Marko Golob

“Nikoli ne oviraj nasprotnika, kadar dela napačen manever” (Napoleon Bonaparte)

Pred 2 mesecema, v aprilu 2023, je načelnik poljskega generalnega štaba Raymund Adrzeyczak omenil:

“War always was, is, and there is nothing to indicate otherwise – a matter of politics, and in its determinants has a substantial number of economic factors: finance, infrastructure issues, social issues, technology, food production and a whole set of problems that must be put into this box to understand this conflict,… “When I look at the conflict in Ukraine, I mainly see it through these political lenses, and unfortunately it does not look good,…,there is “nothing” to indicate that Russia will not have the resources to continue operations. ”

in v nadaljevanju:

many Western leaders still don’t seem to realize how far Ukraine is from “winning” against Russia, saying the Western bloc “just doesn’t have the ammunition, industry is not ready not only to send equipment to Ukraine, but to replenish our own stocks, which are melting. This awareness is not the same there as it is here on the Vistula River, and it must be communicated firmly, without an anesthetic, to everyone and in all forums, wherever possible, which is what I’m doing,”

Poljaki niso ravno poznani po rusofilstvu in težko bi kdo očital poljskemu generalu, da navija za rusko stran. Bolj verjetno je bila že takrata situacija tako akutna, da je zahtevala javno intervencijo iz mesta najvišje vojaške avtoritete. Povedano z drugimi besedami, general Andrzeyczak je začel biti plat zvona. Pa ni bil edini. Tudi tako rusofobni predstavnik, kot je upokojeni angleški general Sir Richard Shirreff bivši namestnik poveljnika Nata v Evropi pravi (Newsweek 13.6.2023 “NATO Has Switched to War Footing With Russia«, da NATO ni pripravljen na vojno z Rusijo, in zaključi :

“Am I confident that NATO will really be able to generate conventional forces ready for a conventional war with Russia? No, am not!”

Če tako Ukrajina kot celoten NATO nista pripravljena na vojno z Rusijo, zakaj potem hiteti z že pol leta prej oznanjeno ukrajinsko protiofenzivo. Pa to je tako, kot da bi sovjetska Stavka (generalni štab) pol leta pred operacijo Bagration leta 1944 oznanjala ofenzivo. Povsem nerazumno. Protiofenzivo proti močno utrjenim ruskim pozicijam, s silami, ki so daleč pod potrebnim razmerjem med napadalcem in branilcem, brez premoči (vsaj lokalne) v artileriji, ISR sistemu, letalstvu… iti v napad s slabo oboroženimi silami, na hitro izurjenimi naborniki proti pripravljeni, izšolani, vrhunsko izurjeni in opremljeni ter motivirani vojski (tudi Rusi se borijo za domovino!) je vprašanje, ki bega vsakega vsaj kolikor toliko v vojaških zadevah izšolanega posameznika. Iz strokovnega vidika gre za čisti samomor. Se niso iz Hersonskega debakla v septembru 2022 res nič naučili? Vse to je bilo že videno. Ali ni prav Einstein nekoč dejal, da je ponavljati isto, pri tem pa pričakovati različen razultat, znak norosti. Scott Ritter to profesionalno opiše v RT članku: “Here’s how NATO trainers knowingly sent Ukrainian troops to their deaths in this month’s counteroffensive against Russia“

Ali pa gre za dejanje iz obupa? Ali pa za “neznosno lahkoto”, kot bi dejal Kundera, s katero Natovi generali, ki v resnici vodijo ukrajinsko vojsko,  žrtvujejo ukrajinske fante (me prav zanima, če bi izbrali isto strategijo, če bi šlo za njihove državljane?). Vse z namenom, da oslabijo Rusijo (“to weaken Russia”, kot bi rekel Biden).  No, končni rezultat ne bo oslabljena Rusija, temveč vrhunsko usposobljena, v boju prekaljena ruska vojska in njen komandni kader, z vojaško industrijo v polnem teku. Ne da so oslabili Rusijo, temveč so, kot bi rekel nekoč Bush mlajši, prebudili mogočnega velikana (“awaken a mighty giant”).

Za tiste, ki imajo pomisleke, zelo aktualni (06.15.23) by Modern War Institute:

The russian way of war in ukraine: a military approach nine decades in the making

in odlično predavanje profesora Dr. Phillip Karbe-ja: “On the Russian Way of War” na ameriškem Modern War Institute izpred 5-tih let.

https://www.youtube.com/watch?v=_CMby_WPjk4

Ne samo to, ves razvoj gre v smeri postopnega slabljenja ukrajinske odločnosti do upora, kar kaže naraščajoče število ukrajinskih vojakov, ki so se predali. Gre za strahotno ceno nesmiselnega ukrajinskega butanja z glavo ob ruski jekleni zid – mrtvih je samo med to ofenzivo (od 4. do 21.julija) verjetno že med 15 in 20 tisoč ukrajinskih vojakov, uničenih približno 250 tankov, 700 oklepnih vozil, več kot 200 kosov artilerije, vrsta do te ofenzive še preživelih sistemov za protiletalsko obrambo, če verjamemo ruskim podatkom.

Najslabše kar se lahko zgodi ruski vojski, je, da Ukrajinci predčasno prekinejo ofenzivo.

Zakaj? Zato ker bi s tem odvzeli ruski vojski priliko, da pospešeno in nadvse ekonomično uničuje (“industrial slaughter”) ukrajinski človeški in tehnični vojaški potencial, Bistveno težje je uničevati globoko vkopanega nasprotnika v obrambi. Spomnite se samo Soledarja ali Bahmuta, pa Ugledarja, Marinke,…

Tisti, ki imate res dober želodec, poglejte tole.

Ja, kaj pa superiorno NATO izurjeni ukrajinski naborniki, menda superiorno Natovo Wunderwaffe, da Natovega superiornega strateškega vodenja niti ne omenjam?

Noben Natov Schnellkurs (30 dni) ne more nadomestiti temeljitega urjenja nabornikov. Ruski naborniki, ki so vsi že imeli za sabo pred tem najmanj 1–letno vojaško služenje, so imeli dodatnih najmanj pol leta intenzivnega usposabljanja v enotah, predno so jih poslali na fronto. Gre tako za urjenje nabornikov kot tudi enot in višjih formacij, ki morajo v boju delovati usklajeno. S tem, da so vodeni od aktivnih oficirjev, ki imajo za sabo 5-letno vojaško akademijo, da kasnejšega urjenja niti ne omenjamo. Situacija v Ukrajini je težja, saj morajo pobiti ukrajinski profesionalni vojaški kader zamenjati z na hitro izšolanimi oficirji.

NATO Wunderwaffe. O tem sem že pisal v predhodnih člankih.  Gre za mit, ki se je razletel v stiku z realnostjo. Pa naj gre tako za tanke Leopard kot protiletalski sistem Patriot. O Leopardih sem že pisal. Gre za primer konceptualno zgrešenega zahodnega tanka. Lahko mu dodamo tako ameriške Abramse kot angleške Challenger 2 (najbolj zgrešen zahodni design – termalna kamera nad topom?!?!). Vsi od njih so že goreli tako v severni Siriji, ko so jih (turške Leoparde) z ruskimi Korneti uničevali Kurdi, kot saudijske Abramse in francoske Leclerce Združenih arabskih emiratov, ki so jih in jih še uničujejo z iranskimi ekvivalenti ruskega Korneta jemenski borci.

Podobno je s protiletalskim Patriotom. V ruskem majskem napadu na Kijev so Ukrajinci (ali pa zahodni plačanci pod ukrajinsko uniformo) v paniki izstrelili 32 raket Patriot-a proti prihajajočemi ruskemu hipersoničnemu Kinžalu. Brez uspeha! Rusi so uničili celo baterijo, skupaj z raketami (vsaka 4,7 milijona USD). To pomeni uničiti približno milijardo USD v 2 minutah!!! Pa to niti ni najbolj zanimiv podatek. Teh 32 raket predstavlja dobrih 13% CELOLETNE proizvodnje Patriotovih raket v Ameriki (240 kosov). Ki so jih porabili v 2 minutah!!!

Razumete sedaj, zakaj general Schirreff trdi, da NATO ni pripravljen na vojno z Rusijo! Za tiste, ki jih zanima več in so sposobno razumeti tudi nekoliko bolj tehničen pogled, od povprečja izstopajoči Simplicius the thinker.

Natovo strateško vodenje ukrajinske vojske. Načelnik generalnega štaba ukrajinske vojske (zadnje čase nekam čudno odsotni) general Zalužni je pred časom dejal, da vsa vojaška znanost glede kopenskih operacij izvira iz Rusije. O svojem ruskem ekvivalentu načelniku ruskega generalnega štaba generalu Gerasimovu, ki je bil mimogrede njegov profesor na Leningrajski vojaški akademiji, pa je mimogrede pripomnil, da gre za najpametnejšega človeka, ki ga je srečal v svojem življenju (zanimivo, da ni omenil nobenega Natovega generala!?). No, izgleda, da je dal nekdanji profesor svojemu učencu (in Natovim generalom) še eno lekcijo. Rusi so namreč pošteno nadigrali svojega nasprotnika. Zvabili so ga v smrtonosno past konstantnih napadov, v katerih so (že skoraj) izčrpali svoj ljudski in tehnični potencial. Znani ukrajinski publicist Rostislav Ischenko je o tem napisal:

“The strongest weapon of retribution is to allow the enemy to weaken himself in the process of the hunt of the infinitely elusive final military victory, and then to accept the surrender of the enemy who is not only unable to fight any longer, but needs your help just for basic survival. This is the highest skill of a politician, but to heroically die on the battlefield in vain, which could be avoided – is not a method, and not a result.”

Sovražnik (“enemy”) tukaj ni samo Ukrajina, temveč celotni Zahod. Kako je Zahod padel v past? Tako kot Nemci med 2. s.v. v bitki pri Kursku. Takrat je sovjetski general Antonov v nasprotju z dotedanjo prakso ruskih protinapadov, ki so zahtevali strahotne žrtve, pripravil za Nemce v Kursku obrambno strategijo, na kateri so si Nemci usodno polomili zobe. Na vprašanje Stalina, kako ve, da bodo Nemci napadli, je general Antonov odgovoril : “Ker jim je to v krvi”.

Podobno je z Natovimi generali. V desetletjih prekomorskih intervencij oz. neokolonialnih vojn so so odvadili, da bi jim bilo treba kadarkoli preiti v obrambo proti močnejšemu nasprotniku. Napad jim je bil v krvi. In Rusi so to neusmiljeno izkoristili. Pri tem so Natovi generali pozabili, da razmerja niso enaka. Da se je boriti proti enakovrednemu (“peer level”) ali celo superiornemu (v marsikaterem pogledu) nasprotniku nekaj drugega kot preganjati kozje pastirje po afganistanskih gorah ali “kamelltreiberje” po arabskih puščavah. Vrhovni poveljnik Nata v Evropi general Cavoli (Swedish defense conference) januarja letos:

“Scale, scale, scale,” …“The magnitude of this war is incredible.

NATO je bil na obseg, intenzivnost in tehnološki nivo te vojne nepripravljen. Kar je najhuje: nepripravljen je bil doktrinarno. Neusmiljen kritik Nata Martyanov je to neprizanesljivo orisal, tokrat s citiranjem ameriškega vojaškega teoretika Richarda Pipesa iz konca 70-tih let prejšnjega stoletja (ko je bila situacija bistveno boljša kot danes):

We have no general staff; we grant no higher degrees in “military science”; and, except for Admiral Mahan, we have produced no strategist of international repute. America has tended to rely on its insularity to protect it from aggressors, and on its unique industrial capacity to help crush its enemies once war was under way. The United States is accustomed to waging wars of its own choosing and on its own terms. It lacks an ingrained strategic tradition. In the words of one historian, Americans tend to view both military strategy and the armed forces as something to be “employed intermittently to destroy occasional and intermittent threats posed by hostile powers.”

Kako že pravi hudič (Al Pacino) v filmu Devil’s Advocate: “Napuh je hudičev najljubši greh” (“Hubris is devil’s favorite sin”)

Kaj pa Ukrajinci? Ti so, kot je že običajno, najbolj jebene stranke. Tisti, ki bodo najbolj plačali za to norost. Za norost nacionalističnega delirija, v katerem so izgubili razum in elementarno spodobnost. Za kar bodo plačali s propadom svojega naroda in države.

Države? Ja, Ukrajine po koncu tega spopada verjetno ne bo več. Vsaj tak je moj vtis po branju izjav vodilnih ruskih politikov iz ruskih medijev. Ne bo šlo samo za “demilitarizacijo” in “denacifikacijo”, pojavlja se že nov cilj : “deamerikanizacija”. Kar pomeni popolno izničenje kakršnegakoli zahodnega vpliva v Ukrajini.

Kaj to pomeni v praksi? Po mojem najmanj aneksijo dodatnih pokrajin: Harkov, Odesa, Dnepropetrovsk, Krivi Rog… In zelo verjetno tudi centralne Ukrajine, torej vse to, kar je nekoč bil del carske Rusije. To je pred kratkim omenil sam Putin (“Lahko grejo (Ukrajinci), ampak to, kar so dobili od Rusije, si bo ta vzela nazaj”). Kje smo že to slišali? Mi bivši Jugoslovani še pomnimo Miloševića. Ampak Milošević za razliko od Putina ni imel največje vojske v Evropi in največjega jedrskega arzenala na svetu.

Preostali, bivši avstroogrski in poljski del (Galicija, Bukovina, Volinija) pa bo verjetno vazalna država pod kontrolo Kremlja. Zakaj vazalna država in ne del velike Rusije? Zato, da ne bodo s svojimi protiruskimi glasovi motili političnega življenja v Rusiji in zato, da Rusiji ne bo treba plačevati za njihovo preživetje. Prav ta zahodni del Ukrajine je gospodarsko najmanj razvit in je bil za časa bivše Sovjetske zveze deležen obsežne federalne podpore.

Ne bi bilo bolje živeti s svoji sonarodnjaki Rusi v miru? Sprejeti Sporazume iz Minska? Igrati vlogo vmesne države in jezička na tehtnici? Jugoslavija je nekoč to mojstrsko obvladala, kot ji je priznaval celo tak mag zunanje politike, kot je Henry Kissinger. Težko namreč ena stran v večnacionalni državi vsili drugi strani svojo voljo. Še posebej, če ta druga stran obsega večino gospodarskega in intelektualnega potenciala in predstavlja velik del prebivalstva države, tako kot je primer z Rusi in rusko govorečimi Ukrajinci v Ukrajini.

Če bi bili bolj modri, bi tako kot nekoč Jugoslovani izpogajali koncesije od obeh strani – ruske in zahodne. Janukovič je to poskušal. S Putinom mu je uspelo, Zahod pa ga je raje zrušil kot, da bi s Kitajci in Rusi licitiral za vpliv v Ukrajini. Z malo manj korumpiranim političnim razredom bi imeli Ukrajinci vse pogoje, da ustvarijo raj na zemlji. In glede na naravni prirastek, ki je bistveno večji v ruralnih in bolj revnih “pravih ukrajinskih” ozemljih na zahodu (nekaj čez 2 otroka na par proti 1,4 na “ruskem” vzhodu države), bi počasi lahko prevzemali tudi vodilno vlogo v državi.

Kaj bi Ukrajinci dobili z eliminacijo Rusov iz države? Nič! Kulturno, intelektualno, znanstveno in gospodarsko nazadovanje države.

Naj vam dam primer iz moje poslovne prakse iz sosednje Hrvaške. Pred meseci sem bil na rednem poslovnem obisku v eni od naših tovarn na Hrvaškem. Kot vedno zadnja leta, so bili kadri ena od glavnih tem. Ko smo pred 7 leti postavili novo moderno tovarno v županiji, je bila brezposelnost 16%. Danes v županiji z malo manj kot 50 tisoč prebivalci prebiva 4.5 tisoč tujih delavcev. V glavnem Azijcev: Indijcev, Filipincev, Nepalcev,… Kolega Hrvat, je, ko je komentiral to dejstvo, izjavil:

“ Pa bolje bi bilo da bi Srbi ostali.”

Ostal sem brez besed…