Maša Kociper dobila konkurenco ali Pipl mast trast as

Kakorkoli se zdi neverjetno, toda tudi naši južni sosedje imajo svojo Mašo Kociper – v obliki Ingrid Antičević Marinović, po domače Ingrid. Neizmerno veliko zabave je spodbudil njen javni nastop v Evropskem parlamentu v izborni nejtiv ingliš. For hul nejšen of kroejša. Takole je govorila Ingrid:

. Nadaljujte z branjem

Kaj počnejo “bančni šerifi” iz NLB?

Ker so torej nekdanji vodilni bankirji NLB s Kramarjem na čelu najodgovornejši za potop NLB in njene astronomske izgube, se odpira vprašanje, kaj danes počne Kramar & Company, medtem ko moramo davkoplačevalci v NLB vsako leto prispevati na stotine milijonov evrov. Ali natančneje: ali je kateri izmed nekdanjih vodilnih bankirjev doslej sploh odgovarjal za katastrofalno dediščino v NLB? Nadaljujte z branjem

Letos je 1. april malce pohitel: Bratuškova za mandatarko?!

Očitno je letos 1. april resnično malce pohitel. Drugače si težko predstavljam novico, ki so jo danes lansirali mediji, da naj bi na levici za projektno mandatarko intenzivno pripravljali Alenko Bratušek. Ne vem, zakaj niso predlagali kar Maše Kociper. Resnost predloga bi bila na isti ravni – na ravni prvoaprilske šale. Spomnite se samo njune skupne, neponovljivo genialne razlage fiskalnega pravila. Nadaljujte z branjem

Naj EU sledi Hamiltonovemu reševanju ZDA?

Evropska monetarna unija (EMU) je relativno nova institucija in se temu ustrezno ubada z otroškimi boleznimi. Sedanja kriza pač spada v eno izmed teh bolezni, kajti vsi odgovori na vsa možna vprašanja seveda niso mogli biti zagotovljeni že ob nastanku EMU. Nikjer niso bili. Tudi v ZDA ne. Nekateri analitiki že dolgo časa trdijo, da imajo ZDA dobrih 200 let prednosti pri monetarni uniji, in da so se tudi ZDA ubadale s podobnimi otroškimi bolezni. Takrat je ameriške težave glede visokih obrestnih mer na obveznice posameznih zveznih držav učinkovito rešil prvi ameriški minister za finance Alexander Hamilton. Zdaj so Hamiltona odkrili tudi evropski “federalisti”, na čelu s Hansom Wernerjem-Sinnom. Nadaljujte z branjem

Bančna luknja – leva ali desna?

V zadnjem mesecu se je močno razplamtela politična debata o tem, kdo je najbolj naluknjal slovenske banke – levica ali desnica. Predsednik vlade Janez Janša je bil glede nastanka bančne luknje zelo kategoričen: “Sestavlja jo 16 povezanih konglomeratov, ki so večinoma v lasti članov Foruma 21. Luknja ima jasno prepoznavne botre in barvo.” Pri tem naj bi svoje trditve utemeljeval na strogo zaupnem gradivu Banke Slovenije “Stanje v slovenskem bančnem sistemu” o stanju slabih terjatev bank konec maja 2012. No, poročilo je seveda že septembra lani pricurljalo v javnost. Nerodno pa je, da številke o največjih dolžnikih, milo rečeno, ne potrjujejo trditev Janeza Janše. Nadaljujte z branjem

Kdo je tukaj nor?! – drugič

Preostanek razpadle vladne koalicije s prvopodpisanim Jožetom Tankom (SDS) je odredil ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije z naslednjim mandatom: “Preiskava naj se osredotoči na časovno obdobje od 1. januarja 1992 do odreditve parlamentarne preiskave, razen za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj se v primeru kreditov NLB in NKBM osredotoči na časovno obdobje od 1. januarja 1992 do 1. januarja 2005 ter od 1. januarja 2010 do odreditve parlamentarne preiskave.” Nadaljujte z branjem

Lahko Evropa okreva brez kreditne aktivnosti?

Zsolt Darvas iz Bruegla v zadnjem policy paperju analizira primere finančnih kriz in okrevanje držav v odvisnosti od kreditne aktivnosti. Podatki za 135 držav v zadnjih petih desetletjih kažejo, da okrevanja držav brez kreditne ekspanzije niso redka – toda večinoma so značilna za manj razvite države, ki so hkrati občutno depreciirale svoje valute. V EU oziroma v evro območju je zadnji pogoj težko izpolniti. Nadaljujte z branjem

Kako so nastali slabi krediti in kdo je pri tem “profitiral”

V zadnjem prispevku sem poskušal predstaviti, zakaj so se slovenska podjetja za svoj razvoj financirala pretežno s posojilnimi viri. Dokler je bilo gospodarstvo v vzponu, temu nismo posvečali posebne teže, ne v podjetjih in tudi ne v bankah. Visoka zadolženost se namreč kot problem pokaže šele s padcem uspešnosti poslovanja in ne zaradi zadolženosti same kot take. Posojilni viri so dolgoročno pravzaprav cenejši kot kapital (obresti so praviloma nižje kot pa je pričakovana donosnost kapitala), a ob poslabšanju pogojev je obresti vseeno potrebno plačevati ter tudi vračati glavnico. Kapital pa prevzema rizike poslovanja in zato so ob uspešnem poslovanju donosi višji kot obresti, ob slabih rezultatih ali celo izgubi pa pač dobička ni, kot tudi ne kakih obveznosti za plačila lastniku. Nadaljujte z branjem

Rodrik: O nerazumevanju med ekonomijo in politiko

There was a time when we economists steered clear of politics. We viewed our job as describing how market economies work, when they fail, and how well-designed policies can enhance efficiency. We analyzed trade-offs between competing objectives (say, equity versus efficiency), and prescribed policies to meet desired economic outcomes, including redistribution. It was up to politicians to take our advice (or not), and to bureaucrats to implement it. Nadaljujte z branjem

Gros: O razlikah med majhnimi državami

Nowadays, Greece, the Baltic states, and Iceland are often invoked to argue for or against austerity. For example, the Nobel laureate economist Paul Krugman argues that the fact that Latvian GDP is still more than 10% below its pre-crisis peak shows that the “austerity-cum-wage depression” approach does not work, and that Iceland, which was not subject to externally imposed austerity and devalued its currency, seems to be much better off. Others, however, have noted that Estonia pursued strict austerity in the wake of the crisis, avoided a financial crisis, and is now growing again vigorously, whereas Greece, which delayed its fiscal adjustment for too long, experienced a deep crisis and remains mired in recession. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: