Obvezno branje.

Tole ne bo in ne more biti všeč tistim, ki so začeli vojno proti Iranom in tistim, ki jo podpirajo:

A message to Washington?

In a tightly structured 12-minute address, Ayatollah Imam Sayyed Mojtaba Khamenei moved from familiar rhetoric into something far more consequential. The opening half followed the expected script; revisiting decades of U.S. warmongering rhetoric: sanctions, assassinations, regional conflicts.

But midway through, the tone shifted from retrospective to strategic.

Sayyed Khamenei outlined three concrete demands, each with a defined timeline: a rapid U.S. military withdrawal from the Middle East, a full rollback of sanctions within 60 days, and long-term financial compensation for economic damages.

Then came the ultimatum. Fail to comply, and Iran escalates, economically, militarily, and potentially nuclearly. Not hypothetically, but operationally: closing the Strait of Hormuz, formalizing defense ties with Russia and China, and moving from ambiguity to declared nuclear deterrence.

Nadaljujte z branjem→

Eskalacija v vojni ZDA proti Iranu je šla bistveno predaleč:

• uničevanje celotne energetske infrastrukture v Zalivu, kar pomeni fizično globalno umanjkaanje petine nafte in LNG, tretjine umetnih gnojil in dveh petin žvepla. Ne gre več za koliko dni / tednov ne bo nafte, pač pa za koliko let ne bo nafte, LNG, gnojil, žvepla;
• Izrael in Iran sta izmenjala napade na (ali vsaj v bližino) jedrskih kapacitet
• Trump je še zaostril retoriko z 48-urnim ultimatom glede odprtja Hormuške ožine, sicer naj bi ameriške sile porušile vso iransko energetsko infrastrukturo,; Iran je vrnil z grožnjo vse energetske infrastrukture in naprav za desalinizacijo v državah na Bližnjem vzhodu, ki omogočajo ameriške napade z njihovega ozemlja.

Čas je, da Kitajska in Rusija začneta z diplomatsko kampanjo, da se konča ta vojna med ZDA in Iranom. Kajti naslednji korak je popolno uničenje energetske infrastrukture in nato jedrska opcija. Celoten svet lahko pade v dolgotrajno stagflacijo (v slogu 1970-1982) ali v totalno tretjo svetovno vojno.

Oboje je treba preprečiti, dokler je sploh še možno.

Edino Kitajska in Rusija imata to moč kot zunanji opazovalki, da lahko diplomatsko posredujeta za dokončanje te vojne.

Ko so 28. februarja 2026 ameriški in izraelski bombniki poleteli proti Iranu, so načrtovalci v Pentagonu pričakovovali hiter in odločilen udar, ki bi za vedno spremenil ravnotežje moči v regiji. Namesto tega so sprožili verižno reakcijo, ki utegne pomeniti začetek konca ameriške globalne hegemonije.

To, kar se zdaj dogaja v Hormuški ožini, bo zgodovina najverjetneje zapisala kot prelomnico, primerljivo z letom 1956, ko je izguba nadzora nad Sueškim prekopom Britaniji dokončno pokazala, da ni več imperij, na katerem sonce nikoli ne zaide. Ko je egiptovski predsednik Naser leta 1956 nacionaliziral Sueški prekop, sta Velika Britanija in Francija v zavezništvu z Izraelom poskušali vojaško obnoviti nadzor. A ne le da nista uspeli – operacija je pospešila njun propad kot kolonialnih sil in dokončno potrdila, da sta novi velesili ZDA in Sovjetska zveza.

Danes se podobna dinamika odvija v Perzijskem zalivu. Vlogo zahajajoče velesile igrajo ZDA.

Nadaljujte z branjem→

What just happened?

At 2:30 PM ET today, CBS News reported that President Trump was considering “boots on the ground” in Iran.

Then, at 3:43 PM ET, President Trump said “I don’t want to do a ceasefire with Iran,” with the S&P 500 hitting a new 2026 low.

Exactly 90 minutes later, at 5:13 PM ET, President Trump said the US is “considering winding down” the war with Iran.

Between the 3:43 PM ET and 5:13 PM ET comments, the S&P 500 had already risen nearly +1% on NO news.

By 6:15 PM ET, the S&P 500 rallied +1.8% from its low, adding +$900 BILLION in market cap.

Markets are now closed until Monday.

Drago Babič

V zadnjih dneh se je vojna z Iranom še zaostrila po napadu Izraela na kopenske inštalacije za procesiranje zemeljskega plina v Asaluyehu, ki prihaja iz južnega dela plinskega polja Pars v Arabskem zalivu, ki je največje znano plinsko polje na svetu. To polje, ki zagotavlja 75% plina Iranu, si Iran deli s Katarjem, ki iz severnega dela tega polja načrpa večino svojega plina in je največji svetovni proizvajalec utekočinjenega zemeljskega plina (s tujko LNG-liquified natural gas).

Ta napad naj bi izvedel Izrael svojevoljno, brez soglasja ZDA. To potrjuje pisanje D.Trumpa na omrežju X in pisna odstopna izjava J. Kenta, direktorja ameriškega protiterorističnega urada, ki jo je podal pred kratkim ravno zaradi prevelikega vpliva Izraela na zunanjo politiko ZDA. Vendar so Trumpa na laž postavili trije izraelski visoki uradniki, ki pravijo, da jebil napad koordiniran (Vir: Axios). Drugi ugledni ameriški politično strateški strokovnjak, J. Mearsheimer, pravi, da je bil to odgovor oziroma sabotaža Izraela Trumpovega tajnega dovoljenja Iranu, da zaradi zadržanja cene surove nafte pod 100 $ za sodček prodaja nafto na svetovnem trgu in tako onemogoči olajšanje Iranu in zaostri vojno z Iranom, v katero vleče ZDA.

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump menjuje razpoloženje zelo hitro – včasih do bile to ure, zdaj so že skoraj minute. No, danes je imel v roku dveh ur tri različna stališča glede njegove zmagae nad Iranom. Najprej je govoril o veliki zmagi. Nato je proti regiji napotil nekaj tisoč marincev z misijo, da osvojijo Hormuško ožino in iranski naftni terminal na otoku Kharg (okrog 600 kilometrov proti zahodu). Danes zvečer pa je objavil (pa ne vem, če je to res zadnja njegova objava), da so ZDA v Iranu zmagale, da so dosegle vse cilje in da se vojaško umikajo iz operacije, Hormuško ožino pa naj nadzirajo tisti, ki jo uporabljajo.

Seveda bi bilo super, za celoten svet (razen za Izrael), če bi Trump mislil resno, torej razglasil zmago in poslal vojsko domov. Problem pa je, da je verjetnost, da bo ta njegova odločitev preživela nekaj ur, dokaj skromna. Bomo videli, če bo trajala do jutra.

Dodatek 21.3.

Ponoči je Iran z dvema balističnima raketama napadel ameriško-britansko vojaško bazo Diego Garcia, 4000 km stran sredi Indijskega oceana. Kar pomeni, da Iran želi pregnati ZDA iz regije.  Zadeva smrdi po Pearl Harbourju oziroma Iran ne pušča možnosti razglasitve zmage in umika.

Jiang Xueqin je kitajski profesor, ki je zaslovel leta 2022 kot ustvarjalec YouTube kanala Predictive History (»Profesor Jiang«), kjer predava o zgodovini, geopolitiki, filozofiji in »prediktivni zgodovini«. Uporablja zgodovinske vzorce, teorijo iger in analizo, da napoveduje prihodnje dogodke (npr. velike vojne, premike velesil, konec Pax Americana itd.).Posebej je postal viralen v letu 2024–2026, ker je v predavanjih leta 2024 napovedal:

• vrnitev Donalda Trumpa na oblast,
• da bodo ZDA začele vojno z Iranom,
• da bodo ZDA v takšni vojni na dolgi rok izgubile (zaradi geografije, vzdržljivosti, ekonomije itd.).

Ko so se te napovedi (ali del njih) uresničile v kontekstu aktualne vojne v letu 2026, so ga na družbenih omrežjih (zlasti na Kitajskem, v arabskem svetu in na Zahodu) začeli imenovati »kitajski Nostradamus«. Njegovi klipi o Iranu, Izraelu, ZDA, civilni vojni v Ameriki in podobnih temah dosegajo milijone ogledov (kanal + klip kanali kot Prof. Jiang Clips imajo več sto tisoč naročnikov).

V pravkar objavljenem intervjuju pri Carlsonu Tuckerju je analiziral, kaj se bo zgodilo v svetu zaradi ameriške vojne z Iranom in kakšne bodo globalne posledice po ameriškem porazu.

V nekdanji Jugoslaviji smo se pritoževali, da Slovenija nima nekega vpliva, da nima prostora za razvoj. No, zdi se, da smo v EU prišli z dežja pod kap. Opravka imamo samo še s tem, česa ne smemo.

In tudi svoboda govora je padla na podobno raven.

Zavzteje Hormuške ožine spominja na britansko-francosko-ruski poskus, da bi zasedli turški ožini Bosfor in Dardanele ob začetku 1. svetovne vojne. Ni se dobro končalo za zaveznike.

The Gallipoli campaign (1915–1916) was a disastrous Allied attempt during WWI to knock the Ottoman Empire out of the war by seizing the Dardanelles strait and capturing Constantinople. It failed primarily due to strategic hubris and poor planning: the Allies grossly underestimated the Turkish defenders, relied on faulty maps, and suffered from fractured leadership between naval and land commanders. Initial naval assaults were stymied by hidden minefields, and subsequent land invasions devolved into a bloody, eight-month stalemate in treacherous terrain, eventually forcing a total evacuation after roughly 500,000 total casualties.

Nadaljujte z branjem→

Trump and Netanyahu see the same mirages as Saddam

On September 22, 1980, Saddam Hussein assembled a force of 50,000-70,000 men, 2,500-3,000 tanks, IFVs and APCs, supported by about 120-150 aircraft and 400 pieces of artillery/MLRS, and invaded the Iranian province of Khuzestan.

The Iraqi army of the era was modern, well-equipped, and technologically superior. Capitalizing on the chaos sown by the Islamic Revolution, it surged across the Iranian plains. With such a massive force, it seemed invincible, who could have possibly stood in its way?

The advance was rapid. In less than a week, the Iraqi tanks crossed the Karun River and surrounded key cities. The flat topography of Khuzestan favored the armored doctrine. Until the advance stopped.

When they tried to enter Khorramshahr, the Iraqi vehicles got stuck in narrow streets and were hunted by Iranian militiamen with grenade launchers (RPGs). This forced Saddam to divert even more troops to the south, turning the place into a meat grinder.

Nadaljujte z branjem→