Nemška omahljivost glede pošiljanja tankov Leopard v Ukrajino, ki je obrambni ministri voljnih držav tudi včeraj v ameriškem oporišču v Nemčiji Ramstein niso uspeli zlomiti, najbrž nikogar ni pustila hladnega. Nekateri so (pri sebi) zaploskali tej omahljivosti), drugi pa so napadli z vsemi kanoni, po njihovem mnenju, glavnega krivca – kanclerja Olafa Scholza (da mora odločitev sprejeti urad predsednika vlade, je včeraj nakazal tudi novi obrambni minister Boris Pistorius). Sinoči sem na nemški ZDF gledal intervju z nekdanjim poveljnikom ameriških sil v Nemčiji, Benom Hodgesom (ki je danes seveda zasebni vojaški konzultant), ki ni varčeval z izrazi razočaranja in nerazumevanja Scholzeve omahljivosti ter dokaj nediplomatsko povedal, da gre za iskanje izgovorov z namenom opravičevanja neodločitve. Pritiski na Scholza v preteklih tednih in dneh so bili enormni, tako neuradni (denimo pogovor z ameriškim predsednikom Bidenom) kot uradni. Politico:

NATO Secretary General Jens Stoltenberg said in Davos that the “main message” of the Ramstein meeting will be to deliver “more advanced support, heavier weapons and more modern weapons.”

Pressure for Germany to do more also came from Strasbourg on Wednesday. The European Parliament passed a nonbinding resolution urging Scholz to form an international coalition for sending Leopards “without further delay.” And European Council President Charles Michel told MEPs: “The time is now. Ukraine needs more military equipment. I firmly support the delivery of tanks.”

Strong criticism is also coming from the Green party, a junior coalition partner in the government led by Scholz’s Social Democrats. In a thinly veiled push for sending tanks to Ukraine, Foreign Minister Annalena Baerbock from the Greens said earlier this week that she hopes Friday’s Ramstein meeting will “set in motion decisions that will help Ukraine liberate more people.”

Podobno so povedali predstavniki poljske in finske vlade, ki sta pripravljeni poslati svoje Leoparde v Ukrajino, vendar tega ne moreta storiti brez odobritve nemške vlade, ki jima je te Leoparde prodala (v Evropi je trenutno okrog 2,000 tankov Leopard 2, od tega jih ima Nemčija dobrih 600)

Torej kako razumeti nemško omahljivost?

Običajni razlog, ki se najbolj pogosto pojavlja v javnosti, je, da bi pošiljanje napadalnih vojaških sredstev (kar tanki so) v Ukrajino s strani članic Nata lahko pomenilo vključitev sil Nata v vojno proti Rusiji. Tudi predstavniki ruske vlade so to v svojih izjavah nakazovali. Nemčija zato tukaj naj ne bi želela tvegati, zaradi česar naj bi Scholz zahteval od ZDA, da tudi same pošljejo svoje tanke Abrams v Ukrajino. Slednjega pa ZDA naj ne bi želele, pri čemer se izgovarjajo na specifični pogonski agregat teh tankov (jet) in potencialne težave pri logistiki dobav goriva.

Drugi razlog je v nemški uradni vojaški doktrini, ki je po 2. svetovni vojni (iz razumljivih razlogov) omejena zgolj na obrambne aktivnosti. Tretji razlog, ki je povezan s prejšnjima in ki se meni zdi najbolj realističen, pa je, da se Scholz ne želi preveč izpostaviti v Ukrajini in ohraniti sorazmerno odprte odnose z Rusijo. Scholz je ves čas poudarjal, da v tej vojni Rusija ne sme zmagati, Ukrajina pa ne izgubiti, medtem ko ostali evropski politiki ves čas govorijo o zmagi Ukrajine. Pri čemer pa je ključ najbrž v razumevanju, kaj bi ukrajinska zmaga pomenila.

Spodnja argumentacija Minne Ålander, kaj za ukrajinsko vodstvo pomeni zmaga, se zdi zelo smiselna. Če zmaga Ukrajine pomeni tudi ukrajinsko zavzetje Krima, je to za Rusijo absolutna rdeča linija, pri kateri bi uporabila vsa sredstva, da to prepreči. Po tej logiki nemški kancler Scholz ne želi, da Ukrajina (popolnoma) zmaga, pač pa želi zgolj preprečiti, da izgubi in da se obe strani vsedeta za pogajalsko mizo in to pod bolj enakopravnimi pogoji. Ålander:

It seems to me that the key to Germany’s reluctance to deliver tanks is what Scholz always says:

That Ukraine should not lose and Russia should not win.

Instead, Ukraine should get enough support to prevail until both sides are ready for negotiations.

Scholz doesn’t say that Ukraine should win because he’s not certain whether a Ukrainian military victory should be the aim.

The reasoning is that if Russia lost, the consequences would be too unpredictable and dangerous (this is what Mützenich has said btw).

That is reflected in the nature of Germany’s military aid: it has delivered everything that can be thought of as defensive and enables Ukraine to defend against Russian attacks, but not to attack back (at least not very effectively).

So when Scholz says that Germany will support Ukraine as long as necessary, he means until both sides agree to negotiate. Ukraine should be supported enough to achieve a strong enough position militarily so that Russia can’t dictate the conditions („kein Diktatfrieden“).

That is also what most Germans believe to be the end of the war (“wars always end at the negotiation table”) and it’s the best way to make the weapons deliveries to Ukraine palatable for the public: that their purpose is to give Ukraine a better position in the negotiations.

This poll shows that Germans are quite split on the issue of delivering leopard tanks: 46% in favour, 43% against. According to this poll for RTL, 54% are in favour of delivering leopards to Ukraine but 58% don’t want Ukraine to use them to take back Crimea.

Crimea is indeed quite widely believed to be a definite red line that Ukraine will just have to accept – despite international law

Here’s an interesting study from 2016 about how successful the narrative in the Russian influence campaign in Germany was that “Crimea was always Russian”:

Das Ukraine-Bild in Deutschland: Die Rolle der russischen Medien. Wie Russland die öffentliche Meinung in Deutschland beeinflusst | Länder-Analysen

Kakorkoli, zdi se, da Scholz glede pošiljanja tankov igra po enakih pravilih kot ZDA, ki v Ukrajino ne želijo pošiljati napadalnega orožja, ampak le obrambne sisteme (ne vem sicer, kako se to sklada s pošiljanjem sistemov HIMARS). In ker se ZDA ne želijo same neposredno izpostaviti v vojni proti Rusiji, to raje zahtevajo od evropskih članic Nata. In očitno je kancler Scholz trenutno (in še) zadnja obrambna linija, ki preprečuje bolj neposredno vojaško angažiranje sil Nata v Ukrajini. Vprašanje je seveda, ali takrat, ko bo popustil pritiskom, ne bo že prepozno, da bi ukrajinska vojska zaustavila rusko ofenzivo za zavzetje celotnega Donbasa.