Kakšen naj bi bil program nove koalicije

Ne glede na to, ali bo prišlo do oblikovanja nove vladne koalicije ali do predčasnih volitev in kasnejšega oblikovanja vladne koalicije, pa se bodo koalicijski partnerji morali poenotiti o ključnih programskih ciljih. Ni jih potrebno veliko, iz razvojnega vidika bi bilo dovolj najti konsenz glede naslednjih desetih programskih ciljev:

  1. Ustanovitev Demografskega sklada za dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema,
  2. Ustanovitev Infrastrukturnega sklada za financiranje ključnih infrastrukturnih projektov,
  3. Preoblikovanje dela DUTB v Nepremičninsko-stanovanjski sklad,
  4. Ustanovitev Tehnološko-razvojne agencije in Tehnološkega sklada za spodbujanje tehnološkega razvoja in prestrukturiranje gospodarstva,
  5. Nagraditev Podnebnega sklada za financiranje energetskega prehoda in doseganje podnebnih ciljev,
  6. Zdravstvena reforma za povečanje učinkovitosti zdravstvenega sistema,
  7. Zakonska podlaga za oblikovanje in financiranje učinkovitega sistema dolgotrajne oskrbe,
  8. Prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno, z elementi solidarnosti,
  9. Dopolnitve davčnega sistema in drugih podsistemov v smeri povečanja spodbud za aktivnost in večje pravičnosti,
  10. Sprememba fiskalnega pravila.

Poenotenje glede zgornjih programskih ciljev najbrž ni težka, saj vse stranke govorijo o njih. Hudič seveda leži v detajlih, vendar se je tudi o njih mogoče v tem vmesnem obdobju ali v povolilnem obdobju uskladiti in najti skupne imenovalce, zapisane v nekaj alinejah. Sploh, ker bo bodoča koalicija nujno sestavljena iz programsko sorodnih strank.

Če ne drugega, bi bilo za večino strank razpadle koalicije ugodneje, da se dogovorijo o oblikovanju nove koalicije, na osnovi nekaj jasno opredeljenih ciljev, kot da tvegajo svojo usodo na predčasnih volitvah. Za državo in državljane pa sploh.

3 responses

  1. Za večjo učinkovitost zdravstva ne potrebujemo novih zakonov (kar pomeni mesece, leta dogovarjanja), pač pa le razumen dogovor, kako lahko to dosežemo v okviru sedanje zakonodaje. Bistveni ukrepi so:
    1. Plačevanje (s strani ZZZS) po realnih cenah za vse, kar zdravstvo ponuja uporabnikom. Danes cene pogosto ne pokrijejo niti materialnih stroškov. Tako ne vemo, ali je javni zavod v izgubi zato, ker dela malo in slabo ali pa zato, ker dela dobro in preveč. Cena je seštevek materialnih stroškov, živega dela, amortizacije opreme in nekaj malega režije. In cena je za vse izvajalce enaka, ne pa tako kot sedaj, ko ima ZZZS za vsakega izvajalca dogovorjeno drugačno ceno.
    2. Polna poslovna svoboda in hkrati odgovornost vodstev javnih zavodov: svoboda pri zaposlovanju (in odpuščanju), nagrajevanju, investicijah, nabavah. Politično vmešavanje naj se neha, tudi reševalne finančne transfuzije z miljončkom temu ali onemu so odveč: Vsak zavod naj določi strokovni program dela. Koncept splošne bolnišnice je namreč preživet, ne morejo vsi delati vsega. Vsaka bolnišnica naj ima splošni kirurški oddelek, splošni interni oddelek, oddelek za paliativno terapijo, poleg tega pa še nekaj specialnih oddelkov na terciarni ravni. Primer: če ima Slovenj gradec odlično urologijo, naj bo ta na terciarni ravni in vabi k sebi bolnike iz vse države.
    Ob robu te točke še tale komentar: centralne nabave materiala in opreme za celo državo so zabloda. Na ceno najbolj vpliva kredibilnost plačnika. Pri centralni nabavi seveda dobavitelji ceno oblikujejo glede na najslabšega plačnika. Poleg tega pri centralni nabavi ni fleksibilnosti, delajo se velike zaloge, kar je mrtev kapital.
    3. O zablodah pri odpravi dopolnilnega zavarovanja sem pisal v Delu (5.10.2019). V kratkem: participacija (npr 15%) od vsake zdravstvene storitve, z zgornjo mejo skupne letne participacije, ki je odvisna od lanskega dohodka. Kdor ima 400 Eur mesečnih dohodkov, bo v naslednjem letu plačal 200 Eur particiapcije, od tu dalje bo vse brez doplačila. Tisti s 2000 Eur na mesec pa bo v naslednjem letu plačal do 1000 Eur participacije. Prvi bo odpovedal dopolnilno zavarovanje, ker ni neumen, da bi dajal 32 Eur na mesec. Drugega pa zavarovalnica za 32 Eur na mesec ne bi hotela zavarovati. Tako se dopolnilno zavarovanje brez hudo problematične “ukinitve” preobrazi v zavarovanje za tisto, česar obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije.
    Tak način pobiranja participacije poznajo v Skandinaviji. Ljudje pri tem vedo, da zdravstvo ni zastonj in ne liščejo zdravstvene pomoči za vsako najmanjšo težavico (potem pa zmanjka denarja in kapacitet za resne bolezni)
    Matjaž Zwitter
    matjaz.zwitter@guest.arnes.si

    • No, najprej ukinimo točko 3. in z njo DUTB, kot nam svetuje predsednik Računskega sodišča.

      Iz preostanka kapitala po likvidaciji DUTB formirajmo sklad za poplačilo razlastninjenih državljanov v bančni »sanaciji« iz leta 2013. Po vsej verjetnosti bo odškodnino nosila država Slovenija in ne BS.

      Točka 3. mi deluje nekako tako, kot tista zgodba o kmetu, ki si kupi vile za kidanje gnoja in ko preneha kmetovati, skuša vile predelati v lopato s katero bi se lotil gradbeništva.

      Ne bo delovalo.

%d bloggers like this: