Jasmina Držanič

Saj zdaj že razumemo, najlepše je pa to povzelo Združenje bank Slovenije 13. 1. 2023:

»V skladu s Sklepom o makrobonitetnih omejitvah kreditiranja prebivalstva mora potrošniku po plačilu vseh obrokov iz naslova kreditnih pogodb vsak mesec ostati najmanj znesek v višini 76 odstotkov minimalne bruto plače, kot jo določa zakon, ki opredeljuje minimalno plačo, kar je do sedaj znašalo 816,79 evra , po novem pa bo ta znesek 914,55 evra. Če potrošnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, mu mora ostati tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke za dodelitev denarne socialne pomoči, t.j. 248,92 evra. 

Družine z minimalnimi do povprečnimi slovenskimi prihodki, ki predstavljajo večino vseh oz. 70 odstotkov zaposlenih, imajo zelo nizko kreditno sposobnost. Posameznik, ki prejema minimalno plačo, se v banki oz. hranilnici ne more zadolžiti. Za vsak nadaljnji evro dohodka nad 914,55 evra pa se lahko za anuiteto uporabi le 0,5 evra«.

Za sladokusce, na povezavi na ZBS so tudi izračuni tega, za koliko se zmanjšajo kreditne sposobnosti družine z dvema otrokoma in povprečnima plačama.

In je seveda vprašanje, kako je država zabredlla v tole? Izvirni greh gre tule iskati v Banki Slovenije. Ta je oktobra 2019 (ko so bile gospodarske napovedi precej optimistične in za covid še nismo vedeli) objavila Sklep o makrobonitetnih omejitvah prebivalstva. Ta sklep nima čisto nobene vsebinske podlage v kakšnih ECB ukrepih, ki jim morajo banke v evroobmočju slediti. Ne, to je popolnoma izvirna domislica Banke Slovenije.

V letu 2019 se je opazil trend povečevanja potrošniških kreditov. Jasno, ob nizkih obrestnih merah in nekem zmernem predcovidnem optimizmu so potrošniki najemali kredite. In takrat je BS reagirala in zadevo omejila na način, da je s sklepom dvignila zneske, ki bi morali ostati kreditojemalcem po tem, ko odplačujejo kredite. BS se sklicuje na debt-to service-income (DSTI),to je kazalnik, ki določa koliko odstotkov fizična oseba mesečno nameni za svoje dolgove. V časih, ko so komercialne banke to same določale, se je sledilo principu, da tam nekje do 1.100,00 EUR neto greš lahko do 3O% mesečnih obremenitev, potem se je pa z višjimi zneski prišlo do 50% obremenitve. Spodnji znesek, ki je moral ostati, pa je bil znesek, ki je bil enak znesku mesečne denarne socialne pomoči (skratka, nižji od minimalne plače).

No, v letu 2019 je bilo tega konec. BS je takrat opozarjala, na to, da mora skrbeti za stabilnost in da se z volumnom potrošniških kreditov povečuje tveganost za banke in tako naprej in tako naprej. Tudi je tako, da ljudje iz BS po navadi svoje sklepe razlagajo z obupno dolgočasnim tonom in da sogovorniki praviloma ne razumejo, kaj ljudje iz BS sploh razlagajo in gre zadeva več-ali-manj skozi. Zaposleni v BS pa tako ali tako nimajo skrbi s svojimi kreditnimi sposobnostmi, tam so plače zelo lepe.

Pa še nekaj je: v bančnih krogih komunikacija nekako ne dovoli, da bi se kakšni stvari preprosto reklo, da je slaba oziroma napačna (izrekanja predsednika uprave NLB so izjeme, ki potrjujejo pravila). Ker ta nesrečni Sklep o makrobonitetnih omejitvah je napačen. Takega sklepa ne bi smela izdati. Oziroma, če so ga že izdali, bi ga lahko sedaj že preklicali/umaknili/ukinili. BS je leta 2019 vedela, da so komercialne banke čisto lepo kapitalsko okrepljene in da sedijo na denarju in da lahko obvladujejo tveganja zaradi povečanja volumna potrošniškega kreditiranja. Pa recimo, da bi rekli, da je dobro, da so bili na BS 2019 previdni, da se potem niso zgodile večje kreditne stiske v času pandemije – ampak, dajte no, pandemije je že zdavnaj konec. Če ne prej, bi lahko sklep umaknili v drugi polovici 2022, ko so začele rasti obrestne mere, ker je to volumen kreditiranja dejansko omejilo.

Kar pa je bil problem leta 2019 in je bil že prej in tudi kasneje je prenizko investiranje v podjetjih. Podjetja niso imela dovolj projektov, premalo so hodila na banke po kredite za take projekte. In če se pri podjetjih premalo investira, se ne dogajata ne izboljšava tehnologije in ne izboljšava storitev in ko prihodki stagnirajo ali pa rastejo počasneje kot je stopnja gospodarske rasti, potem se varčuje na plačah. In tu potem pride do glavnega problema in sicer, da je povprečna neto plača nizka. Ni nizka zaradi tega, ker se povečuje minimalna plača, nizka je zaradi tega, ker gospodarstvo, ki naredi premalo dodane vrednosti na zaposlenega (kar je definicija produktivnosti), ne more povečati povprečne plače. Namesto tega prihaja do zgoščevanja plačnih razredov med minimalno in povprečno plačo.

In kaj meni o tem Banka Slovenije? Ne vem, ker v zadnjih letih ni nikoli, ampak v resnici nikoli ni definirala prenizkega investiranja v gospodarstvu kot glavnega razvojnega problema te države, niti ni nizkega dela kreditiranja gospodarstva s strani komercialnih bank prepoznala kor resen makrobonitetni problem. Pa je to mnogo večji problem kot potrošniški krediti.