Deglobalizacija, preoblikovanje globalizacije ali bipolarizacija globalizacije?

Tega, v katero smer se bo razvila globalizacija, seveda nihče nima dobrega odgovora. Vsi zgolj opazujejo sedanje dogajanje in postavljajo hipoteze.Eni strašijo z deglobalizacijo, drugi zagotavljajo, da se dosedanja globalizacija zgolj preoblikuje – ker se podjetja želijo zavarovati, oblikujejo alternativne dobavne verige, ki naj bi bile bolj odporne na politične šoke. Tretji, kot je generalni sekretar OZN Antonio Guterres, pa svarijo pred bipolarizacijo globalizacije, torej da bomo zaradi razdvajanja ZDA in Kitajske dobili dva paralelna sistema globalizacije, z dvema setoma pravil, dvema dominantnima valutnima sistemoma, dvema internetoma itd.:

what I have called the Great Fracture—the decoupling of the world’s two largest economies. A tectonic rift that would create two different sets of trade rules, two dominant currencies, two internets, and two conflicting strategies on artificial intelligence. This is the last thing we need.

Dejstvo pa je, da globalizacijo potrebujemo. Omogoča specializacijo, da se lahko države specializirajo tam, kjer so najboljše, omogoča manj razvitim državam, da se prek specializacije potegnejo iz revščine in da se lahko majhne države, ki so omejene z resursi, polno razvijajo. Hkrati pa globalizacija po svoje pacifira države in njihove ozemeljske težnje – Make trade, not war. Evropska unija je najboljši primer tega. In to kvaliteto bi, kot pravi Robert Wright, veljalo ohraniti. Bolje je, da Kitajska, ZDA in Rusija med seboj trgujejo, kot pa da se bojujejo za energente in naravne vire kot pred 2. svetovno vojno. Seveda pa je v to še treba prepričati ZDA, katerim sedanja globaliacija, ki so jo same dizajnirale in usmerjale, nenadoma ne ustreza več.

Bipolarizacija globalizacije? Ne, pač pa multipolarizacija globalizacije. Kar pomeni zgolj bolj pravično vključitev v mednarodno trgovino in boljše pogoje menjave za manj razvite države pri proizvodih, kjer imajo primerjalne prednosti (surovine, hrana itd.). Za to so se manj razvite države borile v pogajalski rundi WTO, ki se je začela leta 2001 v Dohi (Doha Development Round) in ki se zaradi blokade ZDA in držav EU ni nikoli končala oziroma je mrtva. Seveda pa multipolarizacija globalizacije pomeni tudi priznanje spremembe strateških pozicij držav v zadnjih 50 letih na podlagi spremenjene ekonomske moči držav.

The Economist magazine, a tireless champion of free trade, warned last week that globalization is giving way to economic nationalism. And President Biden’s “aggressive industrial policy”—big subsidies for domestic manufacturing, made-in-the-USA mandates, bans on tech exports to China, etc.—is accelerating the process, say the magazine’s editors. “An era of zero-sum thinking has begun,” they write.

Not everyone would agree. In the Wall Street Journal, Jon Hilsenrath and Anthony DeBarros argue that globalization isn’t dying—it’s just changing. As US-China tensions grow, risk-averse companies are diversifying their global economic ties, creating supply chains more resistant to disruption by geopolitical and other vicissitudes. The Journal quotes Harvard professor Dani Rodrik saying that “what we are witnessing is not a collapse of globalization. It is more a reshaping of it.”

Maybe so, but reshaping globalization could come at a price—and not just the kind the Journal piece acknowledges, like the transitional costs exacted by the breaking of old supply chains as new ones are born. Some political scientists think that economic interdependence militates against armed conflict by raising the costs of war. So whether or not the world economy pays a big price for US-China decoupling, the world ultimately could.

Of course, the claim that economic interdependence tends to be pacifying is controversial. But one case where such interdependence was intentionally nurtured in the name of peace—the creation in 1951 of the European Coal and Steel Community, which morphed into the European Community, which morphed into the European Union—is encouraging. Suppose that in 1946—after two world wars in three decades pitted France against Germany—a visitor from the future had shown up and explained that by the end of the century France and Germany would have the same currency. The reply would likely have been, “Oh really? Which country will have conquered which?”

An underappreciated virtue of international economic integration is its fostering of transparency. China is more opaque than the US would like, but less opaque than it would be if the past few decades hadn’t featured lots of trans-Pacific investment and commerce, with all the travel and logistical and technical collaboration that involves.

This kind of “organic” transparency is important in an age when suspicions among nations can fuel dangerous arms races of new kinds. Concern about what a rival country is up to on various fronts—artificial intelligence, bioweapons, even the genetically engineered enhancement of humans—can lead to reckless research, unconstrained by legal or normative regulation. 

In the long run, it would be nice to address some of these arms races the old-fashioned way—via international agreements, complete with international monitoring. In the meanwhile, the kind of transparency economic integration brings can be stabilizing; the less opaque China is, the harder it will be to whip up American fears that lead to overreaction.

All that said, a modest and selective kind of economic nationalism can make it harder to whip up other kinds of fears. The US subsidies that are leading the world’s most advanced microchip maker—Taiwan Semiconductor Manufacturing Company—to build a factory in the US may ease American insecurities about the supply of what is increasingly a vital resource. So too with the assurance that our telecommunications infrastructure isn’t in adversarial hands; however slim the prospect that Huawei’s involvement in America’s 5G system would have led to Chinese snooping or sabotage, this involvement would have been fuel for fearmongers. So maybe President Trump performed a service by preventing that.

Still, the broader declaration of tech war on China—Trump’s banning of Huawei smartphones, Biden’s far-reaching restriction on microchip exports to China—seems harder to justify and more likely to backfire

This week in Davos the Secretary General of the UN, Antonio Guterres, worried about “what I have called the Great Fracture—the decoupling of the world’s two largest economies. A tectonic rift that would create two different sets of trade rules, two dominant currencies, two internets, and two conflicting strategies on artificial intelligence. This is the last thing we need.”

It’s “essential,” he said, for China and the US “to avoid the decoupling of economies or even… future confrontation.” It’s possible, even likely, that avoiding the first will help avoid the second.

Vir: Robert Wright, Nonzero

En odgovor

  1. Kdaj se je začela deglobalizacija? V trenutku, ko Amerika in z njo bolj ali manj ves Zahod začneta izgubljati vodilno vlogo. Deglobalizacija kar naenkrat zruši vso ideološko podlago neoliberalizma. Namreč, smo za prosto trgovino, liberalizacijo trgovinskih tokov ,…do trenutka, ko nam to koristi, ko zagotavlja prevladujočo vlogo v svetu.

    V resnici nič novega. Ves vzpon ekonomskih velesil od ZDA, Nemčije, Japonske, J.Koreje, Tajvana, Kitajske v zgodovini temelji na začetnem obdobju protekcionizma, zaščiti domačih trgov, ekonomskem nacionalizmu, če hočete. Šele potem, ko so te države dosegle svetovni nivo, ko se je domača industrija razvila do ustreznega nivoja, so se te države odprle svetu, ker jih nekoč superiorna konkurenca ekonomij drugih držav, ne more več ogrožati.

    Zanimivo vprašanje za ekonomiste in upravljalce nacionalnih ekonomij je neko drugo:

    Ali ni šla globalizacija predaleč? Ali ni to kar se dogaja na nek način tudi naravna korekcija svetovne ekonomije?

    Je res potrebno vsako malenkost, od hrane do tehnologije voziti iz drugega konca sveta? Ni za svet kot celoto bolje, nenazadje varnejše, če bi imela več geografsko razporejenih tehnoloških centrov? Zakaj imamo večino svetovne mikroelektronike v samo treh državah (Tajvan, Japonska J.Koreja), četrta – Kitajska pa je tudi v isti regiji? Ne bilo smiselno, da bi bil naslednji pol najmanj v Evropi, če že ne v Ameriki? Zakaj ne bi industrije razvijali tudi v Afriki, ne da jo silimo v v eksploatacijo njihovih naravnih bogastev (in njihovih družb).

    Zgodba specializacije držav, ki jo omenja in zagovarja Jože, je šla po mojem predaleč. Pomeni, čedalje večjo ranljivost in riziko nacionalnih ekonomij. Naj vam dam primer iz narave (narava ima ponavadi vedno prav).

    Narava vedno postavi kot prvo prioriteto preživetje na dolgi rok, ne hektarski donos. Kultivirane rastline, ki smo jih razvili, da bi povečali donose, so postale izjemno ranljive. Brez stalnega človeškega posega ne bi preživele (in dostikrat ne preživijo kljub našemu posegu).

    Podobno je s svetovno ekonomijo.

    Kje je izvirni greh? V ameriškem izigravanju Bretton Wood-skega sporazuma iz 1944. Sporazum je predvideval, da se 3/4 vsega seignorage-a amerškega dolarja, ki je po Sporazumu postal svetovna valuta, nameni za razvoj najrevnejših držav sveta. Takoj po podpisu, še preden se je črnilo posušilo, je začela Amerika kršiti sporazum s tem, da je celoten seignorage zadržala zase.

    Si lahko zamislite svet v katerem bi se dodatne stotine milijard USD letno namenilo za razvoj najrevnejših držav in ne vzdrževanje več kot 900 ameriških vojaških baz v svetu?

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: