En odgovor

  1. Vse res, samo po mojem je še hujše.

    Če se ne motim, je delež izvoza LNG iz Zaliva 30% in ne 20% in delež proizvodnje primarnega aluminija 10 in ne 9% (šteti je treba še Bahrain).

    Bolj zanimiva je struktura svetovnega izvoza pri dušičnih gnojilih kjer je plin gorivo in surovina. 4 veliki centri te proizvodnje so Kitajska, Amerika , Rusija in Zaliv. S tem, da sta izvozna centra predvsem Rusija in Zaliv. Izpade Zaliv, profitira Rusija.

    Pri aluminiju gre izvoz predvsem iz Kitajske, Rusije in Zaliva. Z izpadom Zaliva profitirata tako Kitajska kot Rusija, ki imata obe obilje poceni el.energij.

    Žveplo? Proizvodnja žvepla je predvsem iz težke (“sour”) nafte, ki jo proizvajata Rusija (Uralska nafta), Kanada in Venezuela. Američani iz hidravličnega lomljenja dobijo predvsem ultra lahko nafto, ki ji manjkajo težji derivati (za diesel, kerozin, maziva in olja,…).

    Helij? Drugi največji proizvajalec je Rusija….

    Energetika je očitna, bojim se, da bo čez čas največja kriza pri hrani. Kako je že rekel Kissinger: ” Če kontroliraš nafto, kontroliraš države. Če kontroliraš hrano, kontroliraš ljudstva. “. Kdaj se je začela arabska revolucija v Severni Afriki? Ko se je podražila hrana! Zakaj se gre med drugim v Ukrajini? Ukrajina lahko preživi 600 milijonov ljudi. Ves Bližnji vzhod in del Afrike je odvisen od ukrajinske (in ruske) hrane.

    Še zanimivo bo. Ključno vprašanje je po mojem – kje je “prag bolečine” za Rusijo in Kitajsko? Namreč, v katerem trenutku bosta posredovali, če se začne rušiti Iran? Dokler se Iran uspešno upira, in predstavlja izjemen strošek za Zahod, je najbolj gledati od daleč in posredno pomagati Iranu. Če pa bi grozil propad Iran-a in posledična hegemonija Amerike nad tem prostorom, pa se geopolitični položaj tako Rusije kot Kitajske izjemno poslabša.

    Liked by 2 people