Zakaj je dobro, da Syriza zmaga

Ob zgornjem naslovu se bodo mnogi prijeli za glavo. Toda, ker sem običajno nekaj let v razmišljanju pred popularnim mnenjem, se vam morda vseeno splača prebrati do konca. Zmaga ultra-levičarske Syrize na grških volitvah čez dober teden dni ni samo priložnost, da se Evropa izvije izpod nemškega diktata in da evropska politika postane bolj demokratična. Pač pa je še v večji meri priložnost, da EU končno spremeni svojo ekonomsko politiko. Od politike, ki je nekaj časa koristila samo Nemčiji, doker ni z nizkim povpraševanjem in deflacijo prizemljila tudi nje, k politiki, ki bo koristila gospodarstvu in ljudem v celotni EU. Mislite, da pretiravam?

Mnogi seveda še danes živijo v črno-beli moralni slikanici, ki so jo o Grčiji ustvarili predvsem nemški mediji. Najbolj razširjeno mnenje je, da je grško varčevanje pravična kazen za njihovo dolgoletno življenje prek svojih zmožnosti. Zagovorniki tega mnenja imajo težave z razumevanjem makroekonomije denarne unije. Bom v nekaj stavkih razložil bistvo tega, kar učimo študente drugega ali tretjega letnika ekonomije širom razvitega sveta. Kadar med seboj trgujeta dve samostojni državi, se na podlagi salda njune medsebojne trgovine oblikuje tudi menjalni tečaj med valutama obeh držav. Če ima neka država trgovinski presežek (izvoz večji od uvoza), mora njena valuta glede na valuto države neto uvoznice apreciirati, dokler se zaradi zmanjšanja njene konkurenčnosti trgovina spet ne izravna. Če pa obe državi oblikujeta denarno unijo, to pomeni fiksiranje medsebojnega tečaja. To seveda pomeni, da valuta države s trgovinskim presežkom ne more apreciirati, zaradi česar se trgovinski presežek lahko ohranja v nedogled. Ohranja se pa zato, ker država z izvoznim presežkom po definiciji tudi neto izvaža kapital. Ali drugače rečeno, z izkupičkom od presežka izvoza nad uvozom posredno prek bančnega sistema financira kupce v drugi državi.

Če to prestavite v okolje Evropske monetarne unije, boste razumeli, zakaj je enormni nemški trgovinski presežek v obdobju pred letom 2008 samo zrcalna slika enormnega trgovinskega primanjkljaja PIGS držav (slika). Torej, da je Nemčija lahko tako veliko izvažala znotraj EU, so morale ostale države v evrskem območju od nje enako veliko uvažati. In vse to so z veseljem financirale nemške banke, ki niso vedele, kaj bi sicer s presežki na računih od nemških izvoznikov. Če ne bi bilo skupne valute (evra) do tega velikega trgovinskega neravnotežja ne bi moglo priti. Poglejte si številke o trgovinskih bilancah držav pred letom 1999 (formalni začetek delovanja evrskega območja) in po njem, pa vam bo kmalu jasno. Brez evra Nemčija ne bi imela takšnega trgovinskega presežka, ker bi nemška marka morala apreciirati, kar bi izničilo njeno konkurenčnost. In brez evra Grčija ne bi mogla dolgoročno živeti prek svojih zmožnosti, saj bi tečaj drahme glede na marko hitro izravnal uvoz z izvozom, tega presežnega trošenja pa tudi ne bi financirale nemške banke, ker ne bi imele teh presežkov. Na drugi strani pa se tudi grška vlada ne bi mogla tako zadolževati (za tekoče trošenje), saj bi jo finančni trgi zaustavili z dvigom premije za tveganje, vendar pa je zaradi učinka evra (navidezno zmanjšanje tveganja vseh članic) niso.

Slika: Saldo trgovine v medsebojni (Intra-EU) trgovini (v mlr. €)

Trade decicit EUVir: Eurostat

 Drugo popularno mnenje pa je, da morajo Grki do zadnjega centa odplačati vsak cent dolga, ki so ga najeli. Kajti pogodba je pogodba in jo je treba spoštovati. Toda zagovorniki tega imajo težave z razumevanjem prava in financ. Kreditna pogodba resda določa, koliko in na kak način bo dolžnik poplačal upnika. Toda kreditna pogodba hkrati vključuje obrestno mero, katere prvi del pokriva tržno priznano ceno denarja, njen drugi del pa premijo za tveganje. Prek slednje se upnik vnaprej zavaruje (in pobira redno premijo) za tveganje nepoplačila kredita. In če so nemške in francoske banke v času poceni denarja veselo kreditirale grške banke (te pa naprej lokalno gospodarstvo in gospodinjstva), so to tveganje neplačila že vračunale v ceno posojenega denarja. Če niso, so ravnale neodgovorno. Enako (ne)odgovorno kot na primer naše banke, ki so veselo posojale našim menedžerskim prevzemnikom ali nepremičninarjem.

Ko se je leta 2010 začela grška kriza zaradi nelikvidnosti grškega proračuna (do katere je prišlo, ker je Grčija reševala svoje banke in ker so finančni trgi po enem desetletju nenadoma ugotovili, da Grčija ni enako netvegana kot Nemčija), se je celotna operacija »reševanja« Grčije dejansko odvijala zgolj z namenom reševanja nemških in francoskih bank, ki so nasedle na grških državnih obveznicah v svojih bilancah in terjatvah do grških bank. Celotni program »pomoči« trojke (ECB, Evropska komisija in MDS) je bil dejansko namenjen temu, da za dolg do nemških in francoskih bank začne jamčiti grška država. Ali bolje rečeno – grški davkoplačevalci. Tem davkoplačevalcem pa je bilo nato treba ta denar za prej neodgovorno zadolževanje bank in države (in na drugi strani za neodgovorno posojanje s strani nemških in francoskih bank) izpuliti prek politike varčevanja. Potrebno je bilo izničiti socialno državo, astronomsko dvigniti davke in prodajati premoženje. Grčija ima danes skoraj 8-odstotni primarni presežek v proračunu, kar pomeni, da (če odštejemo obresti za najete kredite) troši za slabe 4% BDP manj, kot pa pobere davkov.

Toda stiskanje Grčije je šlo predaleč. Zadnjič sem pisal o negativnih učinkih varčevanja na gospodarstvo. Toda varčevanje je šlo do mere, ki meji na humanitarno katastrofo. Resnično priporočam, da preberete knjigo raziskovalcev Davida Stucklerja (Oxford) in Sanjay Basu (Stanford) »The Body Economic: Eight experiments in economic recovery, from Iceland to Greece« o socialnih, humanitarnih, zdravstvenih in mentalnih stroških grške in drugih kriz. Vzpon radikalne Syrize, ki obljublja, da bo ustavila to norijo in se na novo pogajala o pogojih »evropske pomoči«, je odgovor na to socialno nevzdržnost politike varčevanja.

In argumenti Syrize so, ne se preveč razjeziti, ekonomsko povsem na mestu. Nobena država v doglednem času ne more poplačati tako velikega dolga, brez da bi uničila svoje gospodarstvo in pomorila svoje prebivalstvo. Če bi Grčija denimo vsako leto neto odplačala za 2% BDP svojega dolga, bi morala imeti primarni presežek v proračunu v višini dobrih 6% BDP (kajti za obresti plačuje 4.2% BDP letno). Da bi Grčija svoj dolg znižala iz 176% BDP na raven nemškega (dobrih 74% BDP), bi ob zgornjem tempu potrebovala dobrih 50 let. In v teh 50 letih bi morala vsako leto pobrati za dobrih 6% več davkov, kot bi imela izdatkov.

Nobena demokratična država tega ne bi zmogla, kajti prej bi se zgodil krvav ljudski upor. In kot kaže raziskava Eichengreena in Panizze (2014), je bilo v obdobju 1974-2013 le za ščepec epizod, v katerih bi države uspevale imeti primarni saldo proračuna večji od 3% BDP v obdobju, daljšem od 5 let. Le dvanajstim državam je uspelo vzdrževati tako visoki (3%) primarni saldo v obdobju 10 let, in le trem državam je uspelo 10 let vzdrževati pozitiven primarni saldo v višini 5%.

Da bo Grčija lahko vrnila vsaj nekaj dolgov, ji bo treba vsaj polovico njenih dolgov odpisati, na preostanek dolgov pa drastično znižati obrestno mero in podaljšati obdobje odplačevanja na 50 ali celo 100 let. To je edini način, da Grčija ekonomsko in politično preživi.

Mnogi bodo seveda ob tem pravičniško planili v zrak, češ da je to nepošteno in da spodbuja moralni hazard. Toda ti isti osebki pozabljajo, da smo v zadnjih petih letih širom razvitih držav v breme davkoplačevalcev odpisali dolg bankam, ki je nastal zaradi orgije, ki so se je šle banke v povezavi s finančnimi trgi in nepremičninarji. Pozabljajo, da posledično odpisujemo dolg tudi hazarderskim podjetjem. Pozabljajo tudi, da je francosko striktno vztrajanje pri nemškem doslednem poplačilu vojne škode iz prve svetovne vojne Nemčijo v začetku 1920. let pahnilo v hiperinflacijo in da je Nemčija zadnjo tranšo poplačila vojne škode iz prve svetovne vojne plačala šele leta 2010 (po 92 letih). Pozabljajo, da je bilo treba Nemčiji po drugi svetovni vojni (razen materialnih kompenzacij) povsem odpisati finančno poplačilo vojne škode.

Mnogi bodo tudi poskočili, da je – namesto odpisa in refinanciranja dolga – Grčijo treba vreči iz evrskega območja. Toda to je povsem neracionalno razmišljanje, kajti grški izstop iz evra bi imel za kreditodajalce najmanj dva negativna učinka. Prvič, če bi Grčija izstopila, bi seveda bankrotirala v višini celotnega svojega dolga in upniki bi ostali z dolgim nosom (oziroma z zgolj nekaj-odstotnim poplačilom). Drugič, če bi to storila Grčija in se znebila dolga, bi s tem spodbudila strah med finančnimi investitorji, da utegnejo enako storiti tudi ostale periferne evrske države. Zato se upnikom splača Grčiji odpisati velik del dolga, poplačilo preostalega pa narediti znosnega na zelo dolgo obdobje.

Zato ima Alexis Tsipras, voditelj Syrize, v primeru zmage na volitvah zelo dobre karte v bodočih pogajanjih s trojko glede odpisa in refinanciranja dolga ter glede drastične omilitve neumne in zločinske politike varčevanja. Ob sebi utegne kot desno roko v pogajanjih imeti uglednega profesorja ekonomije Yanisa Varoufakisa, ki nas je v zadnjih letih na svojem odličnem blogu razveseljeval s svojimi konciznimi analizami in ki se je odločil, da bo kandidiral na listi Syrize.

Mnogi stavijo, da bo Nemčija igrala še naprej zelo trdo do Grčije. Vendar se motijo. Če je bila prva nemška uradna reakcija po padcu grške vlade konec decembra, da mora Grčija v vsakem primeru še naprej slediti začrtani politiki varčevanja in da morebitni grški izstop iz evro območja ne predstavlja (več) velikega problema za EU, so v Berlinu hitro prešteli svoje karte in spremenili retoriko. »Neimenovani viri« iz nemške koalicije so nenadoma začeli širiti govorice o možnem popuščanju pritiska na Grčijo in o podaljševanju roka odplačila dolga in znižanju obrestne mere. Po zmagi Syrize bo na mizo prišel tudi predlog o odpisu dolga.

Toda zmaga Syrize na grških volitvah ne pomeni zgolj zmage demokracije nad nemškim podobno neumnim in nepravičnim vztrajanjem na doslednem poplačilu dolga in varčevanju, kot ga je izvajala Francija po prvi svetovni vojni nad Nemčijo (zaradi česar je tedaj še mlad John M. Keynes protestno odstopil iz britanske delegacije in napisal zelo uspešno knjigo »The Economic Consequences of the Peace«). Zmaga Syrize pomeni tudi uradni začetek konca doktrine politike varčevanja in začetek nove ekonomske politike EU. Politike, ki bo podobno kot Abenomika japonskega premierja Shinzuja Abeja temeljila na treh stebrih: na monetarnem spodbujanju, na fiskalnem spodbujanju in, ko bosta prijela prva dva, tudi na strukturnih reformah.

Glede monetarnega spodbujanja prihajajo dobre novice iz Frankfurta in Strassbourga. Tako bo Mario Draghi naslednji četrtek, kljub nasprotovanju nemške Bundesbanke, vendar s tihim pristankom nemške vlade, predstavil en tak pol-načrt programa kvantitativnega sproščanja, ki bo vključeval tudi odkup državnih (in ne samo korporativnih) obveznic. Neformalno zeleno luč mu daje tudi mnenje generalnega pravobranilca evropskega sodišča, Pedra Cruza Villalona, da je program odkupovanja obveznic, ki ga je načrtovala ECB v program OMT, legitimen in v skladu z monetarno politiko. Odkupovanje državnih obveznic na sekundarnem trgu spada med temeljne instrumente denarne politike in ne pomeni neposrednega financiranja držav. Kar pomeni, da je legitimna tudi politika kvantitativnega sproščanja z odkupovanjem državnih obveznic na sekundarnem trgu.

Glede fiskalnega spodbujanja je danes jasno, da mora Evropa zagnati investicijski cikel, da bi spodbudila rast in da je to mogoče samo prek javnega investiranja v javno infrastrukturo. Junckerjev 321-milijardni investicijski načrt je sicer neumnost, saj predvideva, da bodo v infrastrukturo vlagala zasebna podjetja ob drobnih javnih poroštvih. Ta program se bo kmalu izkazal kot neumnost. Edina varianta, ki bi lahko delovala, je izdaja za 300 mlr. evrov obveznic s strani EIB, ki bi jih odkupila ECB v okviru programa kvantitativnega sproščanja. Teh 300 mlr. evrov pa bi služilo kot 50-odstotno sofinanciranje panevropskih infrastrukturnih projektov, pri čemer bi vsaka članica poskrbela za drugih 50% financiranja iz javnih in zasebnih sredstev. Na drugi strani pa je zadolževanje držav za namen financiranja investicij v javno infrastrukturo treba izvzeti iz pravil in zavez fiskalnega pakta. Tudi ta predlog je že na mizi Evropske komisije in bo kmalu omogočal »večjo fleksibilnost« fiskalne politike posameznih držav, kot se bo temu uradno reklo.

In strukturne reforme? Seveda. Vendar šele, ko bosta zagrabila prva dva paketa ukrepov. Torej ko bo ECB uspešno dvignila inflacijska pričakovanja izpod ničle in ko bodo infrastrukturne investicije zagnale gospodarsko rast in povečale optimizem med podjetji in potrošniki. Tisti, ki sanjajo samo o strukturnih reformah, to počnejo v napačnem času. Priporočam, da si preberejo program Koichija Hamade (sicer profesorja iz Yalea), ki je za Abeja spisal program Abenomike za izhod iz deflacijske depresije.

______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

6 responses

  1. Tistim, ki sanjamo o strukturnih reformah ni potrebno brati programa gospoda Hamade. Dovolj bo, da se spomnimo strukturnih reform iz časov, ko ste bili vi minister. Torej časov konjukture oz. po vaše “ta pravih časov”…

  2. Uf, vsaj malo znanja makroekonomije ne bi škodilo. Standardni nasvet, ki ga vsi makro učbeniki dajejo študentov je, da je za povpraševalni šok bistveno bolj učinkovit ukrep, ki vpliva na agregatno povpraševanje. Na ponudbeni šok pa je bolj učinkovito reagirati z ukrepom, ki vpliva na agregatno ponudbo (strukturne reforme). EU se v času te krize sooča s povpraševalnim šokom (s problemom prenizkega povpraševanja), zato je treba v prvi vrsti spodbuditi povpraševanje. Zganjati zelo hude strukturne reforme v času, ko se podjetja ubadajao s prevelikimi proizvodnimi kapacitetami glede na raven povpraševanja, je neumno in kontraproduktivno (saj odpuščanje samo še zmanjšuje agregatno povpraševanje).
    Reforme, ki smo jih delali v letih 2004-2005, so bile strukturne, ker je bil problem na strani nizke produktivnosti slovenskega gospodarstva, medtem ko je bilo povpraševanja preveč. V tistih časih bi bilo neumno na problem na strani ponudbe reagirati z ukrepi za povečevanje povpraševanja, saj bi to samo pospešilo rast inflacije (pregrevanje), tako kot je danes neumno na povpraševalni šok reagirati s strukturnimi reformami.
    To so osnove makroekonomije in sledijo iz standardnega AS-AD modela.

  3. Ja, in? Kakšno zvezo ima to s smiselnostjo in učinkovitostjo ukrepov ekonomske politike v danem trenutku?!

  4. Takšno, da tisti, ki noče, ne bo strukturnih reform delal ne v slabih, ne v dobrih časih.
    In takih je “na južnem obrobju” ogromno!

  5. Danes sem tole prebral na rtvslo.si:

    Draghi je prepričan, da bo program kvantitativnega sproščanja banke spodbudil k dodatnemu kreditiranju, pomembno sporočilo pa je poslal tudi državam članicam. “Kaj lahko naredi monetarna politika? Lahko ustvari podlago za rast. A da se rast pospeši, potrebujete investicije, za investicije potrebujete zaupanje, za to pa strukturne reforme. ECB je danes sprejel zelo velik ukrep, zdaj pa je naloga vlad, da sprejmejo strukturne reforme. Več ko naredijo, bolj bo naša monetarna politika učinkovita,” je dejal.

%d bloggers like this: