Stjepan Mesić: “Od današnjih voditeljev bi pričakoval, da rečejo: vsilimo mir v Ukrajini”

Preseneča me, da na Hrvaškem obstaja več javne diskusije na najvišji ravni glede ravnanja držav EU glede vojne v Ukrajini. Legendaren je spor med predsednikom Zoranom Milanovićem in predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem, nazadnje glede urjenja ukrajinskih vojakov. V javnosti sta zelo izpostavljena tudi nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić (glejte intervju v sobotnem Večeru) in zadnji zunanji minister nekdanje skupne države Budimir Lončar (tukaj). Pri nas te diskusije na najvišji politični ravni ni. Celotna vrhovna politika je enoglasno usklajena z uradno politiko Evropske komisije. Bila so sicer tri javna pisma intelektualcev in nekdanjih politikov (od tega eno v podporo uradni enoglasni politiki in dve bolj razmišljujoči izven uradnega okvirja), vendar niso imela pomembnega odmeva. Izven teh pobud se vidni posamezniki in nekdanji politiki nočejo javno izpostavljati. Na ravni politike in medijske krajine obstaja zgolj en, dominanten pogled na vojno v Ukrajini. In ta pogled forsira nadaljevanje te vojne ne glede na žrtve. O mirovnih opcijah ni nikakršnih diskusij.

Kot na vseh ostalih področjih (razen v športu), Slovenija pač ni igralec na evropski ravni in temu primerno se naši najvišji politiki tudi vedejo. Servilno. Brez upoštevanja širšega konteksta in realnih opcij, ki bi vodile do trajne mirne rešitve situacije v Ukrajini. Zato je tako osvežujoč intervju s Stjepanom Mesićem, ki nima težav z realistično analizo vzrokov vojne v Ukrajini in ki pove, da bi morali evropski voditelji, če bi jih imeli, “vsiliti mir v Ukrajini”. Tako kot so ga v Bosni in Hercegovini. Evropski voditelji bi se morali zavedati širših posledic te vojne, tudi v odnosu EU do ZDA. Mesić tudi pokaže na nekonsistentnost zahodnih držav glede pošiljanja orožja na vojno območje: ko je potekala vojna na Hrvaškem in v BiH, so zahodne države uvedle embargo na izvoz orožja vojskujočim se državam, kar je seveda šlo na škodo obeh napadenih držav, v nasprotju s tem pa v primeru Ukrajine zahodne države tekmujejo v pošiljanju orožja Ukrajini in v podžiganju vojne.

O vojni v Ukrajini menite, da je to nadomestna vojna, v njej padajo Ukrajinci za cilje zahoda, prvenstveno ZDA, in Rusi, ki jih tja pošilja imperialna politika Moskve, kajne?

“Mediji dnevno poročajo, koliko je bilo ubitih Ukrajincev in koliko Rusov, koliko milijonov ton orožja je bilo poslanega Ukrajini in koliko je v Ukrajini vsak dan razbite civilne infrastrukture. Govorimo le o tem. O tem, kako priti do miru, pa nihče ne črhne ničesar.

Mene pa bi zanimalo, kakšna je strategija tistih, ki so odgovorni za mir. Je to strategija, da se bomo šli vojno do poslednjega Ukrajinca? Ali pa je to strategija, da se bomo borili do zadnjega Rusa? Je to rešitev za svet? Mislim, da ni. In kaj pomeni, ko predsednik Ukrajine vzklikne ‘do končne zmage’? Ali misli, da bo to, ko bo prišel na Rdeči trg v Moskvi z ukrajinsko vojsko? Ali pa bo končna zmaga, ko si Ukrajina povrne Krim? Ali pa je končna zmaga ta, da Rusija premaga vse bolj sofisticirano oboroženo Ukrajino in si jo podredi? Verjetno nič od tega.

Če želimo poiskati mir, moramo najprej kot zdravnik dati diagnozo, narediti anamnezo in predpisati terapijo ter zdravila. Mi pa govorimo samo o nadaljevanju vojne. Hrvaška, pa tudi Slovenija, je med našo vojno imela le orožje, ki smo ga kupili na črnem trgu ali pa smo ga vzeli JLA. Ali pa nam ga je kasneje poklonila Slovenija. V Varnostnem svetu so sprejeli embargo na prodajo orožja za območje bivše Jugoslavije. Zategadelj smo prav mi in v Bosni in Hercegovini (BiH) imeli največ škode. Pa vendar je pravica na koncu zmagala. Zdaj pa ves svet tekmuje, kako bi Ukrajini dobavil čim več orožja. Ukrajina je danes največji vojaški poligon. Vojna se povečini vodi na daljavo, z droni, dolgometnim topništvom in raketami. Bolj malo je še bombardiranja z letali kot v drugi svetovni vojni. Na tem poligonu preizkušajo orožja, ki so že bila uporabljena, poleg pa preizkušajo še orožja, ki so v vojni prvič uporabljena, kot že omenjeni brezpilotniki.

Danes imamo gospodarsko vojno med ZDA in Kitajsko. Tega ni težko dešifrirati. Še ena tiha gospodarska vojna pa poteka med ZDA in EU. Kajti sankcije ne prizadenejo le Rusije, pač pa tudi Evropo. Rusija pa ima še druge trge in je na ta način ni mogoče premagati. Najbolj trpimo Evropejci, ZDA pa odpirajo nova delovna mesta, osvajajo nova tržišča in nam prodajajo svoj utekočinjeni plin, ker ga Evropejci ne smemo več poceni uvažati iz Rusije. ZDA teh sankcij ne občuti. Je pa še propagandna vojna. Če spremljate samo eno stran, ne boste dobili objektivnih informacij. Če gledate samo drugo stran, tudi ne.

Od današnjih voditeljev bi pričakoval, da rečejo: vsilimo mir v Ukrajini. Spomnimo se vojne v BiH. Tam je svet vsilil mir, ko je sprtim stranem zapovedal, naj se sedejo za mizo. Tega v tej vojni za zdaj še nihče ni rekel.”

O usposabljanju ukrajinskih vojakov na hrvaških tleh sta se sprla hrvaški premier Andrej Plenković in hrvaški predsednik Zoran Milanović, ki temu nasprotuje. Kdo ima prav?

“Poglejva najprej vsebino! Nekaj deset ukrajinskih vojakov, ki bi jih urili na Hrvaškem, za vojno v Ukrajini ne pomeni ničesar. Problem je v načelnem vprašanju, ali se želimo vmešati v to vojno ali ne. Predsednik je dobro rekel, če se vmešaš v vojno, moraš imeti tudi strategijo, kako boš iz vojne izšel.

Hočem poudariti, da je odgovornost svetovnih voditeljev, ugotoviti to slednje. Toda, ali imamo sploh še prave voditelje? Ne, EU ima odpravnike poslov, uslužbence, zadovoljne s svojimi plačami. Širitve EU tako že nekaj časa ni. Cilj Evrope je, da se združi, da izkoristi vse svoje gospodarske potenciale in da ob ZDA, Kitajski, Indiji in Rusiji postane veliki akter na svetovnem odru, da odpre svoje meje in tako izniči povod za vojno. Ničesar od tega niso dosegli. V Evropi so bile meje zmeraj povod za izbruh vojn, ker je imel agresor je pri roki izgovor, da zaščiti neko svojo manjšino. Če odprete meje, je Nemcu ali Francozu, Slovencu in Hrvatu vseeno, na kateri strani meje živi. Tudi Srbu, samo da ta tega še ne ve. Ob odprtih mejah izginejo ambicije, s katerimi bi spreminjali meje in jih začrtali na novo. Naj vsak narod živi v svojem celotnem kulturnem korpusu brez ozira na meje.

Hrvaška je letos vstopila v schengenski prostor, torej se meje lahko odpirajo, in to moramo pričakovati tudi od drugih. Želel bi si, da se to zgodi hitreje. Toda EU mora na čelu dobiti voditelje in ne zgolj odpravnike poslov, ki se bojijo že širitve EU. Smo člani Nato pakta, glavni general pa je zmeraj Američan. Tisti, ki so gradili združeno Evropo, so imeli vizijo, današnji voditelji je nimajo. Evo, na proslavo hrvaškega vstopa v schengen je ob Ursuli von der Leyen prišla še Dubravka Šuica. Nihče ne ve, kdo je to. Človek se mora nasmejati, če je to vizija Evrope.”

Vir: Večer

%d bloggers like this: