Demonstracije in revolucije ali reforme in razvoj

Iz intervjuja, ki sem ga imel za Delo De facto:

Se strinjate z notorično ugotovitvijo, da brez prave revolucije ni pravega razvoja?

Ne, revolucije državo samo spravijo za nekaj desetletij nazaj v preteklost. Zamenja se le oblast, ljudstvo ostane isto. Z njo pridobijo samo novi oblastniki, ljudstvo ostane izkoriščano v enaki meri še naprej. »Živalska farma« Georgea Orwella to lepo prikazuje na literaren način, »Why Nations Fail« Acemogluja in Robinsona pa to lepo znanstveno dokazuje. Nadaljujte z branjem

Plače in (ne)konkurenčnost

Pravijo, da je kriza priložnost. Za iznajdljive, za okretne, za prilagodljive. Najbolj prilagodljiva podjetja znajo v času, ko na trgu prevladuje malodušje in so konkurenti v krču, tak trenutek izkoristiti, da s promocijskimi ukrepi povečajo tržni delež obstoječih izdelkov. Ali da lansirajo nove. Ali pa da v času recesije racionalizirajo stroške, prilagodijo nabor izdelkov in vitki pričakajo, da trg spet oživi. Neprilagodljiva podjetja zaspijo na obstoječih izdelkih ali se ne zmorejo notranje reorganizirati in racionalizirati. Ko trg oživi, so ta podjetja lanski sneg. Velja enako za države? * Nadaljujte z branjem

Kako hitro zniževati dolg in ali pri tem žrtvovati rast?

Sedanja Velika recesija, kot jo imenujejo v tujini, je zahtevala temu primerne ukrepe za zajezitev krize. Monetarna in fiskalna politika širom sveta sta angažirali več kot 10.000 milijard dolarjev javnega denarja, in sicer v obliki sredstev za sanacijo in dokapitalizacijo bank, sredstev za povečanje likvidnosti bank na eni strani ter sredstev za spodbujanje gospodarstev in sredstev za zajezitev socialnih bremen krize na drugi strani. Dobra polovica teh javnih sredstev odpade na fiskalno politiko oziroma na povečanje javnega dolga. Kljub temu, da krize še ni konec in da smo na začetku drugega brezna, pa to enormno povečanje javnega dolga tako vlade kot mednarodne institucije zaposluje s vprašanjem, kako ta javni dolg spet spraviti nazaj v obvladljive okvirje. * Nadaljujte z branjem

Ko gredo politiki kot “kurbe s plesa” …

Zares odličen komentar Alojza Ihana v Financah o “uporu raje” in o tem, kako hitro lahko “raja” politike kot kurbe z eno potezo odpravi na smetišče. No, v primeru Kanglerja je bilo potrebno dvoje demonstracij, v primeru Tuerka pa dva kroga volitev. Toda njun intimni občutek je verjetno podoben kot pri poceni deklinah ob koncu večera. Pa ne, da si tega ne bi krepko prislužila. Podobno velja za ostale politike, ki pa jih “odpravnina” še čaka. Nadaljujte z branjem

Neenakost ubija

Tradicionalni in splošno sprejeti pogled na krizo pravi, da so krizo zakuhali neodgovorni in pohlepni bankirji, ki so poceni denar centralnih bank z lopato delili komurkoli, ki je prišel mimo. Krizo zato lahko rešijo samo države, ki očistijo poslovne banke, in centralne banke, ki napumpajo dovolj likvidnosti v gospodarstvo. Toda krize vseeno noče biti konec. Kaj je narobe s to razlago? Nadaljujte z branjem

Egon Zakrajšek o bankrotu pajdaškega kapitalizma

Prejšnji teden je Egon Zakrajšek iz FED na naše povabilo predaval na Economic and Business Review konferenci na Ekonomski fakulteti o državnem dolgu in rizikih. Na predavanju je Slovenijo v luči sistemskih in političnih blokad glede tveganosti finančnih naložb postavil na raven Burundija in pojasnil, zakaj plačujemo tako visoke obresti. V intervjuju za Finance pa je obsežneje spregovoril o aktualnih dogajanjih v Sloveniji. Nekaj glavnih poudarkov. Nadaljujte z branjem

Razdolževanje v razvitih državah

Ko države dosežejo visoko raven zadolženosti, gre lahko pot navzgor ali navzdol. Na IMF so zadnjem World Economic Outlook 2012 analizirali dinamiko razdolževanja v razvitih državah. Spodnja slika kaže, da je po točki, ko država doseže raven 100% BDP mogoče vse. Večina držav pa je vseeno znižala raven dolga. Sploh kadar je prišlo do nakopičenja javnega dolga v času vojne. Po vojni je zaradi hitre rasti BDP tudi raven javnega dolga glede na BDP upadla. Nadaljujte z branjem

Sodbe v imenu prava in ne pravičnosti ter demokratični protesti

“Mariborska iskra”, ki grozi, da bo zanetila požar po celi državi, se je sicer zanetila zaradi kombinacije številnih lokalno specifičnih dejavnikov, toda v njenem ozadju je vnetljiva mešanica splošnega nezadovoljstva, ki so jo uspešno “mešale” politične garniture, različne veje oblasti ter kriza. Pa vendar je v srčiki nezadovoljstva ljudstva predvsem veliko nezadovoljstvo z neučinkovitim delovanjem pravne pravne države. In morda prav zaradi tega političnim garnituram, ki pravosodne veje oblasti niso uspele narediti bolj učinkovite, grozi, da bo njen lep del ljudska vstaja izbrisala. Nadaljujte z branjem