Močno povečani nakupi zlata v zadnjih mesecih ter trgovanje z zlatom na Shanghajski borzi nekatere napeljujejo k špekulacijam, da uradni kitajski kupci kopičijo zlato. Špekulacije gredo v smeri, da se Kitajska pripravlja na morebitne sankcije s strani ZDA v primeru eskalacije dogajanja glede Tajvana. Kitajska bi se na podlagi izkušenj letos z zasegom ruskih deviznih rezerv utegnila umikati iz dolarskih imetij in kopičiti zlato.

Druga špekulacija gre v smeri, da se države izvoznice nafte umikajo iz trgovanja v dolarjih in da naj bi petrodolarje počasi izrinilo petrozlato. Bolje rečeno – petrojuan (kot je napovedal kitajski voditelj Xi Ping), saj je zlata mnogo premalo, lahko pa služi kot rezerva pri trgovanju z energenti v drugih valutah. Seveda gre zgolj za špekulacije, na katere pa je treba biti pozoren.

A month ago, we confirmed the identity of the “mystery” gold-buyer who had been suddenly hording the precious metal in recent months.

Specifically, we identified China as the hidden whale buying the barbarous relic when all around them are decrying it’s inflation-hedging help, remarking at the time that for China, the need to find an alternative to dollars, which dominate its reserves, has rarely been greater.

Tensions with the US have been high since measures taken against its semiconductor firms, while Russia’s invasion of Ukraine has demonstrated Washington’s willingness to sanction central bank reserves. In other words, now that the US has shown it is ready to weaponize the dollar, any USD reserves held by the Fed, Western banks or any other counterparty, could and will be promptly confiscated if China does something unpalatable… like invading Taiwan. Which is why China is desperately seeking money without counterparty risk. Here it has just two choices: crypto or gold. For now, it has picked the latter.

Nadaljujte z branjem→

Politična elita v Washingtonu si je zastavila kontroverzen cilj: rada bi zaustavila vzpon Kitajske, ne oziraje se na globalizacijo. Toda je zaradi spcifičnega ameriškega interesa potrebno ubiti tudi globalizacijo in koristi od nje za ves svet?

Sodobno globalizacijo so zagnale ZDA, ker je koristila ameriškim podjetjem. V ZDA so od začetka 1980-ih let podpirali investicije ameriških podjetij na Kitajsko. Kitajski so v 1990-ih odobrili trajne izjeme glede uvoznih carin in forsirali, da je leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo. Vse skupaj pod predpostavkama, da bo Kitajska igrala enako vlogo kot ostale države v razvoju, vključno z demokratizacijo pod ameriško kontrolo, in da Kitajska nikoli ne bo gospodarsko ogrozila ZDA.

Nadaljujte z branjem→

V tej tragediji, ki se dogaja, da ljudje nimajo osebnega zdravnika, in v tej šlamastiki “gasilskega reševanja” z dodatnimi ambulantami za neopredeljene, ko ljudje že od štirih zjutraj v vrsti čakajo na otvoritev dodatnih ambulant, da se – če imajo srečo – vpišejo v evidenco za osebnega zdravnika, se preprosto pozablja, zakaj je do te tragedije prišlo in kdo je zanjo kriv. Spodaj je dobro dokumentirana kronologija dogajanja v Financah, ki s prstom kaže na tri ključne krivce: nekdanjega ministra za zdravje Aleša Šabedra, ministrstvo za zdravje in sindikat FIDES.

Vzrok za težave ljudi pri izbiri osebnega zdravnika niso niti finančne niti administrativne, tudi zdravnikov družinske medicine je več in jih ZZZS tudi plačuje več kot v preteklosti. Podpredsednik sindikata Fides Gregor Zemljič sicer trdi, da “manjka najmanj 250 družinskih zdravnikov”.

Toda to morda drži le ob upoštevanju znižanja normativa, saj danes zdravniki pri nas lahko odklanjajo nove paciente bistveno prej oziroma pri bistveno manjši obremenitvi kot še pred nekaj leti. Zdravniki so to izsilili s stavko in grožnjo s kolektivnimi odpovedmi. Če bi normativ ostal tak kot pred letom 2019, bi bil primanjkljaj zdravnikov precej manjši ali pa ga niti ne bi bilo!

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je Olivier Blanchard, dolgoletni profesor na MIT, kasneje pa 10 let glavni ekonomist na IMF, v seriji osmih tvitov spet poskusil oživiti zombija. Namreč teorijo, da se persistentna inflacija ustvarja v “distribucijskem konfliktu” predvsem med delavci in podjetji. Preprosto povedano, ob visoki inflaciji vsaka interesna skupina poskuša uveljaviti svojo pogajalsko moč in zase iztržiti nominalno povišanje dohodka – delavci zvišanje plač, podjetja pa zvišanje dobičkov. Distribucijski konflikt je v tem, da povečanje dohodkov ene interesne skupine gre na škodo druge, zato v simultanem procesu prigajanj obe skupini postopno dvigujeta plače (stroške za podjetja) na eni in cene (dobičke podjetij) na drugi strani ali vzdržujeta njuno simultano rast na visoki ravni, zaradi česar postane inflacija persistentna.

Blanchard je sicer “good guy”, pozitivec, zavzema se tudi za zvišanje inflacijskega cilja – pred to krizo iz 2% na 4%, danes pa na 3% (namesto povratka na 2%). Blanchard je spodbudil val diskusije med ekonomisti, ki so večinoma poizitvno sprejeli ta oživljen koncept, pri čemer so nekateri že predstavili nove modele tega koncepta (Guido Lorenzoni & Ivan Werning). Dober pregled diskusije pa najdete v včerajšnjem zapisu Adama Toozeja.

Vendar pa ima Blanchardova oživitev miselnega koncepta “distribucijskega konflikta” kot vzroka inflacije dva glavna problema.

Nadaljujte z branjem→

Odlična nit Michaela Martensa o tem, kako je Bolgariji uspelo 90% odvisnost od ruskega plina v tričetrt leta formalno zmanjšati na nič. Zgodba o velikem uspehu. Ki pa ima nekaj lepotnih napakic. Diverzifikacija plinske odvisnosti od enega diktatorja gre namreč prek nove odvisnosti od štirih avtokratskih režimov. Dosedanje pošiljke utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) iz ZDA gredo namreč prek pristanišč v Turčiji. Nove pošiljke katarskega UZP bodo prihajale prek Grčije. Tretjina plina pa zdaj v Bolgarijo prihaja iz Azerbejdžana. Glede slednjega pa je “manjši” problem. Azerbejdžan je lani julija sicer sklenil medijsko močno opevan sporazum o dolgoročnih dobavah plina z EU. Vendar pa nihče ne ve, kje bo Azerbejdžan ta plin dobil, saj ima samo eno veliko nahajališče s premajhnimi kapacitetami. Zato je Azerbejdžan novembra lani sklenil pogodbo z ruskim Gazpromom, ki naj bi Azerbejdžanu dobavljal manjkajoče količine plina za “domačo porabo”, s čimer bi sprostili količine za izvoz.

Če povzamem, Bolgariji je zelo učinkovito uspelo zmanjšati plinsko odvisnost zgolj od enega diktatorja (Putin) z odvisnostjo od štirih avtokratskih režimov (Erdogan, Aliev, Putin, katarski režim). Diverzifikacija ponudbe pa je boljša od monopola, mar ne? Komu mar malenkosti glede “barve” novih ponudnikov.

An unlikely coalition of the US, the EU, a Turkish autocrat, a Caucasian dictator, a Greek Prime Minister & international energy companies helped Bulgaria to become independent from Russian gas basically overnight. Spent a week in Bulgaria for the story of an amazing liberation.

On April 27, 2022, Gazprom stopped supplying Bulgaria with gas. Back then, Bulgaria had received about 90% of its gas from Russia. Armageddon scenarios made the rounds: A collapsing industry, people freezing in cold houses, misery.

Former Bulgarian Prime Minister Kyrill Petkov says that when he took office in late 2021, his country was 95% dependent on Russian gas. That is why Bulgaria was not prepared for a complete oil and gas boycott against Moscow immediately after the start of the Russian attack on 🇺🇦 .

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

K objavljenemu članku o času pozabljenih obljub je g. MRUTAR pripomnil, da je pač potrebno nahraniti lačna usta, kar razumem kot resignirano pristajanje na v Sloveniji utečeno prakso, da država ne posluje kot dober gospodar, temveč kot skrbnik priviligirane elite, ki dobro živi na račun večine povprečnih državljanov, ki krpajo svoje preživetje iz rok v usta.

Vsekakor bo za lačna usta zmanjkalo, če za lačna usta štejemo zaposlene z minimalno plačo, upokojence z za preživetje premajhnimi pokojninami, vse samozaposlene prekarce, ki ne zaslužijo niti za prispevke in davke, brezposelne itd. Če za lačna usta štejemo prisklednike oblasti, ki molzejo proračun, potem za to populacijo ne bo zmanjkalo, če bo ta vlada nadaljevala tako, kot njene predhodnice in tako, kot trenutno deluje.

Nadaljujte z branjem→

Malce postanem nervozen, ko berem nekonsistentne komentarje glede tekoče zunanje politike zahodnih držav, ki jo določajo in koordinirajo izključno v Washingtonu. Tudi komentatorji, kot je Gideon Rachman, ki je v Financial Timesu pravilno izpostavil nekonsistentnost Washingtona glede Kitajske, je nato zgrešil pomembno nianso poante. Rachman je pravilno izpostavil nekonsistentnost Washingtona:

(1) si v Washingtonu želijo, da Kitajska propade? Če ja, potem to pomeni propad globalizacije, kot jo poznamo, umik največjega trgovinskega partnerja večine držav v razvoju, konec končnih izdelkov in inputov iz Kitajske, konec zahodnega izvoza v Kitajsko, drastično povečano gospodarsko, finančno in socialno nestabilnost v svetu. Pomeni tudi, da za 1.4 milijarde prebivalcev Kitajske ameriška elita želi, da se jim življenje drastično poslabša.

(2) ali pa si v Washingtonu želijo, da je Kitajska uspešna? Slednje namreč zahteva ohranitev globalizacije, kot so jo oblikovali v Washingtonu v skladu s koristmi ameriških korporacij. Globalizacijo, ki prinaša koristi (skoraj) vsem in pozitivno vpliva na gospodarsko, finančno in socialno stabilnost v svetu.

Torej, obe želji – propad Kitajske in ohranitev globalizacije – sta v medsebojnem nasprotju.

Nadaljujte z branjem→

Moji pogledi na gospodarsko situacijo in perspektive za letos, vpliv vojne v Ukrajini in sankcij, zeleno politiko, proračun in strateški položaj Evrope v intervjuju za silvestrsko izdajo Svet 24.

Leto 2022 je zagotovo najbolj zaznamovala vojna v Ukrajini. Smo se na izzive, ki jih je prinesla, v EU in v Sloveniji, pravilno odzvali?

Dogodki v Ukrajini so le še okrepili trende, ki smo jim bili priča po začetku odpiranja gospodarstev marca lani. Takrat je zaradi povečanega trošenja potrošnikov na eni ter zaprtja delov gospodarstev in odpuščanj v času epidemije na drugi strani prišlo do presežnega povpraševanja po končnih izdelkih, energentih in sestavnih delih. Cene energentov so eksplodirale in ponudbene verige so kolapsnile, kar je privedlo do naglega porasta inflacije v drugi polovici lanskega leta. V takšni situaciji se je nato zgodila vojna v Ukrajini, ki je privedla zmanjšanja ponudbe energentov in porasta njihovih cen. Vse to pa je po verigi vplivalo na drastično povišanje stroškov podjetij, na podražitev kmetijske proizvodnje in rast cen hrane. Inflacija je še bolj ponorela in dobili smo ponudbeni tip inflacije, kot smo ga bili deležni v 1970-ih letih po prvem in drugem naftnem šoku.

Vendar bi se temu energetskemu šoku, ki je sledil začetku vojne v Ukrajini, bilo mogoče izogniti oziroma ga bistveno omiliti z bolj modrimi politikami na ravni držav EU. Ključne sankcije, ki so bile uvedene proti Rusiji, predvsem tiste, ki se nanašajo na uvoz ruskih energentov in surovin, so bile povsem napačno dizajnirane. Predvsem pa so zgrešile svoj namen. Bistvo sankcij kot skrajnega ukrepa na področju zunanje politike, je prizadeti nasprotnika, kjer ga najbolj boli, nam pa pozvroči čim manj težav, in da ga na ta način prisilimo k prenehanju spornih aktivnosti. Sankcije proti Rusiji so zgrešile vse tri ključne postulate bistva sankcij

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Vladajoča koalicija, na čelu s predsednikom vlade, predsednico SD in koordinatorjem Levice, v en glas poudarja, da je trenutna vlada izpolnila vse, kar je pred volitvami obljubila.

Na meji s Hrvaško bi morala vlada poskrbeti za odstranitev 143 km panelnih ograj in 50 km ograj iz tako imenovane Cerarjeve bodeče žice, ki je grdo poškodovala kar nekaj beguncev, ki so plezali čez te ovire, več deset nesrečnikov pa se je v Kolpi utopilo. Ograja je povzročila pomor divjadi, ki je umirala v mukah zapletena v »tehnični oviri«, izumu fašistov in nacistov na naših tleh.

Nadaljujte z branjem→