Recesija se poglablja. Še bolj zategniti pas?

SURS je objavil, da je tudi v tretjem četrtletju BDP upadel, tokrat celo za 3.3% glede na isto obdobje lani. Tuje (izvozno) povraševanje se je zmanjšalo za 0.7%, toda glavni negativni učinek sledi iz padca domačega povpraševanja za 6.6%, investicije pa kar za 20.4%. To pomeni, da sedanjo recesijo žene in poglablja kriza na strani povpraševanja. Tujina, še bolj pa domača gospodinjstva in podjetja zmanjšujejo trošenje. Je treba še bolj zategniti pas, da bomo dojeli? Se moramo izstradati do smrti?

Verjamem, da bodo mnogi – ne glede na očitno razvidno krizo na strani povpraševanja – še vedno vztrajali pri “pravem” vrstnem redu reševanja krize. Ta pa gre takole: podjetja in gospodinjstva se morajo najprej razdolžiti, da bodo nato lahko vitka in zdrava spet začela rasti in trošiti, država pa mora zmanjšati svoje trošenje, da ne bi nakopičila preveč javnega dolga in zašla v težave z refinanciranjem.

Kaj je narobe s tem “receptom”? Problem je v tem, ker so ugotovljeni simptomi sicer pravilni, toda vrstni red njihovega zdravljenja je napačen. Slediti temu receptu v tej situaciji je enako kot slediti logiki, da je hujšanje najboljša metoda za povečanje telesne teže.

Za razumevanje, kje smo in katere ukrepe za reševanje krize bi morali sprejeti, je treba razumeti naravo in evolucijo te krize. Kriza se je začela, ker so se podjetja in gospodinjstva (in ne država) prehitro in preveč zadolževali.Po domače rečeno, preveč so investirala ali trošila, sredstva zato pa večinoma kratkoročno pridobila s krediti v bankah. Seveda tega ne bi mogla, ne ena ne druga, če denar ne bi bil tako poceni in če ga banke ne bi tako rade dajale. To stanje pred krizo lepo ilustrirata spodnji sliki. Prva kaže presežno domače trošenje, ki se kaže v presežnem uvozu in zato negativnem tekočem računu plačilne bilance. Druga pa kaže, kje so so banke, podjetja in gospodinjstva dobila denar – z neto pritokom sredstev iz tujine. Pri tem, kot lahko vidite, 5 srednjeevropskih držav (CE-5), med njimi tudi Slovenija, ni najbolj ekstremno živela prek svojih zmožnosti. Ostale vzhodnoevropske države (SEE-2, B-3, WB-6) ter države GIPS (EU-KOH) so bile še bistveno bolj nagnjene k pretirani potrošnj in financiranju le-te s tujim denarjem.

CA

Vir: Landesmann

Fin-flows

Vir: Landesmann

Ko je ameriška finančna kriza nenadoma “posušila” medbančni kreditni trg, se predvsem podjetja, ki so se zadolževala kratkoročno, niso mogla več refinancirati. Sledila je nelikvidnost, za mnoga podjetja  nesolventnost, zapiranje delovnih mest itd. Hkrati s tem je, zaradi nenadnega upada povpraševanja, drastično upadla cena “sredstev” (assets), torej vrednostnih papirjev, nepremičnin in drugih naložb. S tem pa tudi vrednost zavarovanja za kredite, ki so jih najela podjetja in gospodinjstva. To je seveda potopilo banke, ki so imele vse po vrsti premajhen del kritja za odobrene kredite v klasičnih likvidnih depozitih. Banke so prenehale posojati, ker so same zašle v težave s slabim portfeljem in pridobivanjem virov in ker je bil velik del podjetij, v mnogih primerih pa tudi dobršen del gospodinjstev, prezadolžen. Temu je seveda logično sledilo obdobje razdolževanja vseh: domačih bank do tujih ter podjetij in gospodinjstev do domačih bank.

Posledica je seveda logična: gospodinjstva so drastično zmanjšala trošenje, podjetja pa investicije in kriza se je iz finančne krize prek bilančne prelevila v krizo povpraševanja (in zaupanja). Zaradi prezadolženosti, razdolževanja in povečane negotovosti agregatno povpraševanje stagnira ali celo upada.

Če gre za krizo povpraševanja, potem ukrepi ekonomike ponudbe ne morejo biti učinkoviti. Sploh pa ne v situaciji ničelnih obrestnih mer, ko so se gospodarstva znašla v likvidnostni pasti. Centralne banke več ne morejo znižati cene denarja, ker so že na ničli. Države lahko še tako močno znižajo davke, pa ne bo učinka na povečanje investicij v gospodarstvu. Ker so podjetja prezadolžena in ker mrtvo agregatno povpraševanje in negativni obeti ne spodbujajajo k investicijam.

Edini subjekt, ki ni prezadolžen, ki se lahko še zadolžuje (ker ima manevrski prostor in ker je nasploh edini subjekt, ki ima tiskarno denarja), je ostala država. Države so sicer v treh letih zaradi delovanja avtomatskih stabilizatorjev (upad davkov, na eni in povečanje transferjev na drugi strani) ter v številnih primerih zaradi reševanja bank povečale javni dolg za 20 do 30%, toda to je še vedno relativno malo glede na povečanje zasebnega dolga pred krizo.

Če v tej situaciji tudi država zateguje pas, se situacija samo poslabšuje in recesija se prelevi v podaljšano depresijo. O tem sem že večkrat pisal (denimo tukaj in tukaj). Nauk iz 1930. let ter nauk iz Japonske izpred dveh desetletij je zato jasen: ob hitri sanaciji bank (kot finančnega posrednika oziroma olja v motorju gospodarstva) mora država prevzeti vlogo subjekta, ki troši in spodbuja agregatno povpraševanje. To ima ob pozitivnih signalih in ob neposrednih učinkih (nova javna infrastruktura) predvsem multiplikatorske učinke na celotno gospodarstvo. V času te krize je po oceni IMF multiplikator znašal 1.7. Na žalost je deloval v napačno smer: ker so države zmanjševale trošenje, je to za faktor 1.7 zmanjšalo celotno trošenje in s tem BDP.

Ker je celotno evro območje zaradi napačne makroekonomske politike, ki so jo diktirali iz Berlina, ponovno zapadlo v recesijo, ni prav nobene druge poti, kot pa da države EU povečajo trošenje in zaženejo gospodarstvo. Da, za ceno povečanja javnega dolga. Kajti dolg je mogoče bistveno bolj učinkovito, z manj stroški, predvsem pa hitreje zmanjšati ob rastočem gospodarstvu. Nenazadnje je to – za največje skeptike med pravovernimi ekonomisti – v zadnjem World Economic Outlook 2012 nazorno pokazal tudi IMF: epizode zniževanja javnega dolga, kadar so uspešne, trajajo med 10 in 15 let. Poskusi hitrega, nasilnega zniževanja javnega dolga so neučinkoviti. Gre za “maraton, ne za sprint“. Ali z besedami IMF:

Throughout the past century, numerous advanced economies have faced public debt burdens as high, or higher, than those prevailing today. They responded with a wide variety of policy approaches. We analyze these experiences to draw lessons for today and reach three main conclusions:

  • Reducing public debt takes time, especially in the context of a weak external environment. It is a marathon, not a sprint.
  • Successful debt reduction requires fiscal consolidation and a policy mix that supports growth. Key elements of this policy mix are supportive monetary policy and measures that address structural weaknesses in the economy.
  • Fiscal consolidation must emphasize persistent, structural reforms to public finances over temporary or short-lived fiscal measures. In this respect, fiscal institutions can help lock in any gains.

Today, the first priority must be to complement fiscal consolidation with measures to support growth, especially, very accommodative monetary policy and structural reforms.

Torej, treba je prenehati s fiskalnim stiskanjem, treba je zagnati gospodarstvo. Ko bo oživelo gospodarstvo in trošenje prebivalstva, se bodo povečali fiskalni prilivi. Države pa bodo s presežkom v proračuni odplačevale nakopičeni dolg, zmanjšale relativni dolg (glede na BDP) ter naredile zaloge za naprej. V rastočem gospodarstvu se bodo lažje razdolžila tudi podjetja in gospodinjstva. Če ti padajo prihodki, če ti zmanjšajo plačo ali če izgubiš službo, se ne moreš razdolžiti – razen, če bankrotiraš in propadeš.

Alternativa temu je samo globoka recesija, s čimer se bo raven BDP še bolj zmanjšala izpod tiste v letu 2008, relativni dolg pa še bolj poletel v nebo. Največja izguba v času kriz je strošek izgubljenega BDP in strošek izgubljenih delovnih mest. To se pa meri v desetinah odstotkov BDP. Slovenija je do danes izgubila eno tretjino BDP iz leta 2008 – 12 milijard evrov. Hočete izgubiti še več? Hočete še bolj izstradati gospodarstvo in gospodinjstva?

One response

  1. Strinjam se z vašimi ugotovitvami v članku, namreč, da je glavni vzrok krize v prekomerni in prehitri rasti zasebnega zadolževanja (in ne v državnem dolgu). To sedaj priznavajo tudi sicer konzervativni centralni bankirji in regulatorji (npr. izjavi Marka Kranjca, Sobotna priloga, 13.10.2012, in Adaira Turnerja, šefa britanskega FSA, 2.11.2012). Prav tako se strinjam z ugotovitvijo, da zasebni sektor ne bi nakopičil toliko dolga, če ga banke ne bi dajale.

    S tem pa trčimo ob dejstvo, da samo bistvo ne leži v reševanju trenutne krize, v tem, kako bomo zopet zagnali rast (seveda je to pomembno), temveč v tem, da je potrebno denarni sistem temeljito predrugačiti, da do podobnih kriz ne bo več prihajalo. Pri tem pa je poglavitno spoznati, kako v resnici delujejo banke. Potrebno se je zavedati, da banke ne posojajo denarja drugih ljudi in da ga za posojilo ustvarijo na mestu (kar potrjujejo tako študije kot izjave samih centralnih bankirjev). Danes je finančni sektor prav tako tudi dereguliran, zato predstavlja inherentno potencialno nevarnost za formiranje kriz (kljub temu, da g. France Arhar meni, da je bančni sektor eden izmed najbolj reguliranih, pa vsa ta kopica regulacij očitno ne deluje).

%d bloggers like this: