John Case

(Prevod: Tej Gonza)

Večina progresivnih ekonomistov razmišlja znotraj meja kapitalizma. Zavzemajo se za višje minimalne plače ali spodbujajo bolj strogo regulacijo gospodarstva. Redko pa pod vprašaj postavijo temelj vsakega ekonomskega sistema: lastništvo in nadzor podjetij.

Socialisti v preteklosti niso naredili te napake, tudi v Ameriki ne. Zavzemali so se za nacionalizacijo sredstev produkcije. Komunistične države so to idejo v celoti uresničile, nekatere zahodne države pa so nacionalizirali samo določene industrije. Vseeno pa je nacionalizacija redko dosegla tisto, česar so si reformisti želeli. T.i. komunistične države so se običajno izjalovile v avtoritativno represijo z neučinkovitim državnim planiranjem, industrije v državni lasti na »zahodu« pa so se prav pogosto utapljala v neučinkovitosti in korupciji.  

Kljub ponesrečenemu poskusu socialistov na vprašanje lastništva in nadzora gospodarskih družb ne smemo pozabiti. Ljudje, ki si lastijo podjetja, ali pa tisti, ki jih vodijo v imenu lastnikov, se odločajo kam in koliko investirati. Odločijo se koliko ljudi bodo najeli, kakšne bodo metode menedžmenta kako bo urejeno delovno okolje za zaposlene ter, do velike mere, koliko bodo delavci plačani. Vse te odločitve pa pravzaprav določajo, komu služi gospodarstvo.

Nadaljujte z branjem→

… fašeš celo zmešano Ameriko, razdeljeno na dva pola, v tvoj zasebni račun. Sporočila cele zmešane Amerike, razdeljene na dva pola, ti zasipajo tvoj zasebni tviter račun kot serijski tornado. Od dela Amerike, ki ga mara in dela Amerike, ki ga sovraži.

Zadnje dni je finančno-blogersko sceno zaintrigirala hitra rast cene 100-letnih avstrijskih obveznic. Z njo se je lani trgovalo po ceni med 105 in 115, kar je že sama po sebi perverzija, toda letos aprila je cena poskočila na 130, junija na 160, sredi avgusta pa je prebila že ceno 210.

Zakaj bi kdo pri zdravi pameti kupoval državno obveznico s tako veliko izgubo (in tako velikim tveganjem)?!

Nadaljujte z branjem→

• How should academic economics cope with ideological bias – Simon Wren-Lewis
• Nostalgia for a past that never was; Part 1 review of Paul Collier’s “The future of capitalism’ – Branko Milanovic
• China Tries to Teach Trump Economics – Paul Krugman
• The Peterloo paradox – Chris Dillow
• From Trump Boom to Trump Gloom – Paul Krugman
• Will we get No Deal because Brexiters want it more? – Simon Wren-Lewis
• Useful Idiots and Trumpist Billionaires – Paul Krugman

Glede na to, da si zadnje dneve glih izpolnjujem glasbene želje. Smashing Pumpkins z eno najlepših ljubezenskih pesmi, ki pa jo morate poslušati zelo na glas, Najbolje. na koncertu. …je pa tudi res, da tale poetika in pick up nista za vsakogar.

Ko sta tvoja glavna ekonomska svetovalca hčerka in zet, ekonomski guru neznani profesor Peter Navarro, katerega glavna naloga je spraviti Trumpovo intuicijo, “ki je vedno pravilna” v ekonomski kontekst, finančni minister Steven Mnuchin, ki je pomagal spraviti v bankrot skupino Sears, sam si pa serijski bankrotiranec na čelu države, imaš res sanjski team za upravljanje krize. Krize, ki si jo sam povzročil z iniciranjem trgovinske vojne z vsemi največjimi partnerji, pred tem pa si v dobrih časih porabil rekordni stimulus v obliki davčne reforme in delaš v času visoke konjunkture proračunski primanjkljaj v višini skoraj 1,000 milijard dolarjev.

What could possibly go right?

Glih sem prišel od vojakov, ko je izšel The Joshua Tree, najbrž eden najboljših albumov vseh časov. Magični zvok Edgove kitare.

Po tem so se U2 skvarili, sparodirali sami sebe in nehal sem jih spremljati. Zamudil sem tudi to njihovo 30-to obletnico izdaje The Joshua Tree. Toda… Spodaj je cel koncert, težko je ostati hladen, ko spet zaslišiš ta magični zvok Edgove kitare.

Prej sem videl, da so R.E.M re-izdali koncertni album “Welcome To The Occupation (Live)” in se mi je kar milo storilo. Marija, zakaj danes ne delajo več tovrstnih bendov?

Tule je Orange crush iz njihovega meni najljubšega albuma Green.

.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse.

Vseeno pa se je potrebno zavedati, da je bila vzpostavitev takšne lastniške strukture rezultat določenega časa, razmer in priložnosti in je danes težko ponovljiva. Predvsem pa bo v bodoče tudi v tej družbi prišlo do dilem, kako naprej. Vse več nekdanjih delničarjev odhaja v pokoj, novi zaposleni nimajo sredstev za nakup lastniških deležev in v lastniški strukturi bodo nekdanji zaposleni postali prevladujoča skupina. S takšnimi dilemami so se srečali tudi že v drugih, podobnih zgodbah. Znan je primer velike družbe ETI Izlake, nekdaj prav tako v pretežni lasti zaposlenih, ki so se na koncu vseeno odločili za prodajo strateškemu lastniku iz tujine. Kje je torej razlog, da lastništvo zaposlenih zaide v nekakšno “slepo ulico”?

V nadaljevanju podajam nekaj pogledov na to tematiko.

Nadaljujte z branjem→