“Mariborska iskra”, ki grozi, da bo zanetila požar po celi državi, se je sicer zanetila zaradi kombinacije številnih lokalno specifičnih dejavnikov, toda v njenem ozadju je vnetljiva mešanica splošnega nezadovoljstva, ki so jo uspešno “mešale” politične garniture, različne veje oblasti ter kriza. Pa vendar je v srčiki nezadovoljstva ljudstva predvsem veliko nezadovoljstvo z neučinkovitim delovanjem pravne pravne države. In morda prav zaradi tega političnim garnituram, ki pravosodne veje oblasti niso uspele narediti bolj učinkovite, grozi, da bo njen lep del ljudska vstaja izbrisala.

Ljudstvo v spontani vstaji proti oblasti vzklika gesla o lopovih in o ukradeni državi. Pri tem pa imajo v mislih vso tisto kapitalsko elito, ki je v povezavi z bankirji, politiko in z mižečimi regulatorji finančnega sistema in politike konkurence uspela državo pripeljati na rob bankrota. Pri čemer pa se nikomur izmed “elite”, razen obtoženih v primeru lastninjenja Merkurja, in nikomur od regulatorjev ali politikov ni zgodilo nič. Nič. Ne samo, da ni bilo splošne politične preiskave, kot denimo v Islandiji, o krivcih za finančni zlom, tudi pravosodnih preiskav proti kopici pripadnikov elite (razen že omenjenega primera Merkur in primera Mercatorja ter z njim povezanih Istrabenza in Pivovarne Laško) ni bilo. Pa tudi ta zadnja se je razvodenela.

Kar ljudje vidijo, so “kriminalci”, proti katerim sploh ni bilo sproženih postopkov, ali pa pravi kriminalci, ki so bili izpuščeni zaradi “procesnih napak”, “pomanjkanja dokazov”, “izločitve dokazov”, “pozabljanja” tožilcev, založitev sodb itd. Če po tekočem traku padajo obtožnice zaradi procesnih napak, je nekaj hudo narobe s pravosodnim sistemom. Slovenski pravosodni sistem je kronično neučinkovit. Smo med evropskimi državami z največjim številom sodnikov na prebivalca in hkrati država z največ sodnimi zaostanki ter država z najdaljšimi sodnimi procesi. Če tako preprost primer, kot je proces proti poslancu, ki je prepisoval na izpitu, traja štiri leta, pa še ni pravnomočno zaključen, je nekaj hudo narobe s pravosodnim sistemom. Če zaradi izločitve dokazov, ki so bili v drugi državi pridobljeni po tam veljavnih zakonih, izpustijo balkanskega kralja heroina, obsodijo pa njegove kurirje, je nekaj v temelju zelo hudo narobe s pravosodnim sistemom.

Če poslušate sodnike, boste slišali vedno isto zgodbo: da delajo v skladu z zakonodajo, po črki zakona. Pritožujejo se le, da dobijo premalo denarja od države. Če vprašate pravno stroko, ki te odvetnike, tožilce in sodnike vzgaja, bodo podobnega mnenja kot sodniki. Vse je prav, sodniki sodijo v skladu z zakonodajo. Sodniki ne morejo sodniki soditi drugače, kot jim nalaga črka zakona. Še več, nekateri pravijo, da je potreben “velik pogum” sodnika, da razsodi v skladu s črko zakona in drugače kot pričakuje javnost. Kot je prejšnji teden v komentarju sodbe o “balkanskem bojevniku” napisal Dragan Petrovec, profesor s pravne fakultete:

Že v preteklosti so se – po mojem z nedopustnih koncev, takrat s tožilstva – pojavljali komentarji (v eni najbolj žalostnih zgodb večkratnega umora), da sodišče ni zbralo dovolj poguma, da bi izreklo obsodilno sodbo. Ugovor drugih je bil, da je prav oprostilna sodba dokaz poguma, saj je bilo sodišče ob jasno opredeljenem javnem mnenju zelo osamljeno s svojim stališčem.

…

Če sodnik ob vseh teh pritiskih izreče oprostilno sodbo, le redko razumemo vse razsežnosti takega sporočila. Zgodi se, da je sicer lahko pridobljenih veliko dokazov, ki bi zelo verjetno povzročili obsodilno sodbo. V podobnih primerih včasih govorimo o »notornih storilcih«. A ker je treba spoštovati zakon, je treba izločiti vse dokaze, ki so pridobljeni na nezakonit način. V nasprotnem primeru bi se v najkrajšem času vzpostavila tortura za vse – skorajda poljubno izbrane osumljence. In če ostane zakonitih dokazov le za peščico in so še ti neprepričljivi, sodišču ne ostane drugega, kot da izreče oprostilno sodbo. Ta je v svojem sporočilu v resnici obsodilna za vse tiste, ki so v postopku kršili zakon, zaradi česar – zelo verjetno, da v resnici krivim – ne moremo izreči kazni. Zaradi take obsodbe bi morala še dolgo časa boleti glava policiste, tožilce in preiskovalne sodnike, morda še koga, vsakogar pač v skladu z njegovim prispevkom h končni neuporabnosti njihovega dela.

…

Sodstvo postaja vse bolj koš za odpadke, kamor mečemo – kot z odločitvami nezadovoljne stranke – svoje dejanske ali namišljene frustracije. Kot politiki vanj stegujemo svoje lovke, da si ga podredimo. Nenazadnje v vlogi novinarjev, ki smo dolžni v imenu raziskovanja resnice dokazovati, kaj vse je gnilega v državi, s podobno rušilnim učinkom – če že ne namenom – najlaže uporabljamo prav politike, priložnostno razočarane stranke ter njihove zagovornike.

V takih razmerah je nemogoče pričakovati, da bi se sodniki počutili neodvisne in samostojne, so zgolj osamljeni v prizadevanjih za normalnejšo, tudi bolj pravično družbo. Medijski žarometi bleščijo skozi prevezo, ki jo ima čez oči Pravica, in hrup je že dolgo časa neznosen za njena ušesa. Vse težje je videti in slišati zgolj tisto, kar je pomembno za pravično sodbo.

Torej problem naj bi bil v neznosnem pritisku pričakovanj javnosti na sodnike, ki se zaradi tega ne počutijo dovolj neodvisni in samostojni.

Toda pravi, dejanski problem je drugje. Problem je v tem, na kar je že pred leti opozoril Boštjan M. Zupančič, sodnik evropskega sodišča za človekove pravice. Problem je v tem, da so sodniki (in celoten pravnosodni sistem) izgubili občutek za pravičnost. Držijo se le še črke zakona kot pijanec plota, pozabljajo pa, da se od njih pričakuje avtonomna presoja v skladu z elementi pravičnosti. Sodnik mora znati v medsosedskem sporu razsoditi v skladu s tem, kar je pravično in ne nujno tako kot narekuje tog predpis, če bi bilo to v očitno škodo tistemu, ki je bil oškodovan. Če bi bilo pravo zgolj formalna koda, sodišč in sodnikov sploh ne bi potrebovali, namesto njih bi mehansko razsojali računalniki. Zato pa imamo sodnike, ki morajo presojati v skladu z “občutkom pravičnosti”, v skladu z moralnim in etičnim. Kot je letos junija zapisal Zupančič:

Vsakemu pravniku naj bi bilo jasno, da vladavina prava ni odvisna predvsem od pravnih pravil in njihovega mehaničnega udejanjanja. Delovanje pravnega reda ni izčrpano s silogistično logiko gornjih premis. Če bi bilo to res, bi razreševanje sporov, ki je edina neposredna naloga pravnega reda, mirno lahko – kot poprej izdajanje gotovine po bančnih avtomatih, ki so tako učinkovito nadomestili osorne bančne uradnike – prepustili ekspertnemu sistemu ali kakemu drugemu računalniškemu programu. Človeški dejavnik v tem delovanju torej ni zamejen s formalistično rabo logike. Očitno je delovanje pravnega reda, še zlasti pravosodnega sistema, nekaj več kot gola logika.

Tukaj gre za nekaj, kar je značilno za zrele pravne sisteme in kar imenujejo »avtonomno pravna presoja«.

Osrednje in povsem praktično vprašanje, ki zadeva učinkovitost pravnega sistema, je torej vprašanje […] občutka za pravičnost.

Temu v komentarju o primeru balkanski bojevnik pritrjuje tudi Rok Svetlič, profesor Fakultete za humanistične študije v Kopru:

Le ob premiku v dojemanju demokracije, odnosa posameznik-država in, posledično, funkcije sodne veje oblasti, bomo lahko prišli do naslednjega uvida: kazenski pregon in procesna zaščita obdolženca sta dve plati ene in iste reči – in ne trčenje dveh sovražnih polov. Spoštovanje človekovih pravic zahteva, da se jih dosledno izvršuje (tj. sankcionira), vendar da se pri tem ne krši – zopet – človekovih pravic. Med vsebino (tj. pregonom kriminala) in formo (spoštovanjem človekovih pravic pri tem pregonu) je sicer napetost, ne pa absolutni razkol. Zato je izločitev dokazov vselej žrtvovanje nekega dela pravičnosti! Preganjanje deliktov ni blaznenje represivnega aparata, pač pa edini način zaščite prav – človekovih pravic. Zagovarjanje sopripadnosti obeh plati ni zagovarjanje zmanjševanja procesnih standardov, je edini vir za njihovo pravilno interpretacijo.

…

V ekstremnem primeru, ko na eni strani stojijo dokazi o izjemno hudem kaznivem dejanje in na drugi strani relativno majhna kršitev procesnih pravic, lahko sodišče izjemoma dovoli dokaze in doseže ravnotežje obeh ravni življenja pravičnosti, formalne in materialne. Aristoteles pozna posebno vrsto vrline, epikie, ki pomeni sposobnost, v mejnih primerih pravično odločiti, četudi onstran neposrednega branja zakona. S tem zakon ni kršen, nasprotno, je bolj natančno upoštevan.

Kje se je v naši pravni teoriji in praksi izgubil ta občutek za pravičnost? Po mnenju Boštjana M. Zupančiča je mehanska razsoja in bežanje pred avtonomno presojo v skladu s pravičnostjo značilna za vse vzhodnoevropske države. Kot pravijo moji številni prijatelji pravniki, se je slovenska pravna teorija zaradi kršenja elementarnih človekovih pravic v totalitarizmu osredotočila predvsem na zaščito človekovih pravic. Naslonila se je na doktrino Ljuba Bavcona, dolgoletnega profesorja na področju kazenskega prava, kriminalitetne politike in človekovih pravic, ki je zagovarjal zaščito posameznika pred državo. Dala je absoluten primat procesni zaščiti človekovih pravic pred pravičnostjo.

To pa ima, kot je lepo nakazal kolega Svetlič, paradoksalen vpliv na zmanjšanje človekovih pravic oškodovanih in potencialno oškodovanih. Torej tistih, ki so v konkretnem primeru žrtve preprodaje drog.

Deseletja generacij pravnikov so bila izšolana v tem Bavconovem duhu. Zaščita procesnih pravic posameznika v postopkih pred državo se zdi temeljna maksima njihovega delovanja v različnih dimenzijah njihovega delovanja. Zato se, preprosto rečeno, odvetniki in tožilci v sodnih procesih skorajda izključno posvečajo procesnim postopkom, na drugi strani pa prav tako sodniki, ki se bojijo, da njihove sodbe ne bi bile sporne zaradi spregleda procesnih napak ali nedoslednosti.

Vsi skupaj pa so pozabili na elementarno pravičnost. Žrtvovali so pravice oškodovanega na račun procesne pravilnosti. Ravnajo v skladu z maksimo: “Bolje tisoč krivih izpustiti kot enega po nedolžnem zapreti!”.

Dokler ne bo prišlo do spremembe te pravne miselnosti, bo naš pravosodni sistem neučinkovit. Povzročal bo frustracije stotisočem državljanom te države, pred katerimi očmi tudi najbolj očitno krivi obtoženci, kot je bil “balkanski kralj heroina”, svobodno odkorakajo iz sodišča. V posmeh elementarni pravičnosti in zdravi pameti.

Toda bojim se, da naša pravna stroka tega temeljnega notranjega premisleka in katarze ne bo sposobna. Ker je to v nasprotju z “ideologijo”, v skladu s katero so bili izšolani. S kolegi pravniki v šali mnogokrat rečemo, da je edina rešitev za slovenski pravosodni sistem, da naše sodnike v celoti zamenjamo z avstrijskimi ali nemškimi, ki znajo razsojati v skladu s pravičnostjo in pravom.

Ta neučinkovitost pravosodnega sistema, ki je danes ena izmed ključnih frustracij ljudstva in eno izmed glavnih gesel protestnikov širom Slovenije, bi morala priti v glavni fokus vladajoče politike. Ob gospodarskih reformah, bi morala reorganizacija in temeljita reforma pravosodnega sistema postati ključna prioriteta vladnih politik. Morda bi morala začeti z odpravo trajnega sodniškega mandata.

Če vladajoča politika ne bo sposobna tovrstne reforme pravosodnega sistema, tudi sedanje politike ne bo več. Odneslo jo bo ljudstvo.