Spodaj je nekaj zadnjih zapisov na temo globalizacije in njenih manj prijaznih učinkov. Ko te učinke globalizacije skupaj z neprimernim reševanjem evrske krize postavimo v aktualni zgodovinski kontekst, lahko razumemo porast populizma širom razvitega sveta – od ZDA (Trump & Sanders), V. Britanije (Brexit), Madžarske (Orban), Nemčije (AfD), Avstrije (Kurz), Poljske, Češke (Babiš) itd.

• Zakaj izginja srednji delavski razred?
• Kako je globalizacija spodkopala srednji razred na Zahodu
• Globalizacija tudi ubija
• Nov šok: Izpostavljenost globalizaciji znižuje inovativnost
• Odprtost in uvoz politične polarizacije
• Globalizacijski šok in zmanjšana ženitvena vrednost moških
• Bo globalizacija požrla svoje starše?
• Politični populizem na pohodu: ponudba sledi povpraševanju

Če slučajno koga zanima, pri OECD je bil objavljen nov delovni zvezek z našo raziskavo “Labour Market Polarization in Advanced Countries: Impact of Global Value Chains, Technology, Import Competition from China and Labour Market Institutions” na aktualno temo izginjanja srednjega razreda, ki bo naslednje leto (v nekoliko dopolnjeni verziji) objavljen v reviji Industrial and Corporate Change.

Koen Breemersch, Jože Damijan & Joep Konings

The past two decades have witnessed new global trends that shaped the economic fabric of developed economies and transformed their labor markets. One such trend is rapid technological change and the threat it poses to routine jobs through mechanization of the production process and computerization. A second trend is globalization which has manifested itself in the rise of new foreign economic powers, in particular China, and has led to increased import competition in developed economies and the restructuring of production processes in global value chains (GVCs). The emergence of China and GVCs in international trade and the swift changes in technology have led to a reexamination of the traditional way of thinking about the impacts of trade and technological change on labor markets. For instance, the ILO (2015) reports that one in five workers are estimated to work in global value chains indicating increased fragmentation of production into different activities and tasks, which is likely going to affect the relative demand and wages for skilled and unskilled workers. Similarly, Brynjolfsson and McAfee (2014) predict that in the second machine age the growth in productivity has been decoupled from jobs and income as in the digital economy a set of goods and services can be provided at a cost that is often close to zero. New technology does not inevitably reduce the overall demand for labor, but shifts demand to different kinds of work. In this context, labor markets of advanced countries have experienced substantial job polarization, with employment ‘polarizing’ into relatively high-skill, high-wage jobs and low-skill, low-wage jobs (Autor et al., 2006; Goos et al., 2009).

Nadaljujte z branjem→

• The science behind why fake news is so hard to wipe out – Vox
• Apple’s Exports Aren’t Missing: They Are in Ireland – Brad Setser
• America’s most powerful woman is losing her job – Washington Post
• Austerity, immigration, and the power of information -Simon Wren-Lewis
• America’s Tax-Cut Peronists – Simon Johnson
• How impatience guides financial behavior – MIT News
• Dining alone…in a hyper-competitive world – Branko Milanovic
• Keeping US Policymaking Honest – J. Bradford DeLong
• Nothing Natural About the Natural Rate of Unemployment – Edmund Phelps
• Donald Trump’s Federal Reserve – Kenneth Rogoff
• The journalist as amateur scientist – Simon Wren-Lewis
• The Fox News effect on politics – American Economic Association
• Trump under siege from Mueller – Edward – Luce

Kako dober bo Jerome Powell kot najbogatejši predsednik Feda doslej in član kluba zgornjega 0.01% do najbolj premožnih? To je dobro vprašanje. Predvsem za tiste premožne Američane, ki imajo veliko dolgov. Denimo, hitrejša dinamika dvigovanja FFR obrestnih mer in posledični prenos v pribitek k bančnim obrestnim meram lahko prizadene imperij Donalda Trumpa, ki samo Deutsche Bank dolguje 320 mio $.

In vprašanje je, če za Trumpa iz tega vidika ponovno imenovanje “golobice” Yellenove za predsednico Feda ne bi bila boljša izbira. Vendar se bosta Trump in Powell v svojem bogataškem klubu že zmenila…

Vir: Bloomberg

Tim Harford (najbolj cenjen britanski ekonomski kolumnist in avtor številnih bestsellerjev) je v Financial Timesu lepo opisal ciklusoido evolucije naklonjenosti privatizaciji v zadnjem stoletju. Po Veliki Depresiji, ko se je zasebni kapital big time zaplezal in ko se je pokazalo, da je zaradi večje enakosti dostopa do osnovnih storitev, ki edine lahko zagotovijo tudi pravo ekonomsko svobodo in zmanjšajo drastično ekonomsko neenakost, je nacionalizacija javnih storitev v Evropi postala zelo moderna. Tudi Velika Britanija kot najbolj protržna država je nacionalizirala skoraj vse – od železnic, komunale do zdravstva. V ostalih evropskih državah je bila “normala” še bolj radikalna, saj so mnoge države ob javnem zdravstvu, šolstvu in visokem šolstvu nacionalizirale tudi velike industrijske komplekse, celo avtomobilsko industrijo v Franciji.

Po nekaj desetletjih se je kolo obrnilo v prid ponovne privatizacije. Pobudnik je bila V. Britanija v zgodnjih 1980-ih z Margaret Thatcher na čelu, ki je začela privatizirati skorajda vse – od industrije, komunale, železnic do železniške infrastrukture. Privatizacija je v dveh desetletjih, sploh pa po padcu železne zavese, postala univerzalni hit. Ko smo mi delali predlog reform leta 2005, je bila privatizacija oziroma “umik države iz gospodarstva” vsepovsod. In zaradi tega, ker Janez Janša v začetku leta 2006 ni želel držati obljube o zmanjšanju deleža države v lastništvu NLB pod 50%, sem tudi odstopil kot minister. Takrat se je to zdelo logično in načelno dejanje.

Nadaljujte z branjem→

Vedenjska ekonomija, za katero sta Nobelovo nagrado dobila Daniel Kahneman (2002) in letos Richard Thaler, vse bolj prodira tudi v makroekonomijo. Sicer še vedno kraljujejo diskreditirani DSGE modeli, v katerih se kriza lahko zgodi le, če pride šok od zunaj, vendar je kar nekaj makroekonomistov naredilo velik korak naprej k večji realnosti teh neokeynesianskih makro modelov (ki sicer s Keynesom nimajo nobene zveze) – predvsem Roger Farmer z vključitvijo “živalskih nagonov” in Xavier Gabaix  vključitvijo “omejene racionalnosti”.

De Grauwe in Yi sta v zadnjih dveh letih testirala tak behavioristični makro model na primeru prenašanja makro šokov med državami in na primeru monetarne politike v okolju, kjer strukturne reforme povečujejo fleksibilnost gospodarstva (če podjetja prilagodijo cene, zaposleni pa plače navzdol). V slednjem primeru seveda ugotovita, da so v bolj fleksibilnem gospodarstvu šoki manjši in ima monetarna politika manj dela. In to je ključna prednost te nove generacije modelov – da je mogoče modelirati šoke, ki nastanejo znotraj gospodarstva.

(Jaz imam sicer določene težave s temi teoretskimi predpostavkami, saj se v realnem svetu plače in in cene v času krize vedno pokažejo kot rigidne navzdol, medtem ko strukturne reforme na trgu dela v času krize le še poglobijo krizo. Kar pomeni, da bo preteklo še nekaj vode do večje realističnosti makro modelov. Toda nekje je treba začeti).

Nadaljujte z branjem→

Metem ko libertarci pridigajo o ekonomski svobodi, ki naj bi bila največja, ko je intervencija države najmanjša, pri čemer imajo v mislih predvsem višino davkov, pa je resnica nasprotna: ekonomska svoboda sploh ni možna, če si je posameznik ne more privoščiti, torej če si ne more privoščiti kvalitetnega šolanja in kvalitnih zdravstvenih storitev. V svetu, kjer je premoženje neenakomerno porazdeljeno in kjer je državna intervencija minimalna, so ekonomsko svobodni le tisti, ki so dovolj premožni.

In tukaj spet pride Bernie Sanders, ki je šel na ekskurzijo v Kanado, da bi primerjal njihov sistem univeralnega zdravstvenega zavarovanja (podoben evropskemu) z arhaičnim in dvakrat dražjim ameriškim. V spodnjem super videu (nujno poglejte!) je v podporo svojim reformističnim prizadevanjem ven potegnil čudovito izjavo Franklina D. Roosevelta iz leta 1944: “Moramo se zavesti dejstva, da prava ekonomska svoboda ne more obstajati brez ekonomske varnosti in neodvisnosti […] Med temi ekonomskimi pravicami so pravica do ustreznega zdravstvenega varstva in uživanja dobrega zdravja”.

Nadaljujte z branjem→