Obeti gospodarske rasti za Slovenijo so slabi. Napoved EBRD iz prejšnjega tedna ter dananšnja napoved OECD kažeta, da se bo recesija letos še poglobila, drugo leto pa nadaljevala. OECD nam za letos napoveduje padec BDP za 2%, za naslednje leto pa še za dodatnih 0.4%. Skupna domača potrošnja letos se bo realno zmanjšala 4%, najbolj na račun investicij, ki se bodo skrčile še četrto leto zapored, in sicer letos kar za 4.6 %. Domača zasebna potrošnja se bo zmanjšala za 2.1%, državna pa za 3.5%. Ti podatki kažejo, da zahajamo v strukturno krizo, ki nakazuje dolgo japonsko “izgubljeno desetletje”.

Vzporednice so res osupljivo podobne. Na kratko:

Japonska je zašla v krizo po letu 1989 in se v njej še vedno nahaja. Najprej je izgubila eno desetletje rasti, nato še drugo, zdaj pa je že krepko zakorakala v tretje izgubljeno desetletje. V 1980-tih letih je bilo na Japonskem na voljo ogromno denarja, banke so ga skorajda zastonj ponujale. Podjetja so, namesto z izdajanjem delnic, investicije raje financirala z najemanjem poceni kreditov pri domačih bankah. Hkrati so podjetja in finančne institucije špekulirale na finančnih trgih ter se tudi za naložbe v vrednostne papirje zadolževali pri bankah. Na finančnih trgih in na nepremičninskem trgu se je naredil velik balon. Ko je leta 1989 je japonsko finančno ministrstvo dvignilo obrestno mero, se je finančni balon v trenutku razpočil. Nastopila je huda dolžniška kriza.

Večina bančnih kreditov postalo slabih. Banke te luknje niso hotele nemudoma priznati, zato so še naprej pumpale velike količine denarja v nelikvidna podjetja in nekaj let umetno vzdrževala pri življenju t.i. zombie podjetja. Kmalu so tudi same postale zombie banke. Trajalo je celih osem let preden sta vlada in japonska centralna banka bili pripravljeni priznati ta problem in ukrepati. Do leta 1998 so pri življenju ostale samo še štiri banke.

Gre za napako ekonomske politike. Namesto hitrega reševanja bank in njihove dokapitalizacije je centralna banka v obtok pošiljala ogromne injekcije svežega denarja. Toda ta denar ni šel v produktivno uporabo, torej v investicije in porabo, pač pa v odplačevanje dolgov. Gospodarstvo je zapadlo v strukturni pesimizem, torej sledilo je dolgoročno zmanjševanje investicij, deflacija in obdobje izjemno nizke gospodarske rasti. Še desetletje pred tem je japonsko gospodarstvo raslo po 3.8% letno,  v 1990-tih pa povprečno le po 1.2%, v 2000-ih pa le še po 0.8%. Situacijo lepo ilustrirata sliki, ki kažeta primerjavo med podobno razvitimi državami: ZDA, Japonsko in 15 držav evro območja.

Gospodarstvo ZDA je v obdobju 20 let kumulativno zraslo za 63%, v evro območju za 35%, na Japonskem pa le za 17%.

Vir: OECD

Razlog je v investicijah. Japonsko gospodarstvo je nehalo investirati. Bruto investicije so se celo zmanjšale za četrtino, medtem ko so v evro območju za četrtino zrasle, v ZDA pa celo za dobrih 70%.

Vir: OECD

Vse kaže, da nekaj podobnega sledi tudi Sloveniji, saj se investicije zmanjšujejo že četrto leto zapored. Vzroki za strukturno krizo pa so podobni: podjetja so prezadolžena in niti ne morejo priti do kreditov zaradi slabih bilanc. Dobra podjetja pa zaradi slabih bilanc bank kreditov sploh ne morejo dobiti ali pa si zanje niti ne upajo zaprositi. Še huje je, da bolj ko se situacija slabša, bolj se razrašča pesimizem in podjetja si sploh ne upajo več investirati. Razen nekaterih izjem.

Povsem lahko se zgodi, da je pred nami takšno izgubljeno desetletje. Vprašanje je, ali lahko sedanja ekonomska politika sploh še popravi katastrofalno ekonomsko politiko prejšnje vlade. Na Japonskem jim teh posledic slabe ekonomske politike takoj po izbruhu krize ni več uspelo popraviti.