Pred pol leta sem v Managerju analiziral »izgubljeni japonski desetletji«. Gre za dve desetletji izgubljene gospodarske rasti, ki jih je do konca 1980. let visoko rastoča Japonska izgubila od začetka 1990. let po začetku njene finančne krize. Izgubila zaradi napačnega odgovora na finančno krizo in prepoznega začetka reševanja bank. Povsem podobna zgodba se odvija tudi v Sloveniji. *

Po osmih letih, ko sta japonska vlada in centralna banka končno začeli z reševanjem bank, je bilo že prepozno. V japonsko gospodarstvo, v kosti potrošnikov, se je zalezel »strukturni pesimizem«. Pretirana previdnost podjetij pri naložbah kljub ničelni obrestni meri, pospešeno zamenjevanje stalnih za zaposlitve samo za določen čas in posledičen strah potrošnikov pred negotovo prihodnostjo sta Japonsko potegnila v dolgo deflacijsko depresijo. Po prvem izgubljenem desetletju je sledilo drugo, zdaj so že dobro zakorakali v tretje izgubljeno desetletje.

Problem se je iz ekonomskega razvil v povsem psihološkega. Strukturni pesimizem je postal sinonim za izgubarsko mentaliteto. Nekaj zelo podobnega temu, kar lahko spremljamo, ko košarkarsko moštvo, ki je dolgo časa vodilo, nenadoma pade v igri in začne izgubljati. V igralce se naseli strah in pretirana previdnost. Nihče si ne upa več vreči na koš. Da ne bi zamočil. Zato izgubljajo žogo za žogo. Niti ne poskusijo izkoristiti priložnosti za preobrat. Te situacije je izredno težko preobrniti. Potreben je zelo dober terapevt na klopi … in predvsem kakšno srečno naključje. Nekaj, majhen šok, ki predrami igralce in kar lahko preobrne trend. Če je seveda na voljo še dovolj časa.

Pred dnevi, ko sem pripravljal predavanje, sem želel pogledati, kakšen napredek je naredila Slovenija v zadnjih dveh desetletjih glede na razvite članice EU in glede na nove članice iz vzhodne Evrope. Nakar sem doživel svojevrsten šok. Čeprav sem vsa dejstva že poznal. Vsem nam je jasno, da je Slovenija iz socializma izšla z veliko prednostjo, z boljšo gospodarsko strukturo in podjetji, ki so imela več izkušenj s konkurenco na trgih razvitih držav. Zato je Slovenija prvo desetletje rasla hitreje od vzhodnih konkurentk – v povprečju za eno odstotno točko. Po letu 2000 je ta prednost vse bolj izginjala in konkurentke so začele rasti hitreje od nas. Najprej za eno, nato že za dve odstotni točki hitreje. Potem je sledil šok s finančno krizo in slovensko gospodarstvo se je skrčilo, v povprečju enako kot v novih članicah EU. Toda nove članice so se po enem letu pobrale in od takrat robustno rastejo, Slovenija pa je zapadla v novo recesijo, ki utegne trajati najmanj do leta 2013.

Nič novega, vsa ta dejstva poznamo. Toda ko ta dejstva zberete skupaj in jih med seboj povežete v sliko, ki kaže dolgoročno gospodarsko dinamiko, vseeno doživite svojevrsten šok. Nenadoma ugotovite, da se nahajamo že krepko v sredini izgubljenega desetletja. Nahajamo se na dolgi ravnini, ki je za 8% nižje od gospodarske ravni iz leta 2008. Če smo konec leta 2008 razpravljali o tem, ali bo kriza pred nami imela obliko črke V ali črke L, zdaj vemo. Iz slike zelo jasno sledi, da so šle evrske članice in nove članice EU skozi V-obliko krize, Slovenija pa je padla v L-krizo z zelo dolgo ravnino. Toda to še ni vse. Ta linija gospodarske depresije ni vodoravna, ampak je celo nagnjena v negativno smer, kar pomeni, da se depresija poglablja. Naslednje leto bomo ustvarili že skoraj za 10% manj kot leta 2008.

Nato pa poglejte ostale članice EU. Članice evro območja še kar rastejo. Ne spektakularno, le med 1 in 2% letno, toda njihov trend rasti gre navzgor. Še bolje gre ostalim devetim novim članicam EU iz vzhodne Evrope. Škarje v gospodarski dinamiki med Slovenijo in ostalimi novimi članicami EU se grozovito razpirajo. Slika izgleda prav strašljivo: namesto, da bi sledila dinamiki ostalih novih članic, se naša krivulja »rasti« (padanja) nevarno približuje navzdol dinamiki članic evro območja. In to kljub dejstvu, da so med njimi takšni, že de facto bankrotirani bolniki, kot so Grčija, Irska, Portugalska in Španija.

Slika 1: Kumulativna gospodarska rast (1995 = 100)

Vir: Eurostat

Izgubljeno desetletje je že tukaj. Živimo ga. Ni se nam treba več ozirati na Japonsko in analizirati njenih napak ekonomske politike. Zdaj lahko analiziramo svoje lastne. In te napake so zelo podobne. Zanikanje problema v bankah in pasivnost glede spodbujanja gospodarstva. Japonski tudi ničelne obrestne mere niso pomagale. Kajti banke niso mogle kreditirati zaradi svojih lastnih slabih bilanc. In niso imele komu posojati, ker so imela podjetja zaradi prezadolženosti sama zelo slabe bilance. Če danes poslušate menedžerje še zdravih bank, tistih v tujem lastništvu, vam bodo povedali povsem enako: ‘polovica slovenskih podjetij sploh ni kreditno sposobna, ne moremo jih kreditirati, ker je tveganje nevračila kreditov zaradi njihovih slabih bilanc preveliko‘.

Kaj zdaj? Kako preobrniti trend? Morda je v dosedanjem razvoju krize danes vendarle nastopil trenutek streznitve. Zdelo se je, da je tudi opozicijo ter sindikalne voditelje nekako »prizemljilo« dejstvo, da bomo težko zvozili to proračunsko leto. In da proračuna za naslednje leto sploh ne moremo sestaviti, če nam tujina ne posodi vsaj treh milijard evrov svežega denarja. Da vrnemo dve milijardi zapadlih dolgov in da pokrijemo za eno milijardo tekočega deficita v proračunu. Ta sveži denar pa lahko dobimo samo, če finančne trge prepričamo, da imamo kredibilen načrt za izhod iz krize.

Pa ga imamo? Vlada je pripravila obe strukturni reformi, pokojninsko in delovno pravno, ki pa sta resnici na ljubo bolj namenjeni demonstracijskemu, psihološkemu učinku. Obe reformi, če bi bili učinkoviti, namreč delujeta šele na dolgi rok. Učinkovita pokojninska reforma, če je res učinkovita, lahko zniža letne javne izdatke za 0.1% BDP. V petih letih to pomeni, da bi bili zaradi pokojninske reforme javni izdatki lahko za 0.5% BDP nižji. Naš proračunski primanjkljaj pa bo letos med 3.5% in 4% BDP, torej bo učinek pokojninske reforme zanemarljiv. Podobno je z delovnopravno zakonodajo, ki naj bi omogočala, da bodo podjetja bolj stimulirana za zaposlovanje nove delovne sile. Če bo seveda reforma učinkovita. Toda tudi tukaj gre za dolgoročni učinek, ki se bo pokazal šele čez nekaj let. Dosedanja pogajanja pa so večino »učinkovitih« mehanizmov v obeh reformah že izničili, kar pomeni, da bosta tudi dolgoročno obe reformi imeli manjše učinke, kot bi bilo potrebno.

Parlament je končno sprejel tudi zakon o stabilnosti bank, ki naj bi omogočil bančno sanacijo. Toda tudi tukaj bo pozitivni učinek prišel šele čez nekaj let. Najprej je treba očistiti banke, jih dokapitalizirati, nato pa morajo te banke začeti posojati denar. Pri čemer morajo podjetja v vmesnem času tudi sama počistiti lastne bilance. Tak proces običajno traja med dvemi in štirimi leti.

Ti vladni ukrepi so zato dolgoročno usmerjeni, kratkoročno pa pomembnega učinka ne bodo dali, zato se bo L-kriza še nekaj let nadaljevala. So pa ti ukrepi pomembni predvsem zaradi demonstracijskega učinka za finančne trge. Finančne trge mora vlada prepričati, da je sposobna situacijo spet spraviti pod nadzor. Sicer Sloveniji ne bodo posodili denarja. Brez svežega denarja, bo Slovenija v roku treh mesecev morala zaprositi za tujo finančno pomoč. Edino vprašanje je le še, če se bankrotu lahko izognemo ali ne. O kakšnem spodbujanju gospodarske rasti in skorajšnjem izhodu iz krize ne moremo niti sanjati več.

Pred nami so ključni dnevi, dva, največ trije tedni, v katerih mora ne samo vlada, pač Slovenija kot celota dokazati, da je sposobna poenotenja glede ključnih reformnih oziroma sanacijskih ukrepov. Če koalicija, opozicija in sindikalni voditelji tega poenotenja ne bodo sposobni doseči ter enotnosti demonstrirati navzven, je zgodba za nekaj časa končana. Sledi bankrot, L-kriza pa se bo nadaljevala v dolgo depresijo, medtem ko bomo priključeni na cevke tuje finančne pomoči po diktatu izvajali zelo ostre varčevalne ukrepe in zelo ostre strukturne reforme na vseh področjih. V vmesnem času pa se bo beg možganov, beg najbolj kreativnega potenciala te države, ki smo mu priča v zadnjih nekaj letih, še bolj pospešil.

Na žalost nekatere zadnje poteze opozicije in sindikatov (rožljanje s stavko v javnem sektorju ter z referendumom glede slabe banke) kažejo, da nekateri v tej državi zavedanja o resnosti situacije niso sposobni. Ko (če) bodo nekoč tega sposobni, bo že prepozno. Po bankrotu se bo strukturni pesimizem zaradi dolge krize in brezupnosti tako globoko zalezel v naše kosti, da se bomo iz tega težko dvignili. Težko, da nam bodo takrat tudi najbolj vrhunski psihiatri lahko pomagali pri zdravljenju nacionalne depresije.

Strah me je, resnično me je postalo zelo strah za prihodnost te države.

______

* Izvirno objavljeno v Finance Weekend.