Socialni damping kot Tour de France: Eni na dopingu, drugi na cedeviti. Vemo, kdo zmaga

Nekaj odlomkov iz intervjuja v Delu z ekonomistko dr. Sandro Damijan, strokovnjakinjo za uporabo gradbenih pogodb FIDIC in preizkušeno preiskovalko prevar (CFE), o recesiji zaradi epidemije koronavirusa, zagonu gospodarstva, gradbeništvu, socialnem dampingu, pasteh pri izbiri izvajalcev …

Slovensko gospodarstvo bo v globoki recesiji. Kaj je potrebno za njegovo čim hitrejše okrevanje?

Po napovedih številnih institucij naj bi upad slovenskega BDP letos znašal med pet in 15 odstotki. Tudi če bo kriza kratka in se bo večina ukrepov sprostila do junija, bo okrevanje počasno. Odvisno bo ne samo od ravnanja slovenske vlade, pač pa tudi od vlad držav, ki so naše največje trgovinske partnerice, saj izvoz predstavlja skoraj 40 odstotkov slovenskega BDP. Za čim hitrejše okrevanje je potrebno troje. Najprej je bistveno, da vlada čim bolj ublaži sedanji padec gospodarske aktivnosti in da se brezposelnost ne poveča. Drugič, vlada mora hkrati pripraviti načrt ukrepov za oživljanje gospodarstva, in sicer predvsem panog, ki so jih omejitveni ukrepi najbolj prizadeli, to sta gostinstvo in turizem. Brez posebnega programa za pomoč obema dejavnostma ne bo šlo. V tretji fazi pa mora vlada poskrbeti, da bo izpad BDP ublažila ali celo nadomestila s povečanimi javnimi investicijami, zlasti v infrastrukturne in energetske projekte.

Kako lahko h gospodarski rasti prispeva gradbeništvo?

Gradbeništvo je dejavnost, ki ima od vseh gospodarskih panog največje multiplikativne učinke, saj uporablja inpute iz vseh drugih panog. Vlada bi z zagonom velikih projektov, v katere bi letos investirala okrog 500 milijonov evrov, kar znaša odstotek BDP, letos spodbudila gospodarsko rast za vsaj 1,5 do dva odstotka BDP. S tem bi tudi nadomestila del izpada BDP zaradi sedanje krize.

Kaj bi morala storiti vlada, da bi gradbeništvo prispevalo čim večje multiplikativne učinke?

Na žalost se večina ljudi, najbrž tudi v vladi ne, ne zaveda, da je velikost multiplikativnih učinkov odvisna od tega, koliko pri posameznem projektu sodeluje domačih izvajalcev in koliko domačega materiala je v projektu porabljenega. Večinoma tako investitorji kot širša javnost pri razpisu za izbiro izvajalcev gledajo samo na njihovo ponudbeno ceno, ne pa tudi na omenjena dejavnika. Če vzamem konkreten primer gradnje druge cevi predora Karavanke, kjer je bil tuji izvajalec cenejši za manj kot deset odstotkov od najugodnejšega domačega ponudnika; nihče v državi se ni vprašal, kakšen bo neto učinek tega projekta za slovenski BDP. Nihče ni pomislil na to, da bo tuji izvajalec zaposloval predvsem lastno, torej tujo delovno silo, da bo pripeljal svoje stroje in del potrebnega gradbenega materiala. In nihče ni pomislil, da v Sloveniji ne bo plačeval davkov ne za svoje zaposlene ne na svoj dobiček. Če bi upoštevali samo davke, ki jih tuji izvajalci v Sloveniji ne plačajo, bi se za slovenski proračun bolj splačalo izbrati domače izvajalce.

Nasploh pa v času te krize rasti BDP skoraj nič ne koristi, če neki infrastrukturni projekt gradijo tujci. S tem država samo stimulira rast BDP neke tretje države, morala bi pa svojega. Če želi država povečati multiplikativne učinke teh infrastrukturnih projektov, mora predvsem paziti na to, da projekte izvajajo domača podjetja in da se uporablja čim več domačega materiala in storitev. To počnejo vse razvite države v EU, le manj razvite najemajo tuje izvajalce. Pri čemer razvite države pazijo na to, da na razpisih ne morejo zmagati ponudniki, ki svojo ugodnejšo ponudbo utemeljujejo na dampinških cenah delovne sile.

Del zagona bo tudi gradnja železniške infrastrukture. Najdlje je projekt drugega tira. Ali je ta dovolj dobro pripravljen?

Projekt drugega tira ves čas spremljajo zapleti. Ves čas je bil izjemno slabo voden, do konca ni bilo jasno, kakšna bo sploh projektna zasnova (enotirna ali dvotirna proga), koliko bo stal in kakšna bo njegova finančna konstrukcija. Zapletlo se je že pri izbiri izvajalca za gradnjo mostu Glinščica. Pri tem smo izgubili najmanj pol leta, referenca ponudnika je bila sporna, zaradi česar poteka tudi preiskava zaradi suma goljufije, v projektnem podjetju 2TDK pa niso šli v ponovni razpis zaradi morebitne pritožbe ponudnika. Zdaj smo tik pred izbiro glavnih izvajalcev. Nimamo pa še niti strokovno organizirane projektne strukture z vsemi protokoli in odgovornostmi, ni vzpostavljene ekipe, ki bo dobro razdelala oddajo del. Nujno je treba vzpostaviti projektno ekipo, ki se bo poleg kadrov z izkušnjami iz projektnega vodenja dodatno okrepila s strokovnjaki s področja stroškovnega inženiringa in pravne podpore. Ni potrjenega investicijskega programa, ki pomeni dovoljenje za namensko porabo finančnih sredstev pri projektu.

Čim prej je treba oddati dela predhodnih arheoloških raziskav, zamenjati koncept »in house« inženirja za državne projekte, odpraviti neusklajenost popisa del. Tudi ne razumem, zakaj so se v 2TDK odločili za prekvalifikacijski postopek in ne za odprti postopek za izbiro izvajalca tako pomembnega projekta. S tem so tudi ignorirali predlog EIB, da se gre v odprti postopek. Ne bom špekulirala, zakaj, zagotovo pa s tem razpisom nismo na dobri poti. Tudi tu bodo zapleti z izbiro izvajalca. Občutek imam, da je za 2TDK edino pomembno loviti roke ne glede na to, da tako pripravljen razpis in praksa, ki smo jo uvedli, omogočata več manipulacij. Izgovarjajo se, češ, ogrozili bomo evropska sredstva, ki jih je treba čim prej počrpati. Naj tu opomnim, da je večja verjetnost, da se ogrozijo evropska sredstva in ne nazadnje vračamo denar s penali zaradi praks, ki smo jih uvedli, in indicev pri samem razpisu, ki kažejo na prihodnje težave.

Kakšna je verjetnost, da se nam potem zgodi Teš 6 oziroma podobna korupcijska afera?

Politiki, 2TDK in nekatere druge interesne skupine nas kar naprej prepričujejo, da je na projektu prisotnih veliko nadzornih instrumentov in institucij in da je sedanje vodenje projekta primer dobre prakse. Bojazen, da se nam ponovi primer Teš 6, naj bi bila odveč. Bojim se, da ni tako. Slabo opravljeno delo sedanjega konzultanta ter veliko število nadzornih institucij še ne pomeni prav veliko. Treba je namreč razumeti vlogo posameznega deležnika pri projektu in vzpostaviti pravo hierarhijo odločanja. Ključno je postaviti pravila igre in transparentnost postopkov, kar se lahko zagotovi le z natančnim protokolom vodenja projekta, ki pa mora biti pri tako obsežnem projektu podprt z ustrezno informacijsko podporo. Imamo domače kadre, ki so tega sposobni. Ker investicije ne bo mogoče izpeljati brez sofinanciranja EU in mednarodnih kreditov, bodo morala biti vsa dela gradnje oddana po mednarodno veljavnih pogojih pogodb FIDIC. Postopki so sicer v splošnih pogodbah in določilih FIDIC opredeljeni in zahtevani, se pa v praksi to izvaja zelo površno in pogosto tudi nestrokovno. Dalje, po FIDIC poleg naročnika, izvajalca ter zakonsko določenega nadzora nad gradnjo nastopa še tako imenovani inženir, ki nadzira in vodi gradnjo v imenu naročnika. Bojim se, da se bo pri nas pojavil problem dvojne vloge inženirja, ki pa bo pri tem investicijskem projektu deloval tudi kot konzultant. Ta dvojna vloga je problematična, saj so nemalokrat vzroki in odgovornost za odstopanja na strani naročnika, s tem pa tudi njegov prevzem posledic.

Ker se ta odgovornost prenese tudi na njegovega konzultanta, se poraja upravičen dvom o njegovem nepristranskem delovanju v vlogi inženirja. Kar pa zadeva strateški nadzor, ki ga predstavljajo računsko sodišče, komisije, Jaspers (skupna pomoč pri pripravi projektov v evropskih regijah) itd., je ta sestavni del vsakega projekta, ki je financiran iz javnih sredstev in/ali v kombinaciji s sredstvi EU. Vsekakor so navedene nadzorne institucije dodatno jamstvo, da se bo projekt vodil resno in odgovorno. Je pa to predvsem pasivni nadzor, saj ne vpliva na tekoči potek projekta. Če se pri projektu odkrijejo nepravilnosti, sledijo denarne kazni. Vendar je škoda, ki oziroma če in ko jo te institucije odkrijejo, na projektu že povzročena in v tem smislu tak nadzor ni jamstvo za kakovostno vodenje projekta. V povprečju tovrstne institucije odkrijejo nepravilnosti šele po letu in pol, do takrat je že veliko zgubljenega. Vidim, da je tako pri vseh projektih, kjer ugotavljamo, kje, zakaj, kako je šlo narobe. Žal je takrat že pozno. Škoda je že nastala, izgube se ne povrnejo.

Pa se z izbiro tujih izvajalcev ta nevarnost zmanjša?

Tu ni pomembno, ali je izvajalec domači ali tuji. Pomembne so njegova kadrovska usposobljenost, resnične tehnične reference, bonitetna ocena, poslovna praksa. Vemo, kako je bilo s Tešem 6 in Alstomom. Imamo zadnji primer Glinščice in sporne reference. Zdaj pa, če pogledamo konkretno, kdo so nekateri izvajalci, ki so se prijavili za gradnjo drugega tira, smo na dobri poti, da se nam zgodi Teš 6 številka dve. Nekateri izmed potencialnih izvajalcev so na črni listi Svetovne banke, druge preiskujejo Olaf (Evropski urad za boj proti goljufijam), EIB, nacionalni organi pregona. Preiskujemo jih zaradi korupcije (podkupovanja), goljufije, ponarejanja listin in referenc, navzkrižja interesov, neupravičene pridobitve ali uporabe sredstev, ekonomskega izsiljevanja dobaviteljev, tako imenovanega revolving doors in podkupnine … Vrsto težav najdete tu, in to v naši bližnji okolici. Da posledic niti ne omenjam: poleg vračanja denarja, oškodovanja, disputov, velikih zamud pri izvedbi vidimo primere zelo slabih infrastrukturnih objektov, ki jih ne bo mogoče dolgo uporabljati zaradi izjemno slabe kakovosti ali pa ker sploh niso zgrajeni. Vemo pa, kdo na koncu plača za nastalo škodo. V razpisni dokumentaciji za drugi tir piše, da je razlog za izključitev gospodarskega subjekta ali osebe, ki je članica upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa tega gospodarskega subjekta ali ki ima pooblastila za njegovo zastopanje ali odločanje ali nadzor v njem, izrečena pravnomočna sodba, ki ima elemente kaznivih dejanj, ki so opredeljena v prvem odstavku 75. člena ZJN-3. Kar je popoln nesmisel. Koliko poznate primerov izrečene pravnomočne sodbe, denimo, za podkupovanje, zlorabo položaja, dajanje daril za nezakonito posredovanje, pranje denarja (no, morda bomo kakšnega lažjega dobili zaradi kršenja temeljnih pravic delavcev)? Zmotno je prepričanje naših, da mednarodne finančne institucije ne bodo stroge pri sankcioniranju že zaradi indicev tovrstnih praks (tu velja 26.4 člen direktive EU glede javnih naročil v povezavi s kolizijo/korupcijo). Pri nas nekako velja prepričanje, da je vse, kar je tuje, tudi boljše, manj poslovno sporno. A trava ni na drugi strani nič bolj zelena.

Pomembno je, da vlada najprej pospeši gradnjo projektov, ki so že pripravljeni, imajo gradbeno dovoljenje in izbrane izvajalce. Tukaj gre predvsem za projekt druge cevi predora Karavanke, za začetek gradnje drugega tira in tretje razvojne osi ter za kranjsko železniško progo.

Poglejmo primer, ki je sicer drugačen, pa vendarle. Ponosni smo bili, da nam je uspelo prodati našo letalsko družbo tujim lastnikom, ki naj bi jo bolje upravljali kot domači. In to Nemcem, ki so za nas sinonim poštene poslovne prakse in dobrega lastnika. In kaj se je zgodilo? Adrie ni več. Alstom tudi ni slovenski. Ne smemo takoj vsega vreči v isti koš in stigmatizirati, da je vse, kar je domače, slabše, skorumpirano. Tisti, ki ima takšno poslovno prakso, denar, interes in priložnost, podkupuje ne glede na to, ali je domači ali tuji. Mi moramo zagotoviti, da se to ne dogaja, in če se zgodi, da kršitelj ustrezno kazensko in odškodninsko odgovarja. In če smo že pri tem, da vsi to počnejo – poznate tisto teorijo Mancurja Olsona o banditih (rovaški vs. stacionarni bandit)? V tem primeru se raje odločim za stacionarnega bandita. Ne razumite me narobe, ne odobravam in ne opravičujem nepoštenih poslovnih praks ne enih ne drugih, vseeno pa mislim, da se bodo »domači banditi« težje izognili kazni in bodo morda želeli več dobrega »pustiti/investirati« družbi, v kateri živijo in delujejo. Tu bodo živeli njihovi potomci, morali bodo iti v Mercator kupovat, iti med ljudi. Morda pa le imajo več empatije in socialne odgovornosti do naše države. Poleg tega pa nikakor ne smemo zanemariti težave socialnega dampinga in zdaj še bistveno večje težave otežene ali popolne prekinitve preskrbovalnih verig, ki se pojavljajo pri infrastrukturnih projektih zaradi sedanje krize.

Kako si razlagate, da v Sloveniji glavni investitorji in pristojne institucije ne upoštevajo direktiv EU glede čezmejnega izvajanja storitev in smernic glede javnega naročanja?

Moje osebno prepričanje je, da zato, ker je »demonizacija« domačih gradbenih izvajalcev še vedno močno prisotna. Javno mnenje in populistični nastopi ključnih politikov (v preteklih letih) zadevo samo še poslabšujejo. Javni naročniki se temu zato izogibajo, ker pač hočejo biti predvsem všečni, ne pa koristni za državni proračun, tako kot je to v državah, ki si jih jemljemo za zgled. V javnih razpravah se potem izgovarjajo drug na drugega. Ne morem razumeti, zakaj bi bilo, denimo, nezakonito v razpis uvesti elemente proti socialnemu dampingu, kjer se uzakoni minimalna plača gradbenega delavca, kar morajo izvajalci spoštovati in dosledno plačevati prispevke za svoje delavce. Podjetja iz tretjih držav tako ne bi mogla več graditi konkurenčnosti na podlagi socialnega dampinga. Ko pa imajo zraven še kakšno državno pomoč, so tako rekoč nepremagljiva. V športu bi bilo to videti nekako takole: oni so na dopingu, mi pa pijemo cedevito in tekmujemo proti njim na Tour de France. Vemo, kdo zmaga.

Kako kriza zaradi koronavirusa vpliva na infrastrukturne projekte, ki jih izvajajo tuji gradbeniki (denimo na projekt Karavanke)?

Sama poznam dva primera pogodb s tujimi gradbeniki. Na predoru Karavanke je zatišje od prvega dne, Turkov ni na gradbišče, manjši lokalni gradbinec je naredil nekaj pripravljalnih del, vendar se v zadnjem mesecu ni zgodilo tako rekoč nič. Ne vem, ali potekajo kakšne koordinacije, sestanki …, gradbišče stoji. To je tudi edino večje gradbišče, ki je ustavljeno zaradi težav izvajalca. Mislim, da se zdaj nekaj premika, vendar je po mojem mnenju to bolj predstava za javnost. Druga večja pogodba, ki jo poznam, pa je pogodba v Nuklearni elektrarni Krško, kjer je glavni izvajalec italijansko podjetje Ansaldo. Tam je naročnik Nek ustavil dela, Italijani so imeli nekaj težav s kadri zaradi covida-19, vendar bo po prvomajskih praznikih ponovno začel delati Kolektor CPG kot Ansaldov podizvajalec. Tujci so bolj ali manj blokirani.

Kako prepoved čezmejnih potovanj za fizične osebe in prekinitev preskrbovalnih verig vpliva na izvajanje projekta in zamaknitev roka izvedbe?

Tu so težava predvsem obvezne karantene pri prehodih med državami. Če gredo delavci na primer v BiH, se ne vrnejo prej kot v enem mesecu. Vmes so bolj malo doma, saj imajo obvezne karantene tako v BiH kot pri nas v Sloveniji. Z materiali trenutno ni težav, manjše težave so na primer pri rezervnih delih za gradbeno mehanizacijo, kjer so roki dobav od pet- do desetkrat daljši kot pred epidemijo. Vse to pa seveda vpliva na podaljšanje roka.

Kaj sedanja kriza pomeni za izbiro izvajalcev pri gradnji drugega tira?

Upam, da bosta vlada in naročnik 2TDK zaradi gospodarske slike naše države v času krize in po njej doumela, da je izjemno pomembno oceniti, kdo bo v prihodnje zmožen korektno in v roku izpeljati projekt, kakšen bo učinek na naš BDP. Izvajalci iz tretjih držav bodo zagotovo imeli večje težave pri čezmejnem opravljanju storitev (to vidimo pri Karavankah). Tudi v primeru tujega izvajalca bo učinek na BDP Slovenije zelo majhen, zanemarljiv. Primer je most na hrvaški Pelješac, kjer so izvajalci Kitajci in je delež domačih dobaviteljev, izvajalcev zanemarljiv. Razmišljati, da bo pri nas drugače kot na Hrvaškem, je naivnost in nevednost, kar pa odločevalcev ne razbremeni odgovornosti. Gospodarska škoda in manjši prilivi v državni proračun so potem logična posledica.

Tretji paket ukrepov za blaženje posledic epidemije bodo najbrž investicije. Kateri infrastrukturni ukrepi bi bili smiselni?

Pomembno je, da vlada najprej pospeši gradnjo projektov, ki so že pripravljeni, imajo gradbeno dovoljenje in izbrane izvajalce. Tukaj gre predvsem za projekt druge cevi predora Karavanke, za začetek gradnje drugega tira in tretje razvojne osi ter za kranjsko železniško progo. Nato je pomembno, da vlada pospeši pripravo drugih projektov, kot so dokončanje avtocestnih povezav do hrvaške meje, posodobitev celotne železniške infrastrukture ter gradnja ključnih energetskih projektov, kot so gradnja hidroelektrarn na srednji Savi in Muri ter drugega bloka Neka. Te projekte je treba pospešeno pripraviti, jih hitro umestiti v prostor ter pridobiti zanje gradbena dovoljenja, da se lahko začnejo čim prej izvajati.

%d bloggers like this: