Dolg jezik, dražji denar

Slovenija je včeraj po pričakovanju uspešno izdala desetletno državno obveznico v vrednosti 1,72 milijarde dolarjev, nominirano v ameriških dolarjih. Cena zadolžitve naj bi znašala 5,70%, kar je na ravni zahtevanih donosov, ki so jih v tem tednu dosegale desetletne državne obveznice RS69 (je pa včeraj zahtevan donos slednje padel že tudi na 5,51%). Toda Slovenija je za ta sposojen denar plačala bistveno več kot bi lahko z nekoliko več politične spretnosti in če bi politiki znali brzdati svoje jezike. * Nadaljujte z branjem

Gerhard Schröder o traktorskem potiskanju reform

V kratkem intervjuju za Finance je nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder, ki je izpeljal ključne socialne reforme v obdobju 2003-2005, zaradi katerih je Nemčija izšla iz krize skorajda neprizadeta, seveda poudaril tudi nujnost reform v Sloveniji. Še več, povedal je, da je treba reforme izpeljati ne glede na nasprotovanje sindikatov in ne glede na ceno lastnega obstoja na oblasti. Schröder je leta 2005 na predčasnih volitvah izgubil. Toda zaradi njegovih nepriljubljenih reform je zmagala Nemčija kot celota. Nadaljujte z branjem

Zakaj ne moremo biti vsi Skandinavci?

V še čisto sveži študiji si Acemoglu, Robinson in Verdier (2012) postavijo čisto preprosto vprašanje: če je blaginja večja v bolj blagi obliki kapitalizma, kot je skandinavski socialdemokratski tip, zakaj potem tega institucionalnega sistema ne prevzamejo tudi ZDA? Zakaj vse države ne prevzamejo enakega tipa kapitalizma? Njihov odgovor je dokaj preprost, ki pa ne bo osrečil tistih bolj socialno-pravičniško usmerjenih duš: ker inovacije zahtevajo posledično večje donose inovatorjev in s tem večje družbene razlike, zato vse družbe tega potenciala ne morejo ali ne želijo doseči. Ali drugače rečeno, nekatere države se morajo zaradi bolj egalitarističnega institucionalnega sistema odpovedati večji inovativni dinamiki, vendar to ni problem, dokler lahko te nove tehnološke rešitve prevzemajo od drugih. In takšna delitev sveta med grobim in blagim kapitalizmom je optimalna za svet. Nadaljujte z branjem

Ali BlackBerry iz nas dela črne ovce?

Tale link na zapis v New York Timesu mi je danes poslal kolega. Glavna poanta članka je, da je BlackBerry (BB) zaostal v razvoju, da nima vseh tistih “nujnih in nepogrešljivih” aplikacij, ki jih ponuja konkurenca pri “pametnih telefonih” in da je tiste, ki jih še imajo, sram v družbi. Svoje BB-je raje skrivajo, počutijo se klavrno in so de facto odrinjeni na rob. Uf, ali BB res stigmatizira? Moramo zdaj vsi preklopiti na iPhone 5? Samsung? HTC? Nadaljujte z branjem

Razpad evra bi povzročil za 17 bilijonov evrov škode

Študija, ki jo je za nemški Bertelsmann Stiftung naredil Prognos inštitut, kaže, da bi razpad evro območja povzročil globalno recesijo, ki bi lahko povzročila kumulativno gospodarsko škodo v višini 17.2 bilijona (17,157 milijard) evrov. Za lažjo predstavo: to je denimo enako sedmim letnim bruto domačim proizvodom Nemčije ali ekvivalentno BDP, ki ga Slovenija ustvari v 500 letih. Nadaljujte z branjem

Odziv Jeffreya Sachsa na ‘Why Nations Fail?’

Letos sem že nekajkrat omenil zadnjo knjigo Darona Acemogluja in Jamesa Robinsona ‘Why Nations Fail‘ (2012). Knjiga je čudovita v svojem simplificiranem, vendar plauzibilnem poskusu pojasnjevanja, zakaj so nekatere države uspešne, druge pa ne. Acemoglu in Robinson dinamiko razvoja držav razlagata s političnimi in ekonomskimi institucijami, ki so lahko inkluzivne ali ekstraktivne, spodbujajo ali zavirajo razvoj. V knjigi precejšen del pozornosti namenita do sedaj najbolj uveljavljenim “teorijam razvoja, ki ne delujejo“. Pri tem se osredotočata na teorije, ki kot ključne determinante divergentnega razvoja držav jemljejo geopolitični položaj, kulturne razlike ter ignoranco oziroma neznanje političnih elit. Njuna razlaga divergentne dinamike razvoja predvsem zaradi institucionalnih razlik je izzvala kolega s Columbia University Jeffreya Sachsa, da je v Foreign Affairs napisal, kritično recenzijo knjige. Nadaljujte z branjem

Update glede Baumgartnerja in Boscarola

V zapisu ob dosežku Felixa Baumgartnerja, kjer sem napisal, da sem zaradi tega še bolj ponosen na Boscarola, se mi je zgodil neljub pripetljaj. Pozabil sem namreč omeniti, da sem ob “treh kraljih” (Boscarolu, Akrapoviču in bratih Jakopin) izjemno ponosen tudi na dosežke mojega prijatelja Andreja Mertlja, ki je s podjetjem Datalab naredil veliko zgodbo v celotni regiji. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: