Vir: WSJ

Aleš Praprotnik

Nedavno je ameriški Senatni komite za proračun dobil novega člana. Ta je postal progresivni senator Bernie Sanders (Vermont), ki je znan zagovornik povečanja trošenja za socialne programe in zmanjšanja porabe za vojsko. Je prav tako proti zmanjševanju pokojnin in proti deregulaciji Wall Streeta. Prizadeval si bo za proračun, ki odseva potrebe delovnega srednjega razreda in ne privilegiranega 1%. Nadaljujte z branjem→

Bill Emmott predstavlja zelo smiseln novi “Marshallov plan”, kot bi ga Merklova morala pripraviti za Evropo. EU bo ostala skupaj samo, če bo rasla. Rasla pa bo samo, če bomo prezadolženim državam odpisali del dolga in njim in sebi pomagali z veliko dozo investicij. Tudi Nemčiji so leta 1953 odpisali 50% njenih dolgov, jo oprostili plačila vojne škode ter ji dali veliko kapitalsko injekcijo.

Evropa zdaj potrebuje takšen “Merklov plan” s tremi komponentami: (1) prestrukturiranje in delni odpis dolga perifernih držav, (2) skupen program investicij na evropski ravni (infrastruktura, energetika), (3) program nadaljnje liberalizacije notranjega trga, predvsem na področju storitev.

O konturah tega predloga bi se dalo še debatirati, toda v osnovi gre v pravo smer. Tudi sklep je pravi: če ne bomo poskusili, nam prihodnji Evropejci ne bodo nikoli oprostili. Nadaljujte z branjem→

Kemal Monteno je v mojem življenju v zadnjih letih pustil globoko sled. Moram priznati, da sem bil v zvezi z njim precej grd. Kemal je namreč pel na najini poroki. Bil je posebno poročno darilo najinih prijateljev Dragota in Slagjane. Sandra, moja žena, je zaljubljena v njegove pesmi. Jaz pa (na žalost, in za to mi je res žal) malce manj. In jaz, bumbar, sem to poročno darilo a priori zavrnil. Vendar je, na moje veliko presenečenje, po končani ceremoniji tam pod komiškim stolpičem, iz sosednjega lokala pristopil Kemal s kitaro in zapel kultno “Nije htjela“. In poskrbel za solze v očeh. Nadaljujte z branjem→

Dobil sem dve prijazni povabili naj podpišem peticijo – eno od levičarjev, drugo od desničarjev. Vendar sem obe (prijazno) zavrnil. Prvič, ker peticij načeloma ne podpisujem (razen, kadar se jih sam spomnim, kar pa je redko). In drugič, ker seveda podpiram privatizacijo. Vendar po pameti. In mislim, da so vsi skupaj, tako levičarji (Proti) kot desničarji (Za), iz tega po nepotrebnem naredili dramo. Novo verzijo drame o partizanih in domobrancih. Kot da bo (spet) konec sveta.

Aleš Ahčan

V zadnjem času sem deležen veliko vprašanj o tem, kaj se bo dogajalo s “švicarjem“, rubljem, obrestnimi merami, kaj bo s cenami nafte, bakra, zlata, državnimi obveznicami…. Na splošno sicer rad pomagam, ker pa menim, da dana vprašanja targetirajo simptome in ne bolezni, menim, da ni odveč, da svoje mnenje predstavim v kolumni. Morda bo dana kolumna pripomogla tudi pri odgovoru na vprašanje, ali je naloga menedžmenta, da ugiba kam bo šla obrestna mera, “švicar” ali rubelj, ali pa je naloga menedžmenta, da minimizira finančna, surovinska in ostala tveganja, svoje znanje pa usmeri na poslovni model in rast podjetja. Nadaljujte z branjem→

Na do sedaj znane konture napovedanega programa kvantitativnega sproščanja (QE), ki naj bi ga v četrtek predstavil Mario Draghi, se je danes v The Economistu odzval Yanis Varoufakis, ugledni profesor na Atenski univerzi (prej University of Austin) in kandidat na listi Syrize ter verjetni novi grški finančni minister. Varoufakis, ki je novembra lani v The Economistu že predstavil svoj program optimalnega QE (prek izdaje infrastrukturnih obveznic EIB), je zelo kritičen do predloga, ki kroži v javnosti, da naj bi nacionalne državne obveznice odkupovale kar nacionalne centralne banke.

Po njegovem gre pri tem najprej za nekredibilno signaliziranje ECB, da namerava z vsemi sredstvi obrniti deflacijska pričakovanja, na drugi strani pa za jasen signal finančnim trgom, da se evrsko območje fragmentira. Da imamo skupno valuto, ne pa tudi skupne monetarne politike. To naj bi še povečalo razpone v zahtevanih donosih na obveznice med posameznimi državami in pripomoglo k poglobitvi finančne nestabilnosti.

Namesto tega Varoufakis še enkrat predlaga, da EIB izda infrastrukturne obveznice, ki bi jih nato v okviru programa QE odkupila ECB. To bi predvsem (1) preprečilo napihovanje kapitalskih balonov, (2) zagotovilo sveža sredstva za vlaganja v infrastrukturo, privabilo zasebne naložbe ter spodbudilo rast, (3) se izognilo pravni dilemi ali s tem ECB financira državne dolgove ter (4) dalo jasen signal finančnim trgom, da ECB misli resno z izganjanjem deflacije. Nadaljujte z branjem→

Ta četrtek naj bi Mario Draghi, po prejemu tako legalne kot politične podpore, obelodanil podrobnosti masovnega denarnega sproščanja QE prek odkupovanja državnih obveznic. Sedanje špekulacije kažejo, da naj bi bil program v začetni fazi težek okrog 500 milijard evrov in da naj bi (v izogib prelivanja rizikov med državami) državne obveznice posamezne države odkupovale kar nacionalne centralne banke (NCB).

Učinkovitost programa bo odvisna od njegove velikosti in kaj bodo države počele s povečanim “fiskalnim prostorom”. Ameriški programi QE so približno polovično zajeli podjetniške in polovično državne obveznice, povečana likvidnost finančnih investitorjev pa se je prelila v delniški balon. V Evropi se bo zgodilo oziroma se v pričakovanju QE že dogaja nekaj podobnega – borzni tečaji letijo v nebo. Če bo to glavni učinek QE, bo njegova učinkovitost minimalna. Kakšen pa bi bil optimalen program QE? Nadaljujte z branjem→

Ob zgornjem naslovu se bodo mnogi prijeli za glavo. Toda, ker sem običajno nekaj let v razmišljanju pred popularnim mnenjem, se vam morda vseeno splača prebrati do konca. Zmaga ultra-levičarske Syrize na grških volitvah čez dober teden dni ni samo priložnost, da se Evropa izvije izpod nemškega diktata in da evropska politika postane bolj demokratična. Pač pa je še v večji meri priložnost, da EU končno spremeni svojo ekonomsko politiko. Od politike, ki je nekaj časa koristila samo Nemčiji, doker ni z nizkim povpraševanjem in deflacijo prizemljila tudi nje, k politiki, ki bo koristila gospodarstvu in ljudem v celotni EU. Mislite, da pretiravam?

Nadaljujte z branjem→

Ključno vprašanje, ki smo si ga ob četrtkovi nepričakovani in radikalni potezi švicarske centralne banke (SNB) zastavljali ekonomisti, je: Kaj je SNB vedela več kot vsi ostali?

(Naj osvežim spomin: SNB je z nenadno potezo umaknila vezavo franka na evro v razmerju 1.20 in uvedla negativno obrestno mero na depozite v višini 0.75%. Ta radikalna poteza je povzročila potres na finančnih trgih.)

V zadnjih dneh je krožilo nekaj teorij (glej Brunnermeier & James, Wren-Lewis, Krugman 1 in Krugman 2, etc.), toda najbolj smiselno teorijo je danes objavila Frances Coppola v Forbesu. V sredo je z objavo mnenja generalnega pravobranilca evropskega sodišča (ECJ), Pedra Cruza Villalona, ECB dobila (legalno) prosto pot za program odkupovanja obveznic (QE). Isti dan (v sredo) pa je po poročanju Reutersa predsednik ECB Mario Draghi dobil tudi politično zeleno luč od nemške kanclerke Angele Merkel za program QE (po katerem bi posamezna nacionalna centralna banka odkupovala nacionalne državne obveznice). Edina ovira za lansiranje tega programa je bila torej le še – švicarska vezava franka na evro. Namreč logika programa ECB je, da s poplavo svežega denarja razveljavi vrednost evra. Toda ta ukrep bi bil neučinkovit, če bi SNB ob vzdrževanju fiksnega tečaja na evro takoj pokupila vse sveže količine evrov, ki bi jih na trg poslala ECB. Naj spomnim, da je s temi ukrepi SNB v zadnjih treh letih napihnila svojo bilanco na 86% BDP, kar je daleč največja izpostavljenost katerekoli centralne banke. Nadaljujte z branjem→