Bistvo sankcij je sankcionirano državo prizadeti na področju, kjer jo najbolj boli, z namenom, da spremeni obnašanje v smeri, kot si jo želijo države, ki so uvedle sankcije (t.i. deterrence effect). Običajno so sankcije trgovinske in finančne narave (gospodarske sankcije), ker jih je najlažje uvesti in kontrolirati. Ravnokar delam na eni raziskavi glede učinkovitosti sankcij, vendar se takoj v začetku pojavi problem, kako ustrezno “izmeriti” učinkovitost sankcij. So gospodarske sankcije uspešne, če močno zmanjšajo trgovinske tokove sankcionirane države in negativno vplivajo na trajektorijo njenega BDP, niso pa sankcionirane države prisilile v “spremembo obnašanja v želeno smer”? To dilemo lahko v precejšnji meri vidimo pri sankcijah proti Rusiji.

Hkrati pa tukaj prihaja do še večje komplikacije: je sploh mogoče učinkovito sankcionirati državo, ki ima na izvozni strani oligopolno moč pri dobavi ključnih inputov (energija, surovine, industrijske komponente), na uvozni strani pa možnost substitucije med nabavnimi viri? Torej je sploh mogoče sankcionirati zelo velike države z zunanjetrgovinskim presežkom?

Sedanje sankcije proti Rusiji kratkoročno prav gotovo niso dosegle željenega učinka, da bi Rusija prenehala svoje vojaške operacije v Ukrajini, tudi srednjeročno slabo kaže (deterrence učinek je vprašljiv). Tudi sankcije leta 2014 po aneksaciji Krima, katerih namen je bil preprečiti, da bi Rusija napadla Ukrajino, niso bile uspešne. V oceni evropskih sankcij proti Rusiji iz leta 2014 zaradi ruske aneksacije Krima, Conolly (2015) pravi, da naj bi finančne sankcije dale učinek v 3 do 5 letih. Toda od takrat je minilo 8 let, pa je Rusija vseeno napadla Ukrajino.

Zato poglejmo manj ambiciozen cilj, in sicer kako so sedanje sankcije proti Rusiji vplivale na rusko zunanjo trgovino. Spodaj je ultra kratek prikaz na podlagi odličnih grafik Bruegla ter mojih izračunov na podlagi podatkov Eurostat in OEC. Podatki Bruegla se nanašajo na 34 glavnih trgovinskih partnerjev Rusije, ki predstavljajo 75% ruske zunanje trgovine.

Če je bil namen zahodnih sankcij zmanjšati ruske izvozne prihodke, da bi Rusijo spravili v težave glede financiranja vojne v Ukrajini, je več kot očitno, da sankcije niso prinesle željenega uspeha. Spodnja slika kaže, da je Rusija v letu 2022 dosegla rekordne presežke v trgovinski bilanci. Če je v predkovidnem letu 2019 (ko so bile cene energentov na normalni ravni) ruski trgovinski presežek na mesečni ravni znašal med 8 in 15 milijard dolarjev (v nadaljevanju: mr.$), pa se je po uvedbi sankcij povišal na raven med 20 in 37 mr.$. Večinoma seveda zaradi močno povišanih cen energentov, ki predstavljajo glavni ruski izvozni produkt (glede na leto 2019 so bili mesečni prilivi od izvoza večji za okrog 10 mr.$), delno pa tudi zaradi dviga cen surovin (od aluminija do kobalta), kjer ima Rusija tudi velik delež v svetovni trgovini.

Natančneje, rekordni presežek v trgovinski bilanci Rusije v 2022 je približno polovično posledica povišanih prihodkov od izvoza energentov, polovično pa zaradi zmanjšanja uvoza. Ruski uvoz je kolapsnil takoj po uvedbi sankcij, vendar se je že junija vrnil na raven iz predkovidnega leta 2019 (mesečno 14 do 15 mr.$). Nato pa je bil v obdobju do oktobra za 3 do 4 mr.$ nižji kot v istih mesecih 2019.

Večina zmanjšanja uvoza se torej nanaša na kolaps uvoza neposredno po uvedbi sankcij, nakar so se ruski uvozniki prestrukturirali in začeli kupovati od drugih dobaviteljev. Medtem ko se je uvoz iz držav EU zmanjšal za polovico (zmanjšanje iz 8 na 4 mr.$ mesečno), pa se je močno okrepil uvoz iz Kitajske in Turčije.

Ta učinek prestrukturiranja je še bolje viden iz spodnje slike, ki prikazuje spremembo v vrednosti trgovine letos glede na isti mesec lani. Ključno vlogo pri zmanjšanju izvoza v Rusijo so imele EU države, katerih mesečni izvoz v Rusijo po februarju 2022 je za 3 do 4 mr.€ manjši kot v istem mesecu 2021. Iz slike je razvidno, da so v istem obdobju, ko so EU države zmanjševale izvoz v Rusijo, hkrati povečevale izvoz v Kitajsko, Indijo in zlasti v Turčijo.

Kumulativno so med marcem in novembrom 2022 EU države zmanjšale izvoz v Rusijo glede na isto obdobje 2021 kar za 31 mr.€, v istem obdobju pa povečale obseg izvoza (glede na isto obdobje 2021) v Kitajsko za 2 mr.€, v Indijo za 4 mr.€ in v Turčijo kar za 15.5 mr.€.

Spodnja slika kaže relativno povečanje izvoza držav EU v 2022 glede na 2021 v Kitajsko in Turčijo. Razvidno je, da je večina EU držav v 2022 povečala izvoz v Turčijo za 20 do 40% glede na 2021, 5 držav pa tudi za 50 do 60%. Pri izvozu v Kitajsko je tak učinek viden le pri 5 EU državah, vendar pa gre za trgovinsko majhne države.

Je mogoče, da pri povečanem izvozu EU držav v Turčijo prihaja do bypassinga sankcij, torej da EU države formalno izvozijo blago v Turčijo, od tam pa se izvozi v Rusijo? Zadnjič ko sem komentiral grafe Robina Brooksa glede sprememb v zunanji trgovini z Rusijo, sem napisal, da gre pri turškem in kitajskem izvozu lahko v mnogih primerih za posredni izvoz zahodnih izdelkov (ovinek okrog sankcij) prek obeh držav in da je treba podrobneje preveriti te tokove. Vendar nisem imel prav. Podrobnejši pregled namreč pokaže (slika spodaj), da je povečanje trgovine z Rusijo v obdobju po uvedbi sankcij pri obeh državah dokaj majhno. Med marcem in oktobrom je Turčija povečala obseg izvoza v Rusijo (glede na isto obdobje lani) samo za 1.5 mr.$, Kitajska pa za 3.2 mr.$. Naj spomnim na podatek od prej, da so države EU lani v relevantnem obdobju povečale izvoz v Kitajsko za 2 mr.€ in v Turčijo kar za 15.5 mr.€. Torej ni zelo verjetno, da bi pri kitajskem in turškem povečanju izvoza v Rusijo v obdobju po uvedbi sankcij prišlo do preusmerjanja evropskih izdelkov prek obeh držav v Rusijo. Če že, pa je tega preusmerjanja izredno malo.

Ker bodo trgovinske sankcije proti Rusiji še nekaj časa ostale v veljavi (tudi če pride do mirovnih pogajanj in mirovnega sporazuma), je pomembna dinamika ruskega nadomeščanja izpada uvoza iz zahodnih držav. Rusija bo svoje nabavne vire morala daljnoročno in srednjeročno preusmeriti na “bolj prijateljske” države. In to se že dogaja, če pogledamo dinamiko kitajskega izvoza v Rusijo. V sliki zgoraj je bil kumulativni podatek za skupno povečanje kitajskega izvoza v Rusijo med marcem in novembrom 2022 (3.2 mr.$) glede na isto obdobje v 2021. Spodnja slika pa kaže mesečno dinamiko kitajskega izvoza, iz katere je razvidna negativna dinamika kitajskega izvoza v prvih štirih mesecih sankcij (zmanjšanje izvoza do junija za 3 mr.$ glede na 2021), nato pa hitra rast do oktobra (+6.2 mr.$ glede julij-oktober 2021). Kitajski izvoz v Rusijo se torej po juniju 2022 pospešuje z dinamiko 1.5 do 2 mr.$ dodatnega izvoza mesečno. To pomeni, da kitajski izvoz začenja nadomeščati izpadli izvoz v Rusijo s strani držav, ki so uvedle sankcije.

Za konec še struktura ruskega uvoza in njena dinamika. Kot kaže spodnja slika, so sankcije najbolj prizadele izvoz elektronskih aparatov, vključno s polprevodniki, v Rusijo. Vendar je po aprilu 2022 ruski uvoz teh izdelkov začel spet hitro rasti in je avgusta dosegel raven iz predkovidnega leta 2019, glede na leto 2021 pa je uvoz teh izdelkov nižji za tretjino. Rusiji je torej uspelo najti nadomestne izvoznike teh izdelkov in uvoz se povečuje. Podobno je pri preciznih instrumentih in aparatih in telekomunikacijski opremi. Največja luknja je zaenkrat videti pri transportni opremi, kjer pa se je v zadnjih mesecih že vzpostavila raven uvoza, enaka kot leta 2022.

Rusija torej pospešeno nadomešča izpadli uvoz iz zahodnih držav z uvozom iz Kitajske in delno Turčije. Glede na kitajsko industrijsko in tehnološko dominacijo se zdi, da – generalno gledano – Rusija ne bo utrpela velikih izgub glede razpoložljivosti industrijskih izdelkov in opreme. Seveda bo problem v specifičnih izdelkih, kot so nadomestni deli za industrijske stroje, letala, vozila itd. Ampak tudi tukaj bo srednjeročno prišlo do nadomeščanja zahodne opreme in voznega parka s kitajsko in iz drugih držav.

Seveda je še bistveno prezgodaj za oceno, ali so bile trgovinske sankcije proti Rusiji uspešne. Se pa po skoraj enem letu kažejo določene tendence. Prvič, na področju izvoza energentov in surovin sankcije proti Rusiji nedvomno niso bile uspešne, saj ima zaradi specifike trga in zmanjšane možnosti substitucije Rusija prevelik vpliv na trg. Povpraševanje po ruskih energentih in surovinah je pač cenovno neelastično. Ruske prihodke od energentov lahko zruši samo upad povpraševanja kot posledica znižane globalne gospodarske dinamike (kar se dogaja danes in kar nekateri, brez da bi pogledali podatke, napačno pripisujejo cenovni kapici na nafto), seveda pa to pomeni stagnacijo oziroma recesijo v zahodnih državah. Drugače rečeno, če želijo zahodne države prizadeti Rusijo glede izvoza energentov in surovin, morajo žrtvovati svojo gospodarsko rast. Tough choice.

Drugič, kljub kolapsu izvoza zahodnih držav v Rusijo, je slednji očitno uspelo najti nadomestne dobavitelje, zaradi česar se uvoz ključnih izdelkov postopoma stabilzira in srednjeročno Rusija lahko povsem nadomesti zahodne izdelke z izdelki iz drugih držav.

In tretjič, vseh 9 paketov sankcij proti Rusiji je – zaenkrat – zgrešilo ključni cilj sankcij: Rusijo finančno prisiliti k prenehanju vojaških operacij v Ukrajini. In nič ne kaže, da bi Rusiji srednjeročno zmanjkalo denarja za financiranje vojne ali zmanjkalo zaveznikov, ki bi ji hoteli prodajati deficitne izdelke in opremo.

Dolgoročno bodo sankcije seveda v določeni meri prizadele rusko gospodarstvo in prebivalstvo, vendar pa to ni razlog, da bi katerokoli rusko vodstvo (s Putinom in po Putinu) pristalo na to, da se sile Nata naselijo na ruske meje.

Ta epizoda s sankcijami proti Rusiji je pokazala, da je izjemno težko učinkovito sankcionirati veliko državo, ki razpolaga z velikim svetovnim deležem izdelkov, po katerih obstaja neelastično globalno povpraševanje. Sploh pa, če ima ta država še največji arzenal jedrskega orožja. Rusija pač ni Kuba ali Venezuela. In če je bila Rusija za zahodne države trd oreh, je Kitajska še ustrezno težji oreh, saj je – razen pri energiji – absolutno samozadostna.