Bine Kordež

V nedavnem tekstu o obsegu bruto domačega proizvoda na prebivalca sem ocenjeval, da bi lahko Slovenija ob nadaljevanju dosedanjih gibanj, razvitejše države po BDP dosegla čez petnajst, dvajset let, Avstrijo pa še kasneje. Dobil sem vprašanja, kdaj konkretno, zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih podatkov in ocen.

Pri tem je na začetku potrebno izpostaviti, da je vsako takšno dolgoročno napovedovanje gibanj s stališča matematike dokaj enostavno, precej bolj vprašljivi pa so izračunani rezultati. Vemo, da je npr. BDP na prebivalca Slovenije od leta 2005 realno (v stalnih cenah) naraščal po 1,8 % letni  stopnji, avstrijski pa po 0,8 % na leto in če bi se takšni trendi nadaljevali, bi Avstrijce ujeli okoli leta 2080, torej čez več kot 50 let. Vprašljivost takšnih izračunov pa lepo pokaže dogajanje v Italiji.

V prvi sliki so namreč podatki o BDP na prebivalca za Avstrijo in Italijo vse od leta 1970 (na tej sliki je za razliko od ostalih tabel prikaz v USD/prebivalca po tekočih cenah na osnovi baz podatkov OECD). Kot vidimo, sta obe bili državi po tem kazalcu do leta 1990 dokaj poravnani. Če bi takrat delali projekcije za naslednjih 20, 30 ali več let, bi pač ocenili, da bo tudi razvoj potekal usklajeno. A gospodarska gibanja v Italiji so se zadnjih 30 let precej poslabšala in danes je njihov BDP na prebivalca le okoli tri četrtine avstrijskega, po kupni moči podoben slovenskemu. Nekateri za to krivijo prevzem evra, a sam ocenjujem, da je visoka italijanska gospodarska rast do devetdesetih let v veliki meri temeljila na zadolževanju države, kasneje pa tujih virov ni bilo več, dodatno pa so imeli velike odlive za obresti. A ni namen tega pisanja v ocenjevanju vzrokov italijanske stagnacije, temveč samo prikaz kako so lahko takšne ekstrapolacije preteklih gibanj zavajajoče.

Seveda pa lahko vseeno nekoliko podrobneje pogledamo, kako bi se dosedanje stopnje rasti odrazile v bodočih gibanjih BDP. V drugi sliki je tako z modro prikazano nadaljevanje 0,8-odstotne rasti bruto domačega proizvoda v Avstriji, z rdečo pa eno odstotno točko višje slovenske rasti. Ob teh stopnjah bi torej Slovenija okoli leta 2080 dohitela avstrijski BDP na prebivalca, kar je nekaj bolj nazorno razvidno v tretji sliki. V njej so namreč za Slovenijo podatki v obliki odstotka glede na avstrijske številke.

Potem ko smo bili na začetku samostojne Slovenije nekje na okoli 40 % avstrijskega nivoja BDP po nominalnih zneskih, smo lani prišli na 55 %. Dodatno je v obeh slikah z vijoličasto barvo prikazan še BDP na prebivalca po enaki kupni moči, po kateri smo bili lani na 73 % avstrijske, torej blizu treh četrtin. Če bi torej s takšnimi stopnjami rasti nadaljevali, bi okoli leta 2080 postopno ujeli Avstrijo. To ciljno leto velja tudi  za izračun po enaki kupni moči (v PPS), le da je po tem kazalcu rast počasnejša. Z višanjem BDP, se bodo v Sloveniji hitreje dvigovale tudi cene. Tako kot se približujemo avstrijskemu BDP, se približujemo tudi avstrijskim cenam (v povprečju seveda), kar zmanjšuje rast, merjeno z enako kupno močjo.

Seveda pa bi ob nadaljevanju takšnih stopenj rasti, Avstrijo po letu 2080 začeli tudi prehitevati, kar pa najbrž ni preveč realno pričakovanje. To nakazuje, da najbrž upoštevanje enakih stopenj rasti oz. konstanto enoodstotna višja rast kot v Avstriji ni najbolj ustrezna predpostavka. V drugi sliki je poleg gibanja nominalnih zneskov BDP na prebivalca (v stalnih cenah), z zeleno črto dodan tudi podatek, koliko bi bil naš znesek ob teh predpostavkah nižji od avstrijskega. Gibanja zadnjih skoraj 30 let kažejo, da je naš BDP na prebivalca konstantno okoli 20 tisoč eur nižji od avstrijskega, tako leta 1995 kot tudi lani. Dejansko smo v vseh preteklih letih BDP v povprečju povečevali za enak znesek letno, le da je to za Slovenijo zaradi nižje osnovne pomenilo 1,8 %, za Avstrijo pa 0,8 % letne rasti. Res smo torej v Sloveniji dosegali višje stopnje rasti, a v povprečju smo vsako leto ustvarili enak znesek povečanja BDP kot Avstrijci, konkretno okoli 440 evrov na prebivalca.

Predpostavka nadaljevanja enakih stopenj rasti bi pomenila, da naj bi v naslednjih letih zaostanek BDP na prebivalca merjeno v evrih začeli zniževati (zelena črta na drugi sliki). To pa najbrž ni preveč realno, vsaj kakih spremenjenih razlogov ni na vidiku. Tako kot smo vseh zadnjih 30 let dosegali kakih 20 tisoč  eur nižjo dodano vrednost na prebivalca, je verjetno  bolj ustrezno  pričakovanje, da bo ta zaostanek tudi v bodoče. Še vedno bo naš BDP naraščal, a razlike do avstrijskih stopenj rasti bodo vse manjše. Bolj realno je torej pričakovanje, da bo ta 20-tisoč evrski zaostanek ostajal tudi v bodoče, a vsako leto na višjem nivoju doseženega BDP.

Takšne, bolj realne projekcije so prikazane s prekinjeno vijoličasto črto in po njih leta 2080 Avstrije ne bomo ujeli, temveč bi bil naš BDP po kupni moči 84 % avstrijskega. Objektivno je to bolj realen scenarij, ki temelji tudi na tem, da se bodo s približevanjem Avstriji tudi razlike v stopnjah rasti zmanjševale.

A kot rečeno, to je samo projiciranje dosedanjih dogajanj, kjer pa lahko v realnem svetu hitro pride tudi do drugačnih gibanj. Da bi v naslednjih desetletjih znali bolje izkoristiti naše vseeno omejene potenciale in hitreje dohitevati Avstrijo, najbrž ni preveč verjetno. Veliko bomo že dosegli, če ne bomo delali kakih velikih strateških napak. Kljub kritičnosti  do dosedanjega razvoja, podatki vseeno kažejo, da jih do sedaj nismo. Posebno še upoštevaje, da imamo ob doseženem BDP praktično tudi najnižjo stopnjo v razslojenosti dohodkov in premoženja med vsemi državami na svetu (kar bodo kritiki zopet ocenili, da to še ni dovolj). Kako hitro se lahko zgodi tudi drugačen scenarij, nam je lahko primer Italije. V zadnji sliki še en zanimiv prikaz o gibanju BDP na prebivalca merjeno po kupni moči za omenjene tri države. Avstrijci so se od Italijanov močno  odlepili, mi pa se jim postopno približujemo – vse seveda predvsem zaradi italijanske stagnacije.