčne intelektualno podkrepljene politične diskusije. Pač pa sprejmimo, da imamo različne poglede in da lahko živimo eden z drugim navkljub različnosti pogledov. Ker se pač spoštujemo. To je temelj sobivanja.

__________

Over the years I have had political and ideological discussions with at least three groups of people and have concluded that these discussions are, almost entirely, futile in making people either see things differently, or acknowledge that others may see things differently, or -God forbid– change their opinions however slightly. That of course opens the question how people come to hold certain political and ideological positions—since at some level they must be influenced by views of others: their parents, family, school, and even random interlocuters.

I do not have a good explanation for that. I think that reading, watching, listening and thinking does lead people to form and then to change opinions but I am very sceptical that direct discussion does it. The former methods are indirect: one reads an author and finds him convincing; but if one has a discussion with somebody acknowledging that that person has produced valid arguments appears to diminish him compared to the other person, and one’s intellectual vanity does not wish to accept that. Hence, I think, discussions almost never lead toward some genuinely-felt greater similarity of opinions. They just leave the participants where they were before. Or worse, lead them further apart.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Na naslednjih povezavah si lahko bralci preberejo razpisne pogoje (tukaj in tukaj) javnega razpisa za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij na tem področju. Javni razpis omogoča razdelitev 10.645.000,00 evrov.

Hvalevredno je, da si Slovenija prizadeva spodbujati uveljavljanje državljanskih pravic in omogočiti državljanom in njihovim nevladnim organizacijam sodelovati v procesih odločanja o pomembnih družbenih vprašanjih in preprečevanju zlorab oblasti.

Nedvomno je nevladna organizacija GLAS LJUDSTVA, ki si prizadeva zavarovati javno zdravstvo in zagotoviti državljanom dostopnost zdravstvenih storitev in zdravstvenega zavarovanja, pomembno prispevala k razjasnitvi, kaj in kako naj oblast ukrepa, da bo zdravstven sistem v Sloveniji prišel iz spirale propadanja in kako zagotoviti ustrezne zdravstvene storitve vsem državljanom. GLAS LJUDSTVA je pripravil že dva zakonska predloga in na Vlado naslovil množico pozivov in javno zahteval odpravo konkretno navedenih razlogov, ki povzročajo razpadanje javnega zdravstva. Priprava zakonskih predlogov je gotovo projekt, ki lahko prispeva k krepitvi aktivnih državljanskih pravic, a prepričan sem, da GLAS LJUDSTVA ni bil deležen sredstev po predmetnem razpisu in ni prejel niti centa za svoje delovanje v korist vseh državljanov. Vlada in resorno ministrstvo uveljavljanje aktivnih državljanskih pravic GLASA LJUDSTVA aktivno ignorirata in mirno vodita zdravstveno politiko, ki položaja pacientov ne izboljšuje, ali pa ga celo poslabšuje.

Nadaljujte z branjem→

Moje stališče, da cenovna kapica na rusko nafto ne more delovati, je znano lani od maja ali junija. In kapica, ki je bila uvedena lani decembra, res nikoli ni delovala (padec cen ruske premijske nafte Ural je bil sicer uradno pod kapico več kot pol leta, vendar je to bolj posledica dinamike cen na naftnem trgu nasploh, hkrati pa se po tej kotaciji proda malo ruske nafte). Obstoječi ladjarji so se izognili kapici s potrdilom naročnika, da je bila nafta kupljena po ceni izpod kapice, ali pa so prodali stare tankerje neznanim novim lastnikom. Hkrati je Rusija prek slamnatih lastnikov oblikovala sivo floto zastarelih tankerjev, ki niso potrebovali zahodnega zavarovanja itd. In v teh dveh zadnjih manipulacijah je glavna nevarnost. Vsaj polovico ruske nafte prevažajo zastareli tankerji, ki bi sicer šli v razrez, in s teh tankerjev se nato na odprtem morju nafta pretaka v “legalne” tankerje, ki prevažajo nafto v zahodna pristanišča. Obstaja nevarnost za naravno katastrofo, ki pa ne bo zavarovana pri zahodnih zavarovalnicah.

In zaradi slednjega v Bloombergu kličejo k odpravi kapice, ki itak ne deluje.

_________

It gives me no pleasure to say this, but it’s time to scrap the Russian oil price cap.

The truth is, it isn’t working, and, worse, by forcing ever more Russian oil onto rusting old tankers that are engaging in inherently risky operations like ship-to-ship transfers, it raises the likelihood of an environmental disaster.

Nadaljujte z branjem→