Naj EU sledi Hamiltonovemu reševanju ZDA?

Evropska monetarna unija (EMU) je relativno nova institucija in se temu ustrezno ubada z otroškimi boleznimi. Sedanja kriza pač spada v eno izmed teh bolezni, kajti vsi odgovori na vsa možna vprašanja seveda niso mogli biti zagotovljeni že ob nastanku EMU. Nikjer niso bili. Tudi v ZDA ne. Nekateri analitiki že dolgo časa trdijo, da imajo ZDA dobrih 200 let prednosti pri monetarni uniji, in da so se tudi ZDA ubadale s podobnimi otroškimi bolezni. Takrat je ameriške težave glede visokih obrestnih mer na obveznice posameznih zveznih držav učinkovito rešil prvi ameriški minister za finance Alexander Hamilton. Zdaj so Hamiltona odkrili tudi evropski “federalisti”, na čelu s Hansom Wernerjem-Sinnom.

Kratka osvežitev spomina: Dolar je postal formalno plačilno sredstvo v ZDA leta 1785 (devet let po deklaraciji o neodvisnosti). Toda ZDA kljub enotnemu plačilnemu sredstvu niso bile prava monetarna unija, saj jim je manjkala fiskalna unija. Fiskalni uniji so močno nasprotovale nekatere zvezne države (denimo Virginia), ki so bile relativno nizko zadolžene. Na drugi strani pa so se mnoge druge zvezne države ubadale z velikim dolgom še iz vojne za neodvisnost ter z velikimi težavami s servisiranjem dolga. Te težave je po dolgi politični bitki med “republikanci”, ki jih je vodil Jefferson, ter “federalisti” rešil prvi ameriški finančni minister, “federalist” Alexander Hamilton. Hamiltonu je uspelo leta 1792 z minimalno večino skozi Kongres spraviti predlog, da zveza prevzame dolgove vseh zveznih držav, ki izvirajo iz iz vojne za neodvisnost. V ta namen je ustanovil t.i. “sinking fund”, za poplačilo zdaj skupnega dolga pa je Hamilton seveda moral tudi zagotoviti skupen zvezni proračunski vir. Našel ga je v luksuznih davkih, denimo na žgane pijače.

In prav zadnje je tisto, v kar se je zaljubila skupina, ki se imenuje European Economic Advisory Group (EEAG), ki naj bi naslednji teden objavila posebno poročilo. Kot razkriva Spiegel, bodo v poročilu predlagali, da tudi EU potrebuje tak skupen proračunski vir, če želi jamčiti za dolgove svojih članic. Eden izmed virov naj bi bil nov davek na finančne transakcije, dodatno k temu pa bi morali šteti še uvozne davščine in davek na dodano vrednost. No, prvi in drugi vir sta že primarna vira EU proračuna. Zato se ni mogoče izogniti vtisu, da je skupina EEAG želela predvsem zamaskirati dejstvo, da bi s tem prišlo do de facto zametka fiskalne unije. Po drugi strani pa do uvedbe evro obveznic, ki jim Nemčija tako naprotuje.

Priprave na evropski “sinking fund” pa v Nemčiji očitno že potekajo. Kot pravi Spiegel:

Hamilton’s “sinking fund” prompted the German Council of Economic Experts to envision a “debt repayment pact for Europe.” Under the plan, member states would collect portions of their liabilities in a common pot and jointly repay the debt. The economic experts have nothing but effusive praise for the consequences of Hamilton’s work. “It contributed to securing the creditworthiness of the United States, creating a large bond market and making it possible to refinance at low interest rates.”

It remains questionable whether the leaders in Europe’s capitals working to save the euro will want to learn from Hamilton, because his debt fund was ultimately a liability union. The common bonds with which he refinanced old debt are better known today as euro bonds. Both are ideas that trigger allergic reactions in some capitals, especially Berlin. Chancellor Angela Merkel and Finance Minister Wolfgang Schäuble, both members of the center-right Christian Democratic Union (CDU), are only willing to accept such ideas if a political union is installed as a counterweight to the monetary union.

Nevertheless, Hamilton’s approach proves that doing it in reverse isn’t necessarily doomed to failure. For him, fiscal union and political union were always two sides of one coin. He didn’t just see his plan as a struggle against a debt crisis, but also as vehicle to strengthen the cohesion of the former colonies by dismantling a powerful central government. Joint debt reduction and the reestablishment of joint creditworthiness “to cement more closely the union of the States,” he said.

Ta predlog skupnega evropskega sklada, ki bi se financiral iz skupnih EU davkov, je seveda povsem logično nadaljevanje procesa monetarne integracije v EU. Do tega mora nujno priti, če želimo ohranitev EMU. Bolj kot to pa me čudi sprememba pogledov pri nemškem ekonomskem jastrebu Hansu Wernerju-Sinnu, ki se je iz repunlikanca nenadome prelevil v federalista. Še pred pol leta je močno nasprotoval temu, da bi ECB jamčila za plačilno sposobnost najšibkejših članic. Špekuliram: Zdaj ko je poteza Maria Draghija učinkovito rešila problem nezaupanja finančnih trgov v evro, je tudi Sinn očitno sprevidel, da gre za ireverzibilno dejstvo in da je treba iti korak naprej – zagotoviti finančne vire za skupno evropsko jamstvo za dolgove. Od tod do evro obveznic pa je seveda potem le še majhen miselni korak.

One response

  1. Reči, da se EMU spopada z otroškimi boleznimi, je vsled izkušnjam iz zgodovine slab izgovor. Če ZDA kažejo na zgodovinskem primeru, da je potrebno oboje: fiskalna in monetarna unija, potem bi to poglavitni snovalci EMU morali upoštevati. Ni treba odkrivati tople vode.

    Še več, kot piše ekonomist L. Randall Wray, je bilo tistim, ki razumejo sodobno monetarno teorijo (Modern Monetary Therory – MMT*) praktično jasno že od samega začetka, da tak sistem ne bo preživel večje krize. In na to so tudi opozarjali vse od srede dvetdesetih, pa jih nihče, razen Charlesa Goodharta, ni poslušal. Sedaj se pa vsi strinjajo, da je potrebna tudi fiskalna unija.

    http://neweconomicperspectives.org/2011/09/mmp-blog-16-unusual-case-of-euroland.html

    Lahko gremo še dlje in rečemo, da se prav tako ne upošteva še ene ameriške zgodovinske izkušnje, to pa je izdajanje dolga prostih zelencev (‚greenbacks‘) v času ameriške državljanske vojne. Severna stran je denar enostavno ustvarila in porabila. Pika. Ni se ji bilo treba zadolževati (takrat sta bila v uporabi še zlato in srebro). Ključno je bilo, da je vlada pobirala davke in da denarja ni natisnila preveč. Po vojni različni interesi dosegli, da ZDA niso polno prešle na to vrsto valute. (ponavadi se države šele v vojnem stanju zavedo, da imajo monopol nad izdajanjem denarja).

    Torej, monetarna suverenost je ključna. Monetarno suvereni državi se ni potrebno bati obvezniških jastrebov, ki skušajo dvigovati obresti na obveznice. S tem se strinja tudi Paul Krugman.

    http://www.economonitor.com/lrwray/2012/11/25/krugman-is-right-the-bond-vigilantes-are-impotent/

    Še več, monetarno suverena država ne more bankrotirati v svoji valuti (kar govorita tudi Ben Bernanke in Alan Greenspan).

    Osebno menim, da je čas, da Slovenija podpre temeljne reforme evroobmočja oz. da prične iskati lastne načine za večjo monetarno suverenost.

    * MMT je del post-keynesianske smeri. Center tovrstnega pristopa je Univerza v Missouri -Kansas Cityju, ZDA. Pristop kot tak ne zagovarja določen politične ureditve in v splošnem ne daje nasvetov glede ekonomskih politik. Gre zgolj za opis, kako deluje sodobna suverena valuta, na podlagi raziskovanja dejanskih operacij finančnih ministrstev (zakladnic) in centralnih bank ter dvojnega računovodstva. Opis glavnih značilnosti MMT najdete na http://www.neweconomicperspectives.org pod ‘MMT Primer’.

%d bloggers like this: