Tisti, ki kritizirajo vlogo ZDA pri razkritju Panamskih dokumentov, imajo bržkone prav: ZDA v tem primeru delujejo najmanj hinavsko, če že njihove tajne službe nimajo prstov vmes pri posredovanju razkritih Panamskih dokumentov (zaradi političnih ali poslovnih razlogov). Predsednik Obama je leta 2008 omenjal eno stavbo na Caymanskih otokih, ki naj bi gostila 12,000 podjetij, kot bodisi “največjo stavbo na svetu ali največjo davčno prevaro vseh časov“. No, na domačem dvorišču, v Delawaru, je stavba, ki je še 20-krat večja – v njej je gostuje več kot 250,000 podjetij. Ja, in ZDA so tretja država na svetu, ki je najmanj pripravljena razkrivati bančne skrivnosti – takoj za Švico in Hongkongom. Gre pač za posel, za izjemno dober posel.

During his 2008 presidential campaign, Barack Obama criticized Caribbean tax havens. He mentioned one building in the Cayman Islands that is the registered home of more than 12,000 U.S.-based corporations, saying, “That’s either the biggest building in the world or the biggest tax scam on record.” But as the example of 1209 North Orange St. demonstrates, the same activity is going on in President Obama’s backyard.

The single-story brick building at 1209 North Orange St. in downtown Wilmington, Del., looks bland and innocuous. But the building, home to the Corporation Trust Company, has an intriguing claim to fame. In the last few years, it has served as the registered address for more than 250,000 businesses, giving companies around the world access to Delaware’s business-friendly laws.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic v zadnjem blogu deflorira Schumpetrovo metaforo o neenakosti in socialni mobilnosti. Gre za metaforo o hotelu v večih nadstropjih, pri čemer se v pritličju gnetejo gostje v neuglednih majhnih sobicah, medtem ko jih nekaj prebiva v zgornjih luksuznih apartmajih. Vendar to naj ne bi bil problem, saj naj bi gostje vsako noč zamenjali sobe – tisti spodaj naj bi se prebili na vrh, tisti v luksuznih sobah pa naj bi nekoč pristali v mizernih sobicah v pritličju. S to metaforo je Joseph Schumpeter hotel pokazati, da aktualna neenakost ni problematična, saj deluje proces medgeneracijske socialne mobilnosti: otroci današnjih revežev lahko postanejo jutrišnji bogataši, otroci današnjih bogatašev pa zdrknejo med reveže. Mehanizem, ki naj bi to medgeneracijsko mobilnost omogočil, je enakost možnosti. Ameriške sanje so torej mogoče, ker ima vsakdo (enako) možnost, da uspe, če le ima nek nadpovprečen talent in je pripravljen trdo garati za uspeh. 

Toda mar ameriške sanje v realnem svetu res delujejo? Nadaljujte z branjem→

Nesoglasja znotraj “grške trojke” so sicer v zraku že dobri dve leti. IMF je v nekaj analizah jasno pokazal, da grški dolg ni vzdržen in da siljenje Grčije v hitro doseganje proračunskega presežka, samo ubija grško gospodarsko rast in še poslabšuje njeno dolžniško situacijo. IMF je zato Evropsko komisijo in ECB že dve leti silil k “prestrukturiranju dolga” oziroma po domače – k odpisu dolga. Vendar je Nemčija to stalno vehementno zavračala, čeprav je bila v lanskem julijskem sklepu o tretjem programu pomoči vključena klavzula o možnosti kasnejšega odpisa dolga.

Toda današnja objava (na Wikileaks) transkripta telekonference ključnih IMF-ovih uradnikov, zadolženih za Grčijo, predvsem med Poulom Thomsenem, direktorjem IMF za Evropo, in Delio Velculescu (ki je bila prej vodja misije za Slovenijo), kaže v vsej jasnosti dvoje. Prvič, da IMF ne zaupa več Evropski komisiji, da je sposobna neodvisno in objektivno oceniti ekonomsko in fiskalno situacijo v Grčiji ter da ne zaupa članicam EU, da bodo držale besedo glede kateregakoli sklepa, ki ga bodo sprejele. Po domače rečeno, IMF ne zaupa v kredibilnost EU glede reševanja grške krize. In drugič, IMF bo poskušal izsiliti, da Nemčija pristane v odpis grških dolgov in omilitev zahtev glede fiskalne politike, sicer bo izstopil iz trojke. IMF bo poskušal to odločitev izsiliti še pred junijem, ko bo vsa evropska pozornost usmerjena na Brexit, če ne pa julija.

Jaz lahko k temu dodam samo – Aleluja! Nadaljujte z branjem→

• What’s so Great about Free Trade? – David Glasner
• Thomas Piketty’s ‘Why Save the Bankers?’ – Bloomberg
• A 3-point plan to turn the Euro from zero to hero – Ari Andricopoulos
• The Schumpeter hotel: income inequality and social mobility – Branko Milanovic
• Feel the Math – Paul Krugman
• Helicopters are easy to fly – Simon Wren-Lewis
• America’s Missing $15 Billion in Corporate Taxes – David Cay Johnston
• If we really valued excellence, we would single it out – Larry Summers
• Blackouts and the Burden of Uncertainty – Narayana Kockerlakota
• Can the Fed stay independent in a polarized era? – Brookings Institution
• The productivity effects of importing inputs – Microeconomic Insights
• Hey, Economist! What Did You Make of “The Big Short”? – Liberty Street

V ZDA je po letu 1980 izginilo skoraj 8 milijonov delovnih mest oziroma 42% vseh zaposlenih v industriji. Ti odpuščeni industrijski delavci so se običajno prezaposlili v nikokvalificiranih delovnih mestih v storitvenem sektorju (trgovine, fast food restavracije, negovalne storitve itd.). Kot kaže spodnja slika, se ta trend v ZDA nadaljuje tudi po 2007. Od takrat je izginilo 1.5 mio delovnih mest v industriji, nastalo pa je za 1.6 mio novih delovnih mest med natakarji in barmeni.

Nas mora to prestrukturiranje v zaposlenosti skrbeti?

Nadaljujte z branjem→

V javnosti je razširjeno prepričanje, da so ekonomisti brezrezervni pristaši nereguliranega prostega trga oziroma da so bistveno bolj libertarni kot splošna javnost. Vendar to sploh ni res. Noah Smith navaja zadnje študije, pa tudi ankete med top ekonomisti, ki jih izvaja – libertarna! – univerza v Chicagu. Te študije kažejo, da se ekonomisti v večji meri zavezmajo za državno intervencijo kot običajni ljudje. Denimo večji delež ekonomistov (kot pa širše javnosti) je podpiral državno sanacijo avtomobilske trojke iz Detroita, Obamin fiskalni stimulus program iz 2009, večji delež ekonomistov je bil za dvig davkov, več jih podpira javno šolstvo in manj šolske voucher programe, več jih podpira aktivno monetarno politiko, redistribucijo dohodkov prek davkov, minimalno plačo, kontrolo orožja, obdavčitev eksternalij, regulacijo farmacevtske industrije itd.

Zakaj potem v javnosti tako razširjena fama, da so ekonomisti ultra libertarni?

Nadaljujte z branjem→

Bila so 1990-ta. Kot ekonomist sem odraščal ob študiju Krugmanovih znanstvenih člankov in branju njegovih popularnih esejev in knjig. Prebral sem praktično vse. Krugmanov stil je bil provokativen in oster kot britvica, neusmiljen do intelektualnih nasprotnikov. Eden izmed njih je bil njegov starejši kolega na MIT, Lester Thurow, avtor številnih uspešnic (denimo “The Future of Capitalism),  ki je svaril pred kitajsko in mehiško konkurenco in da bosta prek povečanega uvoza vplivali na izginjanje ameriških delovnih mest v konkurečnih panogah ter imeli depresiven učinek na plače tudi v sektorjih, kjer se bodo ti odpuščeni delavci zaposlili. Krugman je trdil, da je to nesmisel, saj predstavlja uvoz iz držav z nizkimi plačami le 2% BDP; povečanje produktivnosti na Kitajskem in v Mehiki pa naj bi tudi tam ustrezno dvignilo plače in tako zmanjšalo konkurenčni pritisk na ZDA.

Oba sta bila liberalca, oba progresivna ekonomista, oba sta se zavzemala za večjo moč sindikatov, oba sta opozarjala na povečevanje neenakosti, oba sta  bila za prosto trgovino, toda v pogledih, kako močno naj bi trgovina vplivala na ameriško gospodarstvo, sta imela zelo različne poglede. Krugman je sledil mainstream ekonomiji in stališču, da je mogoče vse pojave ustrezno zaobjeti in razložiti z ekonomskimi modeli, Thurow je imel širši pogled, onstran enačb in matematičnih modelov. Nadaljujte z branjem→

Kampanje Donalda Trumpa in Bernieja Sandersa so poskrbele za sprožitev javnih diskusij o mnogih perečih problemih, ena izmed diskusij med ekonomisti se je razvila o koristnosti globalizacije. Sanders bi jo zajezil, Trump bi jo zaustavil, da bi preprečil velik trgovinski deficit ZDA. Ima slednje vsaj zrno zdrave pameti?

V osnovi trgovinski deficiti niso problematični, so pač sestavni del zunanje trgovine. Načeloma naj bi bili celo samokorektivni – valute držav z velikim deficitom naj bi deprecirale, s čimer bi se podražil uvoz, izvoz pa postal bolj konkurenčen. Toda to podrazumeva, da imajo vse države samostojne valute in prosto drseče menjalne tečaje, ki jih umetno ne spodbujajo. Kar seveda ne drži. Ne glede na to pa v “normalnih časih” zmerni trgovinski deficiti naj ne bi bili pretirano nevarni, saj trgovinski deficit pomeni uvoz kapitala, ta pa ima pritisk na znižanje domačih obrestnih mer in s tem cenejše financiranje. Toda dolgoročno vzdrževanje visokega deficita (okrog 5% BDP ali več) je problematičen iz dveh vidikov. Prvič, država dolgoročno uvaža več kot izvaža, kar delovna mesta v industriji “seli v tujino”, saj se povpraševanje po domačih proizvodih relativno zmanjšuje. Drugič, velik priliv tuje akumulacije kapitala povzroča kapitalske in nepremičninske balone doma, kar pa vodi običajno v hude finančne krize.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman ima dober point, ko pravi, da čeprav ima prosta trgovina (kot napoveduje večina standardnih modelov zunanje trgovine) tudi distributivne učinke (povečanje brezposelnosti v panogah brez primerjalne prednosti), pa je materializacija teh negativnih učinkov odvisna vsaj od dveh faktorjev. Prvič, od moči sindikatov, torej od stopnje vključenosti zaposlenih v industriji v sindikate. In drugič, od stopnje razvitosti socialne države oziroma “varnostne mreže” za šibkejše, ki jih je globalizacija bolj prizadela.

Ja, globalizacija je imela depresivne (negativne) učinke na zaposlenost in plače v trgovinsko bolj odprtih sektorjih (industrija) ter neenakost v razvitih državah , toda učinki so bili manj negativni v državah, kjer imajo zaposleni močne sindikalne predstavnike (sogovornike vladi in delodajalcem) in kjer imajo varnostno mrežo, da jih ujame, ko jih prizadenejo globalizacijske sile. Ja, in desničarji in libertarci, ki se zavzemajo za popolnoma prosto trgovino in ideologijo popolnoma prostega tržnega gospodarstva, kot pravi Krugman, niso vaši prijatelji. Kajti s tem, ko blodijo o optimizacijski lepoti možnosti svobodne izbire in škodljivosti kakršnekoli regulacije, se dejansko zavzemajo za interese korporacij, ne pa za interese ljudi.

Ključno je, kot je že pred desetletjem zapisal Dani Rodrik iz Harvarda: Kako rešiti globalizacijo pred njenimi navijači?

Nadaljujte z branjem→