Nekaj odlomkov iz intervjuja v Delu z ekonomistko dr. Sandro Damijan, strokovnjakinjo za uporabo gradbenih pogodb FIDIC in preizkušeno preiskovalko prevar (CFE), o recesiji zaradi epidemije koronavirusa, zagonu gospodarstva, gradbeništvu, socialnem dampingu, pasteh pri izbiri izvajalcev …

Slovensko gospodarstvo bo v globoki recesiji. Kaj je potrebno za njegovo čim hitrejše okrevanje?

Po napovedih številnih institucij naj bi upad slovenskega BDP letos znašal med pet in 15 odstotki. Tudi če bo kriza kratka in se bo večina ukrepov sprostila do junija, bo okrevanje počasno. Odvisno bo ne samo od ravnanja slovenske vlade, pač pa tudi od vlad držav, ki so naše največje trgovinske partnerice, saj izvoz predstavlja skoraj 40 odstotkov slovenskega BDP. Za čim hitrejše okrevanje je potrebno troje. Najprej je bistveno, da vlada čim bolj ublaži sedanji padec gospodarske aktivnosti in da se brezposelnost ne poveča. Drugič, vlada mora hkrati pripraviti načrt ukrepov za oživljanje gospodarstva, in sicer predvsem panog, ki so jih omejitveni ukrepi najbolj prizadeli, to sta gostinstvo in turizem. Brez posebnega programa za pomoč obema dejavnostma ne bo šlo. V tretji fazi pa mora vlada poskrbeti, da bo izpad BDP ublažila ali celo nadomestila s povečanimi javnimi investicijami, zlasti v infrastrukturne in energetske projekte.

Nadaljujte z branjem→

ECB uradno sporoča, da je vzela na znanje odločitev nemškega ustavnega sodišča, vendar mu hkrati daje na znanje:

• da ECB ostaja popolnoma zavezana temu, da naredi vse potrebno znotraj njenega mandata za doseganje srednjeročnega inflacijskega cilja in tega, da so učinkov monetarne politike deležni vsi deli gospodarstva in vse članice evro območja,
• Evropsko sodišče je že presodilo, da je bilo delovanje ECB znotraj njenega mandata.

Po domače rečeno, ECB je sporočila, da se požvižga na odločitev nemškega ustavnega sodišča in da je za presojo njenega delovanja pristojno le Evropsko sodišče. Obstaja tudi krajša in grša beseda, ki bi v popolnosti opisala ta odgovor ECB.

The Governing Council received a preliminary briefing by the governor of the Bundesbank and by the legal department of the European Central Bank (ECB). The ECB takes note of today’s judgment by the German Federal Constitutional Court regarding the Public Sector Purchase Programme (PSPP).

The Governing Council remains fully committed to doing everything necessary within its mandate to ensure that inflation rises to levels consistent with its medium-term aim and that the monetary policy action taken in pursuit of the objective of maintaining price stability is transmitted to all parts of the economy and to all jurisdictions of the euro area.

The Court of Justice of the European Union ruled in December 2018 that the ECB is acting within its price stability mandate.

Vir: ECB

Še to za lažje razumevanje: čeprav je nemško ustavno sodišče presojalo o programu PSPP (programu kvantitativnega sproščanja, ki ga je uvedel Mario Draghi leta 2015) in tam ugotovilo pomanjkanje sorazmernosti, bo ta odločitev vplivala tudi na “pandemski program” PEPP, ki ga je ECB uvedla marca letos. Disproporcionalnost pri PEPP je namreč lahko v osnovi bistveno večja kot pri PEPP, saj je ta program v osnovi namenjen odkupovanju sredstev držav za reševanje posledic korona krize, pri čemer so nekatere države bolj prizadete kot druge, hkrati pa je sproščena meja iz PSPP programa glede maksimalnega deleža nakupov obveznic lastne države.

In naprej, če nemška Bundesbanka ne sodeluje več v PSPP programu (mora prodati vse kupljene obveznice), tudi v PEPP programu ne more sodelovati, kar pomeni razpad evropskega monetarnega sistema. Pomeni namreč, da morebitne posledice PSPP in PEPP programa za vrednost evra, tečaje obveznic in kapitalsko ustreznost ECB lahko imajo učinke na Nemčijo, ki pa v programih sploh ne sodeluje. Nemčija se znajde v politično nevzdržnem položaju.

Bine Kordež

Uvod

V aktualnih razmerah, ko države skoraj tekmujejo med seboj, katera bo ponudila večji paket pomoči svojemu gospodarstvu in prebivalstvu, se marsikdo sprašuje, od kod kar naenkrat toliko denarja. Kje so sedaj omejitve o katerih smo se pogovarjali še pred nekaj meseci in ko je vsakih deseti milijonov (v Sloveniji) ali deset milijard (na nivoju EU) predstavljal velik problem, kršitev sprejetih zavez in skoraj razpad javnih financ? Seveda so sedaj razmere drugačne in ni dvoma, da je potrebno ukrepati – a navedene dileme vseeno terjajo odgovor.

Država je v teh razmerah nedvomno edini subjekt, ki lahko vsaj delno nadomesti izpad gospodarske aktivnosti, da ne bo prišlo dolgoročno do še večjega izpada in upada blaginje prebivalstva. Drži tudi, da so ravno trenutne potrebe nekakšen dokaz in potrditev pravilnosti politike, da je potrebno varčevati v dobrih letih, da imamo potem več prostora za ukrepanje v zahtevnejših razmerah. Vseeno pa trenutni paketi pomoči, ki se denimo v Nemčiji približujejo skoraj petini (20 %) letnega BDP kažejo, da je bilo strašenje o skorajšnjem razpadu javnih financ zaradi kakih manjših izdatkov države pred tem, precej pretirano.

Nadaljujte z branjem→

Če koga zanima – včerajšnji večerni intervju na RTV Slovenija s Ksenijo Horvat.

Čas je za gospodarski program za obdobje po 1. juniju. Ne glede na to, ali bo prišlo do padca sedanje vlade in do predčasnih volitev ter kasnejšega oblikovanja vladne koalicije ali pa bo ta vladna koalicija zdržala še eno leto kuhanja v svojem lastnem soku, je potrebno oblikovati ekonomsko-politično alternativo. Treba je oblikovati resen alternativni gospodarski program, okrog katerega bo mogoče najti konsenz znotraj zmerne politične sredine ter se poenotiti o ključnih programskih ciljih za izhod iz recesije in za razvojni preboj v naslednjem gospodarskem ciklu. Program služi tako poenotenju okrog ključnih razvojnih ciljev ter mehanizmih za njihovo doseganje ter hkrati tudi pritisku na sedanjo koalicijo, da bo izvajala konsistentne ekonomske politike, dokler bo še na oblasti.

Ključna programska izhodišča so po mojem naslednja (10 izhodišč je vzeto iz programa, objavljenem v februarju letos):

1. Ukrepi za spodbujanje domačega povpraševanje za izhod iz recesije,
2. Ustanovitev Infrastrukturnega sklada za financiranje ključnih infrastrukturnih projektov,
3. Ustanovitev Demografskega sklada za dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema,
4. Preoblikovanje dela DUTB v Nepremičninsko-stanovanjski sklad,
5. Ustanovitev Tehnološko-razvojne agencije in Tehnološkega sklada za spodbujanje tehnološkega razvoja in prestrukturiranje gospodarstva,
6. Nadgraditev Podnebnega sklada za financiranje energetskega prehoda in doseganje podnebnih ciljev,
7. Zdravstvena reforma za povečanje učinkovitosti zdravstvenega sistema,
8. Zakonska podlaga za oblikovanje in financiranje učinkovitega sistema dolgotrajne oskrbe,
9. Prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno, z elementi solidarnosti,
10. Dopolnitve davčnega sistema in drugih podsistemov v smeri povečanja spodbud za aktivnost in večje pravičnosti,
11. Preučitev uvedbe temeljnega (državljanskega) dohodka,
12. Sprememba fiskalnega pravila (za obdobje po recesiji).

Poenotenje glede zgornjih programskih ciljev na politični sredini najbrž ni težko, saj vse stranke govorijo o njih. Hudič seveda leži v detajlih, vendar se je tudi o njih mogoče v tem vmesnem obdobju uskladiti in najti skupne imenovalce, zapisane v nekaj alinejah. Sploh, ker bo bodoča koalicija nujno sestavljena iz programsko sorodnih strank na politični sredini.

Pred štirimi leti sem pisal o Fatalni ljubezni ekonomistov do diktatorjev. Tekst je seveda še vedno več kot aktualen. Dodajam le droben komentar. Tudi ta korona kriza je pokazala dvoje. Prvič, da so se države, ki so bolj avtokratske in države, ki so se odločile za bolj drastične ukrepe, načeloma in na prvi pogled izkazale kot bolj učinkovite v boju proti pandemiji. Kar vzbuja svojevrstno privlačnost do bolj neliberalnih načinov vladanja. In drugič, da avtokracije s fašističnimi nagnjenji kot luč fatalno privlačijo libertarce in libertarne ekonomiste. Poglejte si denimo ključne ekonomiste (ob nekaj mrčesa, ki leti na vsako oblastno luč), ki so se (po polomu sodelovanja v obdobju 2005-2008) odločili ponovno sodelovati z Janševim režimom leta 2012 in 2020.

Zakaj? Gre za absolutno preferiranje učinkovitosti diktature nad nižjo učinkovitostjo formalne demokracije, gre za absolutno preferiranje zmage trga in “svobodne ekonomske izbire” nad tem, da ljudje tovrstne “svobode” na volitvah nikakor ne želijo prostovoljno izbrati. In ob tej absolutni preferenci moralni pomisleki libertarcev nad oktroiranjem te “svobodne ekonomske izbire” povsem izginejo. So nepomembni. Fašizem je zanje manjše zlo. Kajti samo fašisti lahko uveljavijo to “svobodno ekonomsko izbiro”. Ki je, kot sem pisal na drugem mestu, svobodna izbira le za premožne.

Nekoliko daljši razmislek je spodaj.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot lahko razberemo v medijih, se bomo ponovno pogovarjali o tem, ali naj bodo trgovine ob nedeljah odprte ali ne. Levica je napovedala vložitev zakonskega predloga o zaprtju trgovin ob nedeljah in glede na podporo SDS lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujemo, da bo do tega tudi prišlo. O tem so tekle razprave že daljnega leta 2003, ko smo izvedli celo referendum. Ljudje so zaprtje večinsko podprli, a je potem vseeno prišlo do dogovora med sindikati in delodajalsko stranjo za boljše plačilo nedeljskega dela in trgovine so ostale odprte.

Takrat sem se kot direktor Merkurja zavzemal za zaprtje, vendar nisem uspel prepričati direktorjev ostalih večjih trgovcev (Mercator, Spar, Tuš, Lesnina), tako da so trgovine ostale odprte. Kljub temu sem avgusta 2003 v Delu objavil članek v katerem sem predstavil nekaj svojih pogledov. Ker je članek aktualen tudi po skoraj dvajsetih letih, ga objavljam v originalni obliki, brez popravkov.

Nadaljujte z branjem→

Fundamentalni problem EU oziroma njene monetarne (evrske) unije se samo še bolj drastično poglablja. Teoretično je povsem jasno, da se monetarne unije, ki jih prizadene asimetrični šok (lokalna kriza, specifična za posamezne države) ali simetrični šok z asimetričnimi učinki (tipičen primer je sedanja korona kriza, ki je nekatere države prizadela bolj) lahko rešujejo le prek praktično popolne mobilnosti dela ali prek skupnega fiskalnega mehanizma. Pri prvem bi to pomenilo, da denimo Nemčija sprejme vse brezposelne in njihove družine iz Italije, Španije, Grčije itd., kar je seveda tudi fizično nemogoče. Drugo pa pomeni fiskalno unijo, torej enotni, skupni proračun, pri čemer se nacionalni parlamenti podredijo skupnemu, evropskemu pri oblikovanju ekonomskih politik. To ostaja znanstvena fantastika. No, obstaja še tretja možnost, to je, da si članice EU med seboj pomagajo iz solidarnostnega vzgiba, in to ne glede na velikost problema in ne glede na obseg potrebnih fiskalnih transferjev med državami. Ta solidarnost pa je v EU umrla že med evrsko krizo.

EU tako ostaja ujeta v nerešljivem fundamentalnem problemu, da mora šok z asimetričnimi učinki, ki bo zahteval povečanje nacionalnih proračunskih deficitov v obsegu med 10 in 15% BDP, reševati v okviru konfederacije držav. Konfederacija pomeni, da vsaka država obdrži nominalno avtonomijo ekonomskih politik in da skupna centralna banka ne more pretiravati z asimetrično pomočjo (s pretiranimi asimetričnimi odkupi nacionalnih obveznic; že zdaj ima ECB v lasti 23% italijanskih obveznic, do konca korona krize naj bi jih imela že 40%), saj v končni fazi nesposobnost denimo Italije, da ob zapadlosti obveznice poplača, bremeni vse ostale evrske članice, da ECB zagotovijo sveži kapital. V okviru takšne konfederacije postane pač vsaka resnejša kriza nerešljiv problem.In po evrski krizi, ki še ni bila rešena, ta korona kriza problem stopnjuje do nevzdržnosti.

Rešitvi sta le dve. Prvič, evrska unija se preoblikuje v fiskalno unijo. Kar pa je misija nemogoče, saj Nemčija ne bo nikoli pristala, da jamči za ali celo odplačuje italjanske dolgove. In. drugič, dezintegracija evrske unije, kar da možnost šibkejšim državam, kot je Italija, da s fleksibilnostjo svoje monetarne politike (predvsem s tečajem) pridobijo potreben manevrski prostor za dihanje in delovanje. Slednja rešitev se zdi problematična iz simbolnega vidika – kot simbolni bankrot evropske ideje. Toda na mizi sta dve slabi alternativi: ali propade ideja skupne evropske valute ali pa propade celotna EU. Državljani najbolj prizadetih držav, predvsem Italijani, danes to pomanjkanje solidarnosti na evropski ravni ne vidiji kot problem evra, ampak kot problem članstva v EU. Populisti bodo ta sentimenti med ljudmi izkoristili, v to ste lahko prepričani, in po Brexitu lahko pričakujemo kampanjo za Italexit. No, in v tej dilemi se zdi izstop nekaterih držav iz evra bistveno manjše zlo, kot da začne razpadati EU in evropski skupni trg, ki je dejansko eden največjih civilizacijskih dosežkov Evrope.

Nadaljujte z branjem→