Obožujem, kadar znajo novinarji dobro pisati o ekonomiji, kar je izjemno redko (no, še huje je, da je tudi večina akademskih ekonomistov nepismenih; kar sicer ni čudno, glede na to, da so v življenju prebrali kvečjemu 5 leposlovnih del, pa še te zaradi zahtev bralne značke v osnovni šoli). No, Neil Irwin je v Upshot (New York Times) čudovito opisal, kako 57 let star graf razdvaja Fed glede tega, kaj narediti z obrestno mero. V mislih je seveda imel Phillipsovo krivuljo: negativno povezavo med brezposelnostjo in inflacijo, ki jo je leta 1958 novozelandski ekonomist na LSE William Phillips prikazal na britanskih zgodovinskih podatkih.

Fed opazuje izjemno nizko stopnjo brezposelnosti v ZDA in na podlagi Phillipsove krivulje bi ta nizka stopnja brezposelnosti morala povzročiti, da bo raven cen (inflacija) začela hitro naraščati, zato Fedov board s prstom na sprožilcu čaka, kdaj dvigniti obrestno mero, da bi preprečil rast cen nad ciljno ravnijo). Je trenutek že prišel?

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Spodaj je zanimiv posnetek okrogle mize in še posebej pričevanja Yanisa Varoufakisa 6. oktobra na dogodku v Berlinu z naslovom Plan B za Evropo? Varoufakis se je odgovora na vprašanje, kaj sploh je evroskupina in kako deluje, lotil na temeljit in poglobljen način. Bil je praktično prvi in edini, ki je do sedaj iz ozadja iz prve roke razgalil delovanje te neformalne skupine. Bistvo njegovega odgovora je v tem, da obstoj evroskupine nima zakonske podlage in da zaradi tega njen predsednik lahko počne kar želi. Prav tako njegov namestnik in vodja delovne skupine. Varoufakis je izpostavil tudi hierarhijo na sestankih evroskupine: prvo besedo ima sicer predstavnik evropske komisije, vendar je v bistvu nepomemben, gre zgolj za formalnost. Največ besede imata ECB in Mednarodni denarni sklad.

Kaj pa finančni ministri, ki predstavljajo članice evroobmočja? Tam so zgolj zato, da zadostijo formalnosti potrjevanja vnaprej določenih sklepov, ki se sprejemajo za zaprtimi vrati. Na sestanke prihajajo brez vnaprejšnjih ključnih podatkov in informacij. Dobijo sicer besedo, vendar se jim niti ne sanja, o čem točno teče beseda, kakšna je realna situacija v državi, o kateri teče beseda ali kakšni so njeni predlogi. Vedo zgolj tisto, kar jim pove Trojka in kar so morda sami prebrali v javnih občilih. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež ima prav, ko se rad priduša nad nezanesljivostjo uradnih napovedi rasti (slovenskega) BDP. Spodaj je izsek iz povprečnih absolutnih napak napovedi, ki jih zase (in druge institucije) zelo verno prikazuje UMAR. Do 2008 je bila napaka napovedi rasti BDP 2 leti vnaprej (PNt+1) še “samo” 1.14 o.t. (odstotnih točk). Torej, če je bila rast 3%, je UMAR v povprečju napovedal, da bo bodisi 1.86% bodisi 4.14%. Toda po 2008 se je preciznost napovedi zaradi večje volatilnosti gospodarskih gibanj dramatično poslabšala: dve leti vnaprej se UMAR glede napovedi rasti BDP povprečno zmoti za 2.5 o.t., isto leto pomladi za 1.3 o.t. in isto jesen za 0.6 o.t. Drugače rečeno, če UMAR za naslednje leto napove rast BDP v višini 2.5%, si s tem ne morete nič pomagati, ker bo dejanska rast lahko bodisi 0% bodisi 5% ali kaj tretjega.

Nadaljujte z branjem→

Popolnoma nič nimam proti računovodjem. Nasprotno, izjemno cenim njihovo dejavnost. Toda to še ne pomeni, da bi vodenje države ali podjetja smeli prepustiti računovodjem, načrtovanje razvoja države ali podjetja pa računovodski logiki. In prav to se nam je kolektivno zgodilo. Razvojno vizijo držav je nadomestila računovodska. *
Nadaljujte z branjem→

Genialno dober tekst – Dragan Petrovec:

Nadaljujte z branjem→

Heh, za tiste, ki se tako radi sklicuejo na mediteransko hrano in pričakujejo, da bodo zaradi dnevnih odmerkov olivnega olja in zelenjave plešoče pričakali 90 let  ali več: ne gre za hrano, gre za način življenja! Če želite živeti tako dolgo kot Italijani ali Španci v idiličnih vasicah iz razglednic, morate tudi živeti tako. Ne smete hoditi v “resne službe”, ne smete imeti stresnega življenja, ne smete delati nadur, ne smete preživljati celih dnevov in noči za računalnikom, pač pa morate cele dneve preživeti na soncu in svežem zraku, vsak dnevni obrok morate spremeniti v dolgotrajno prijetno druženje z družino ali prijatelji, pri tem pa lahko za kosilo ob solati z olivnim oljem pojeste tudi ogromno pašte, svinjskega mesa ali ovčetine. Ribe? No ja, če imate denar. Gre za življenjski slog in ne za hrano.

V glavnem, s sedanjim stilom življenja, ne glede na 3-kratni jogging tedensko in ogromne količine zelenjave, oreščkov in nizkonasičenih maščob, nimate šans, da dočakate 90 let. Tako pravi britanska medicinska odprava (sestavljena iz zvezdniških kardiologov) v Pioppi, majhno mestece južno od Neaplja, ki tam snema dokumentarec…

No, meni prav gotovo ne bo uspelo, čeprav zdaj na primerni geografski dolžini in širini z ženo k olivam in oreščkom srkam dobro rdeče vino. Če bi to počel zadnjih 30 let, nepretrgoma, bi mogoče šlo. Too late. V naslednjem življenju…

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Institucije, ki se ukvarjajo (tudi) z gospodarskimi napovedmi, nas vsake pol leta osrečijo z novimi ocenami rasti bruto domačega proizvoda in ocene so razumljivo vse točnejše, bolj ko se bližamo datumu objave dejanskih podatkov. Tako smo te dni dobili tudi novo projekcijo Banke Slovenije, ki za letos pričakuje 2,6-odstotno rast, potem ko so še spomladi napovedovali 2,2 odstotka rasti, lani jeseni pa vsega 1,3 odstotke. O tem, kakšno uporabno vrednost ima napoved, ki zgreši za polovico, bi seveda lahko razpravljali, a to ni namen tega zapisa. Veliko medijev je tudi kot naslovnico uporabilo sočasno izjavo predstavnice BS, da bomo z BDP na predkrizni ravni šele leta 2017. To podatek je postal pogosto citiran v smislu izgubljenega desetletja in vseh zaključkov, ki iz tega sledijo.

Nadaljujte z branjem→

Saj veste, “sladkovodna” veja makroekonomistov (okrog univerze v Chicagu in Minnesoti) se že štiri desetletja trudi pokazati, da se trgi sami najlažje uravnavajo in da nikakor ne potrebujemo ekonomskih politik. Robert Lucas je naredil vse (racionalna pričakovanja, “Lucasova kritika” makromodelov), da bi pokazal, da je monetarna politika povsem neučinkovita, Robert Barro pa vse (Ricardijanska ekvivalenca), da bi pokazal, da je tudi fiskalna politika neučinkovita, ker imamo racionalne posameznike, ki vse posledice ukrepov predvidijo daleč vnaprej. In ta šola ni spremenila mnenja, kljub finančni krizi iz 2008, drugi največji krizi v zadnjih 100 letih: ekonomske politike naredijo kvečjemu več škode kot koristi.

No, potem pa sta v še vroči študiji Alan Blinder in Mark Zandi z modelom ocenila, kaj bi se zgodilo z ameriškim gospodarstvom, če bi ameriška ekonomska politika samo pasivno stala ob strani in gledala, ko se je po kolapsu Lehman Brothers začel topiti ameriški finančni sektor. Kaj bi se zgodilo, če vlada ne bi začela z masovno sanacijo bank (TARP) in s fiskalnim stimulusom (ARRA) ter Fed s kvantitativnim sproščanjem (QE). Vas zanima, kako globoko bi padlo ameriško gospodarstvo, če bi vlada in Fed poslušala “sladkovodne” čikaške ekonomiste na čelu z Lucasom in Barrom?

Tja, BDP bi upadel za 14% (namesto za 4%), recesija bi trajala 4 leta (namesto dveh), brezposelnost bi se povečala na 16% (namesto na 10%), 17 milijonov služb bi bilo izgubljenih (dvakrat več) in proračunski deficit bi se povzpel na 20% (namesto 10%):

Nadaljujte z branjem→