Po prihodu Syrize na oblast je šlo v Grčiji vse narobe. Po blagem porastu v zadnjem četrtletju 2014 (vendar zaradi učinka deflacije), se je v prvem četrtletju letos BDP spet zmanjšal, Grčija pa je bila prisiljena v kapitalske kontrole in zaprtje bank ter skorajda v bankrot. IMF je Syrizino vlado celo uradno obtožil, da je zavrla že vidno okrevanje.

Zdaj pa surprise, surprise! Sveža statistika kaže, da je v drugem četrtletju letos grški BDP celo zrasel za 0.8%, medtem ko je revizija odpravila padec BDP v prvem četrtletju. Tudi proračun ni v globokem minusu, ampak ima primarni presežek (presežek po odbitku izdatkov za obresti).

Nadaljujte z branjem→

En tak quick & dirty odgovor na naslovno vprašanje vam da že spodnja slika: kaže gibanje obrestne mere Federal funds rate (FFR), kot jo “na roko” določa Fed, in isto obrestno mero, kot bi jo določila mehanska formula, ki jo poznamo pod imenom Taylorjevo pravilo. Obe se sicer gibljeta po podobni trajektoriji, toda v istem časovnem trenutku se lahko razlikujeta za 1 do 2%, kar je ogromno iz vidika spodbujanja / zaviranja gospodarstva. Kot vidite, bi mehanska formula že od leta 2010 dvignila FFR in jo zdaj držala pri 2%, medtem ko board Feda še vedno tuhta ali je ameriško okrevanje že dovolj trdno, da bi lahko dvignil obrestno mero z efektivne ničle. Medtem ko mehanska Taylorjeva formula gleda samo na razliko med dejansko in ciljno inflacijo ter na razliko med dejanskim in potencialnim BDP, pa board Feda upošteva tudi stopnjo brezposelnosti, stopnjo participacije delovne sile in številne druge mehkejše dejavnike, predvsem pa se lahko ob istih vhodnih podatkih enkrat odloči tako, drugič drugače. Po občutku, kaj bi bilo v tistem trenutku bolj ustrezno.

Vidite, mehanske formule, roboti, tega ne zmorejo. Odločajo se mehansko. Ni prostora za “feeling” in “fine tuning”.

Nadaljujte z branjem→

Kolegi iz inštituta IWH v Halleju (Dany, Gropp & von Schweinitz, avgust 2015) so ponovno izračunali, kar je pred dvema letoma pokazal že Der Spiegel: z grško krizo je največ pridobila Nemčija, ki je (po konzervativni varianti) med letoma 2010 in 2015 privarčevala okrog 100 milijard evrov pri plačilu obresti na nemški javni dolg. Pred dvema letoma, ko je o tem poročal der Spiegel, je bila ta cifra “samo” okrog 40 milijard evrov (vendar ob drugi metodologiji). Nemčija je z grško krizo privarčevala več kot lahko potencialno izgubi, če bi Grčija bankrotirala in bi Nemčija morala v celoti odpisati vse grške dolgove (90 milijard evrov).

Glavni razlog za nemške “krizne dobičke” je v tem, da ob vsaki najavi slabih novic v Grčiji začnejo vlagatelji pospešeno bežati v bolj varne naložbe (t.i. flight-to-safety), kar zniža donose na nemške obveznice, in obratno. Ali drugače rečeno, slabe novice za Grčijo so dobre za Nemčijo, in dobre novice za Grčijo so slabe za Nemčijo. Kumulativno so v zadnjih petih letih slabe novice za Grčijo znižale donose na nemške obveznice za 1.5 odstotne točke. Nadaljujte z branjem→

It is quite an accomplishment to both be (a) the worst economic forecaster among your peers, and yet (b) engage in no public reflection and discussion of how and why you got the past wrong, and how you are changing your model of the economy in order to get it less wrong when you forecast in the future.

Charles Plosser has managed that accomplishment. Nadaljujte z branjem→

O tem bom sicer več pisal v jeseni. Dani Rodrik je že leta 2007 izpostavil “teorem nemožnosti globalizacije“, ki ga lahko smiselno prevedemo tudi v “politično trilemo evra”: ni mogoče hkrati imeti globoke integracije (evro), nacionalne države in demokracije. Predstavljajte si to kot trikotnik, pri čemer so vogali evro, nacionalna država in demokracija. Trikotnik povezav na daljši rok ni vzdržen, vzdržne so le posamične stranice trikotnika. Zato politična trilema. Enemu izmed treh vogalov v trikotniku se je treba odpovedati. Ohraniti nacionalno državo ob evru je mogoče, vendar je za to treba žrtvovati demokracijo doma. Namesto demokratičnega domačega odločanja se o vseh ključnih vprašanjih ekonomske politike (monetarne, fiskalne, socialne, razvojne, delovnopravne,…) odloča na ravni federalnih institucij. Treba se je odpovedati demokraciji. Nadaljujte z branjem→

Kako zaobiti Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in doseči isto s pogajanji o TPP, TTIP in TISA:

London School of Economics je pred časom imel diskusijo na visoki akademski ravni o tem, kako rekonstruirati makroekonomijo. Tukaj je transcript (Brad DeLong), tukaj pa video. Vprašanje se je večinoma vrtelo okrog tega nesrečnega neokeynesianskega dinamičnega stohastičnega modela splošnega ravnotežja (DSGE), ki je (neo)keynesianski samo po imenu (v bistvu je neoklasični RBC model z rigidnimi cenami, in slednje je vse, kar ima skupnega s keynesianskim). DSGE modeli so akademske igračke, ki temeljijo na pravljičnih predpostavkah racionalnih pričakovanj, racionalnih reprezentativnih agentov, ki medčasovno optimizirajo potrošnjo in varčevanje na podlagi obrestne mere, ki se po eksternem šoku prevalijo iz enega splošnega ravnotežja v drugega itd. In ki jih ne morete uporabiti niti za sajenje koruze, še najmanj pa za napovedovanje ekonomskih kazalcev ali česarkoli drugega. Ker tega pač, milo rečeno, ne počnejo prav uspešno – glejte tukaj, in predvsem paper Edge & Gurkaynak (2010).
Nadaljujte z branjem→

Kdaj ste nazadnje maksimirali svojo funkcijo koristnosti? Minimizirali stroške svoje potrošnje?  Ste ob tem upoštevali vse alternative in bili seznanjeni z vsemi informacijami, potrebnimi za odločanje? Ste pri svoji potrošnji uspeli izenačiti mejno koristnost kupljenega blaga z njeno ceno? Ste dobro premislili oportunitetne stroške vaših izbir in konsistento ocenili verjetnosti prihodnjih dogodkov? V kolikor ste navedenemu prikimavali in se obenem čudili moji potrebi po vprašanju, ste primer nadvse redkega, skoraj mitskega bitja, ki ga je stroka poimenovala homo economicus oziroma ekonomski človek. Nadaljujte z branjem→

Ekonomistom Anne Krueger, najbolj angažirane ekonomistke v ekonomski politiki v zadnjih treh desetletjih, ni treba posebej predstavljati. Danes 81 let stara Anne Krueger je v svoji karieri bila profesorica na Duke, Stanfordu in John Hopkins university, toda vmes je bila tudi glavna ekonomistka Svetovne banke (1982-1986), predsednica Ameriške zveze ekonomistov (1996) in namestnica direktorja IMF (2001-2006) ter svetovalka različnim vladam. Njeno delo se nanaša predvsem na trgovinsko politiko, reformne politike držav v razvoju ter vlogo mednarodnih organizacij pri tem.

Kruegerjeva morda ni najbolj nedolžna glede preteklih politik Svetovne banke in IMF do držav v razvoju (v času “njenega službovanja” so namreč nastali univerzalni predlogi reformnih politik mednarodnih inštitucij državam v razvoju, ki jih je leta 1989 Williamson povzel v Washingtonskem konsenzu, in te politike niso bile uspešne glede spodbujanja razvoja. Nasprotno, uspevale so države, ki so se tem pravilom v velikem loku izognile). Toda Kruegerjeva je, leta 2001, ko je bankrotirala Argentina, uradno predlagala nekaj nezaslišanega: da države smejo bankrotirati enako kot podjetja in da se jim pri tem mora, enako kot podjetjem, odpisati dolg. Z odpisom bi države, enako kot podjetja, lahko začele znova s čistimi bilancami in se brez škodljive politike zategovanja pasu hitreje vrnile k rasti. Izognile bi se izgubljenim desetletjem, ko zaradi zmanjševanja javnih izdatkov z namenom odplačevanja obresti na previsok dolg niso sposobne zagnati rasti.

Tedaj nezaslišan predlog, ki ni imel nobene možnosti za uspeh. In danes?

Nadaljujte z branjem→