O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Bine Kordež

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse.

Vseeno pa se je potrebno zavedati, da je bila vzpostavitev takšne lastniške strukture rezultat določenega časa, razmer in priložnosti in je danes težko ponovljiva. Predvsem pa bo v bodoče tudi v tej družbi prišlo do dilem, kako naprej. Vse več nekdanjih delničarjev odhaja v pokoj, novi zaposleni nimajo sredstev za nakup lastniških deležev in v lastniški strukturi bodo nekdanji zaposleni postali prevladujoča skupina. S takšnimi dilemami so se srečali tudi že v drugih, podobnih zgodbah. Znan je primer velike družbe ETI Izlake, nekdaj prav tako v pretežni lasti zaposlenih, ki so se na koncu vseeno odločili za prodajo strateškemu lastniku iz tujine. Kje je torej razlog, da lastništvo zaposlenih zaide v nekakšno “slepo ulico”?

V nadaljevanju podajam nekaj pogledov na to tematiko.

Najprej nekaj podatkov o sami družbi in procesu lastninjenja.

Domel izdeluje kakovostne vakuumske električne motorje za suho in mokro sesanje ter različne komponente za prezračevalne, puhalne, črpalne in klimatizacijske sisteme. Kar 90% izdelkov proda na tujih trgih, njegovi motorji sesajo prah v stanovanjih tretjine Evropejcev. Kot kaže spodnja slika, je bilo poslovanje družbe do leta 2012 dokaj ustaljeno na ravni okrog 70 mio evrov prodaje, 5 do 7 mio evrov denarnega toka, dobiček pa je bil na pozitivni ničli. V zadnjih petih letih pa je prišlo do precejšnje rasti tako prihodkov kot rezultatov poslovanja.

Domel

Tudi ocene za naprej so dokaj pozitivne, družba je tudi veliko vlagala, nekoliko odprti pa ostajajo rezultati v preteklem letu. Dobiček se je kar prepolovil glede na leto 2017 brez kakih posebnih pojasnil v letnem poročilu. Izpostavljeni so dosežki na prodajnem področju, razlogi, zakaj so stroški porasli za 5 odstotnih točk oz. za 5 mio evrov bolj kot prihodki, pa niso navedeni. Pri tem ni šlo za kake izredne odhodke, temveč so se povečale vse skupine stroškov. Verjetno je to posledica velikih vlaganj v zadnjih treh letih, katerih učinki se bodo pozitivno odrazili v naslednjih letih. Ta gibanja omenjam, ker je samo na osnovi finančnih kazalcev nekoliko težje narediti okvirno oceno vrednosti družbe.

Kot rečeno, se je družba lastninila leta 1996, ko so zaposleni z družinskimi člani z zamenjavo certifikatov pridobili polovično lastništvo, preostali del pa predvsem državna sklada KAD in SOD. Deset let kasneje pa so se mali delničarji odločili, da na javni dražbi odkupijo še preostali del družbe in prevzeli 100-odstotno lastništvo nad družbo in sicer preko posebne družbe Domel Holding d.d., v katero so se pred tem združili. Takrat je imela družba 1.600 malih delničarjev, od česar blizu 900 zaposlenih ali skoraj vsi. Prek omenjene krovne družbe danes še vedno obvladujejo 100 odstotkov Domela d.d., le da se je število delničarjev znižalo na 650, od katerih je 350 zaposlenih.

Javno dostopnih podatkov o pogojih trgovanja z delnicami sicer ni veliko, a uprava je po sklepu skupščine pooblaščena, da kupuje lastne delnice. Verjetno pa jih pod podobnimi pogoji tudi prodaja ali pa gre za neposredno trgovanje med delničarji. Cena za odkup je bila do predlani limitirana na 11 evrov za delnico (enaka kot v odkupu leta 2006), od lani pa na 20 evrov. Knjižna vrednost delnice Holdinga je 35 evrov.

Do tu so podatki več ali manj znani, zanimivo pa je pogledati še nekaj dodatnih vidikov celotnega dogajanja.

Ob privatizaciji družbenega premoženja, so vsi državljani Slovenije dobili certifikate v nominalni vrednosti med približno tisoč do štiri tisoč evrov, odvisno od starosti prejemnika. Certifikate so lahko zamenjali za delnice družb ali skladov in na ta način so tudi zaposleni Domela in njihovi družinski člani leta 1996 brezplačno pridobili lastništvo nad približno polovico družbe.

Usoda takšnih naložb je bila različna. Marsikateri sklad ali podjetje je šlo v stečaj in posamezniki so izgubili vse, nekateri so deleže prodali zelo hitro, za minimalen denar, nekateri pa so z leti prišli tudi do pomembnih zneskov. V Domelu prvih deset let kakih večjih sprememb ni bilo. Družba je izplačevala nekaj dividend, cena ni veliko porasla, lastniški krog pa je bilo verjetno bolj kot ne zaprt oz. trgovalo se je le med obstoječimi delničarji. V družbah, ki so se odprle, ki so šle na borzo, je bilo sprememb več. V Merkurju so imeli npr. zaposleni ob privatizaciji kar 60-odstotni delež družbe v lasti. Z vstopom na borzo in dvigom cen delnic, pa so zaposleni kljub zavzetosti, svoje deleže počasi odprodali in po desetih letih imeli le še 10 % lastništva. Če ljudje nimajo omejitev pri prodaji delnic, ob kakšni večji potrebi (avto, adaptacija hiše) tako naložbo hitro unovčijo. Takrat sem se rad pošalil, da se je notranje lastništvo Merkurja preselilo na parkirišče. V bolj zaprtem okolju in družbah kot Domel, so notranji lastniki vztrajali dlje in zadržali polovico lastništva.

Leta 2006 pa je država želela prodati svojih 35 % in skupaj z ostalimi večjimi zunanjimi delničarji so dali na dražbo drugo polovico družbe. Glede na določene indice o prihodu tujih kupcev, so se združeni notranji delničarji odločili, da bodo to polovico kupili kar sami in sicer so zanjo plačali 6,5 milijona evrov.

A ta nakup je bil izpeljan, kot je bilo takrat običajno. Zaposleni niso prinesli nobenega denarja in nič niso vložili. Krovna družba, v katero so bili notranji delničarji povezani, je namreč najela 6,5 milijona posojila, kredit pa je družba v desetih letih poplačala iz dividend, ki jih je vsako leto izplačevala kupljena družba Domel d.d. V bistvu je delež kupila družba sama, na kredit in ga tudi plačala. Gre za nakup družbe s kreditnimi viri, katere poplača kupljena družba sama in ta princip je veljal za večino odkupov (privatizacij), menedžerskih ali delavskih, pa tudi tujih. Domači kupci kakih svojih vložkov v pomembnejših zneskih niso dali, ker jih tudi niso imeli.

In to velja tudi za zaposlene v Domelu, ki za 100-odstotno lastništvo družbe niso plačali praktično nič. Prvi del je bil podarjen od države s certifikati, drugi pa je družba plačala sama. To je seveda omogočilo uspešno poslovanje podjetja, ki je ne samo odplačal najeto posojilo, temveč ob tem delničarjem zagotavljal tudi redne dividende.

Ob nakupu leta 2006 je bila celotna družba torej ovrednotena na 13 milijonov evrov (sorazmerno tej ceni je država prodala svoj tretjinski delež). Opisano uspešno poslovanje pa je vrednost družbe močno dvignilo. Zaradi lanskih rezultatov, je zunanjemu ocenjevalcu nekoliko težje ovrednotiti družbo – a menim, da se giblje v razponu med 50 in morda tudi 100 milijoni evrov (če je bil lanski upad bolj enkratne narave). Preračunano to pomeni 100 do potencialnih 200 evrov za delnico. Ali drugače rečeno, velik del zaposlenih in ostalih delničarjev (bivši zaposleni, upokojenci, družinski člani) ima potencialno premoženje 50, 100 ali 200 tisoč evrov in več.

Tu pa se skriva problematika, s katero se bodo vse bolj srečevali lastniki. Z leti ljudje odhajajo v pokoj, tudi v druga podjetja in danes imajo upokojenci že tretjino lastništva družbe. Na drugi strani je med lastniki le še slaba tretjina zaposlenih (nekdaj vsi). Dve tretjini zaposlenih in vsi prihajajoči, delnic nimajo in težko jih kupijo. Tudi če bi imeli možnost po močno znižani ceni (omenjena “interna” cena 20 evrov za delnico). Obstoječi zaposleni so konec koncev dobili vse te deleže brez svojih denarnih vložkov.

Na drugi strani pa se bodo delničarji vse bolj zavedali realne vrednosti svoje naložbe. Kako bo na naložbo gledal nek upokojenec, ki ima potencialnih 200 tisoč vreden delež, otroci pa rabijo stanovanje? Ob točni informaciji jo bo težko prodal za desetino cene. Trenutno je cena limitirana, trg pa zaprt in zanimivega izhoda ni. A delničarjev, ki ne bodo več dnevno vpeti v poslovanje družbe, bo vse več in zaradi tega se bodo razmerja in pogledi pričeli spreminjati.

Vsekakor je notranje lastništvo Domela zelo uspešna zgodba, vendar pa je rezultat razmer, ki verjetno ne bodo več ponovljive. Zaradi tega bi težko rekli, da je to vzorec za naprej. Vodstvo ter delničarji verjetno vse bolj razmišljajo na kakšen način peljati politiko lastništva v bodoče. Obstoječi delničarji svojih deležev (premoženja) ne bodo mogli prepustiti, novo zaposleni pa tega ne morejo kupiti in nadaljevati delavskega lastništva v taki obliki oz. obsegu. Možno je sicer oblikovati nekakšne sheme, po katerih tudi novi zaposleni dobijo lastniške deleže brezplačno (v breme obstoječih lastnikov), a relativno majhne. Objektivno pa bodo današnji “notranji” delničarji vse bolj pritiskali na možnost unovčitve njihovih deležev po realni vrednosti družbe. In takrat pridejo v družbo povsem tretji lastniki, ker zaposleni tega pač niso sposobni kupiti.

Vpetost družbe v lokalno okolje in odgovornost delničarjev do razvoja družbe bo morda pripeljala do kakih novih, inovativnih rešitev, ki bodo omogočila nadaljevanje lastništva sedanjih in nekdanjih zaposlenih. A preproste rešitve ni, zaradi česar so v Sloveniji ostale le še tri, štiri večje družbe v katerih je ostalo lastništvo v rokah širšega kroga zaposlenih. Večino privatiziranih družb obvladuje eden ali ožja skupina vodilnih ljudi ali pa so bile prodane, pretežno tujcem.

8 responses

  1. Bine, dober prispevek. Lepo si prikazal problematiko notranjega lastništva, isto kot v Domel-u se je pojavljalo tudiv Eti-ju. Ko je bilo treba otrokom kupiti stanovanje , prekriti streho ali pa je delavce zamikal nov avto se je poseglo po kapitalu v delnicah. Lepe rešitve za ta problem ne vidim.

    Domel-u seveda želimo vse najboljše tudi v prihodnje. Je pa res, da ima delavsko lastništvo tudi nekatere manj svetle stvari, ki se jih redko omenja. Prva je težnja po uravnilovki in drugo je včasih težak, dolgotrajen način odločanja, ki včasih zaradi težnje po kompromisu vodi v neoptimalne odločitve.

    Vseskupaj gre za resne omejitve, ki postavljajo delavsko lastništvo na obrobje in izven mainstream lastniških modelov. Prav je, da se ga omogoči in celo stimulira, pričakovati pa da bo ta model igral prevladujočo vlogo je v tem trenutku nerealno.

    Vsekakor bi si bilo potrebno prizadevati, da ob tem ko spodbujamo tuje investicije pri nas, ohranjamo tudi kar največji možni del kapitala v nacionalni lasti. Pa naj bo to privatni, državni ali v kolektivnem lastništvu delavcev. V tem pogledu je verjetno vseeno bolj perspektiven državni kapital kot kolektivno lastništvo delavcev. Pa tudi pri državnem je problem. Lahko ga vlade npr. 20 let negujejo, širijo in razvijajo, pa je dovolj ena sam mandat neoliberalne vlade (pa naj bo z levim ali desnim predznakom), da privatizira vse kar se je državnega vzdrževalo desetletja.

    Alternative niso ravno enostavne.

  2. “Domel-u seveda želimo vse najboljše tudi v prihodnje. Je pa res, da ima delavsko lastništvo tudi nekatere manj svetle stvari, ki se jih redko omenja. Prva je težnja po uravnilovki in drugo je včasih težak, dolgotrajen način odločanja, ki včasih zaradi težnje po kompromisu vodi v neoptimalne odločitve.”

    Prosim za refernco za te zaključke.

    Sam raziskujem temo delavskega lastništva zadnjih nekaj let in pravzaprav opažam obratne rezultate, predvsem v ptudijah ameriškega modela delavskega lastništva – produktivnost je v povprečju višja, prodaja na zaposlene je višja, delovna mesta so bolj stabilna v času kriz, stopnja neplačevanja kreditov je 10 krat nižja za delavska podjetja kot podjetja s klasično lastniško strukturo, stopnja preživetja je višja, delavci se veliko bolj angažirajo, samo izobražujejo o poslovanju, participatorni menedžment je nova delavcem prijazna oblika menedžmenta, ki stoji diametralno nasproti avtokratskim Taylorskim načelom.

    In to niso neki mejni primeri – podatki so dobljeni na podlagi 40 letne prakse ESOP modela v ZDA, ki je vzpostavljen v 7000 ameriških podjetjih in pokriva 13,3 mil delavcev (10% privatnega sektorja v ZDA) ter temelji na naslednjih elementih: (i) lastništvo je v skladu zaposlenih, kar onemogoča prodajo v času zaposlenih, (ii) v sklad vključeni so vsi zaposleni, ko zaposleni zapusti podjetje, sklad avtomatsko odkupi vrednost njegovega deleža/delnic in (iii) zaposleni ne investirajo svojih prihrankov, odkup (in lastništvo zaposlenih v skladu) se financira s prihodki podjetja (odkup preko vzvoda ali ti. “seller’s credit”), (iv) v ESOP je prodanih vsaj 30% delnic podjetja, (v) lastniki, ki prodajo ESOP-om, so deležni davčnih olajšav, kar spodbuja organsko rast delavskega lastništva na trgih.

    Delavsko lastništvo ni redko, ker bi bilo neučinkovito, kot se pogosto napačno trdi (kot npr. komentar g. Goloba, ki to implicira), temveč zaradi pomanjkanja institucionalnih okvirjev, ki bi take modele spodbujali. V ZDA imajo nastavke takih okvirjev, zato imajo 10% delavcev, ki so lastniki svojih podjetij za čas svoje zaposlitve. Tudi v Sloveniji se v Inštitutu za ekonomsko demokracijo trudimo, da bi spodbujali tako prakso, delamo s podjetji (tudi z Domelom), prav tako pa pripravljamo zakonodajo, ki bi spodbudila slovenski ESOP.

    Strinjam se s tem, da je problem v Domelu, da lastništvo z upokojevanjem počasi uhaja iz podjetja. S tem se interes notranjih in (novih) zunanjih lastnikov razdvaja – interes delavcev so dobri delovni pogoji, dobre plače, dopusti, dolgoročna uspešnost podjetja, medtem ko je interes odsotnih (zunanjih lastnikov) običajno samo en. Izplačevanje dobička in porast vrednosti delnic. Vodstvo Domela se dobro zaveda teh pasti in zato išče model, ki bi zajezil uhajanje delnic iz podjetja ter hkrati omogočil odkup trenutnih zunanjih delnic. ESOP omogoča vzpostavitev notranjega trga, ki rešuje te probleme. Na naši spletni strani lahko najdete nekaj gradiva, tudi naš informativni prospekt, ki predstavi slovenski ESOP model (http://www.ekonomska-demokracija.si/ // http://www.ekonomska-demokracija.si/uploads/2/6/4/1/26412253/kako_zagotoviti_nasledstvo_podjetja_ied_2019.pdf)

    Z veseljem bralcem pošljem kaj več referenc, branj, raziskav in vsega podobnega. Škoda bi bilo, da neki površni in nenačitani predsodki (ki so morda zasidrani v preteklih izkušnjah “delavskega lastništva, ki to ni bilo”, ali pa na neki ideološki osnovi) usmerijo mnenje ljudi na položajih odločanja in jih odvrnejo od razmišljanja od ekonomske demokracije, ki se mi zdi ključna ekonomska alternativa za bližnjo prihodnost, resnična tretja pot med neoliberalnim korporativizmom (današnjim kapitalizmom) in državnim socializmom.

    T. Gonza

    • Od gospoda Gonze bi želel zgolj en odgovor, brez da se poglabljam v prednosti in slabosti področja, ki ga proučuje in raziskuje.
      Zakaj bi lahko delavci pri delavskem lastništvu brez lastne udeležbe prihajali do deleža v podjetju t.j. uporabljali sredstva podjetja in/ali cash flow, če pa v SLO vsaj en človek v pomembnem delu skupne kazni sedi na Dobu ravno zaradi očitka javnosti, politike in servilnosti pravosodnega sistema, da je MBO/LBO nezakonit. In to posthumno za nazaj in brez zakonskih osnov. Pa s polno resnično bravuroznih samovoljnih zaključkov. Razen, če seveda pristajamo na tezo neenakosti pred zakonom.
      Ker v tujini so zastave “vnaprej” nekaj povsem normalnega, pri nas pa so s pojavom Fruteka postale nedovoljena praksa kar med potekom transakcije in za nazaj…
      Lp Matjaž

      • G. Rutar, prosim za referenco na zakon, ki prepoveduje odkupe z vzvodom. Bolj natančno, zakon, ki prepoveduje ustanovitev “pravne osebe”, v katero so vključeni delavci, in katera na podlagi pogodbe s podjetjem vzame kredit in odkupi delnice podjetja. Tajkunski prevzemi z namenom izčrpavanja podjetja in osebnega okoriščenja so seveda povsem druga zgodba …

        G. Golob, težko bi rekli, da največ tveganja v gospodarstvu nosijo podjentiki. Od kje ta mantra? Poglejte gibanje profitnih stopenj med krizo in gibanje zaposlenosti. V večini primerov je biti podjetnik tudi stvar privilegija, torej da je nekdo podjetnik, mora biti običajno dobro izobražen in imeti dostojno finančno zaledje, da lahko nekaj let “pro bono” ustvarja svojo vizijo. Ko podjetnik spodleti, mu običajno na krožniku ostane nekaj mesa in krompirja, medtem ko številnim delavcem na krožniku ostane skorja kruha. Kdo torej nosi večje tveganje? Vsekakor delajo podjetniki pomembno delo v družbi, vendar pa silikonska glorifikacija, ki je danes tako omniprezentna, po mojem mnenju ni na prav zdrava. S sodelavcem dr. Ellermanov sva spisala nekaj na to temo – https://www.mladina.si/187323/dva-tipa-podjetnikov/. Ko sem se nekaj tednov nazaj na primer pogovarjal z Mato Rimcem, verjetno najbolj uspešnim podjetnikom na Balkanu trenutno, je jasno, da sebe ne uvršča med vsemogočne polbogove, kot se včasih podjetniki predstavljajo javnosti. Jasno mu je, da mu brez svojih zaposlenih ne bi uspelo zgraditi zgodbe uspeha. Prav zaradi tega razmišlja o ESOP-u in ga že organizira.

        Tudi argument, da imajo delavci raje plačo kot da so lastniki, ni ravno posrečen. Če lahko citiram del članka, ki bo jutri v mojem prevodu objavljen v Objektivu, Dnevnik (avtor John Case):

        “Which of two companies would you rather work for, assuming that the job and the pay are the same? One is owned by a family or by public investors. It may or may not offer a 401(k) retirement plan. (About one-third of U.S. workers have no access to a retirement plan, and some who do have access don’t participate.) If it goes bankrupt or is sold to a competitor, you’re apt to lose your job. The other company is owned by an ESOP. You accrue stock in the company over time—probably quite a lot of it—at no cost to you. (Department of Labor filings indicate that employee-owned companies contribute 50 to 100 percent more to their ESOPs each year than non-ESOP companies do to 401(k) plans.) You may have a 401(k) as well. (ESOP companies are a bit more likely to offer a secondary retirement plan than other companies are to offer any plan.) If your company goes broke, you may lose your job, and you will probably lose the value of your ESOP shares. If it is sold to a competitor, you will be paid the full value of your shares. So explain to me, please: Which of these is the riskier choice?”

        Glede certifikatov – ja, res je, da so delavci prodali svoje deleže za Golfe. Nekaj je bilo pritiskov s strani menedžmenta, nekaj manipulacije, nekaj kratkoročnega razmišljanja o udobju novega avta … Ravno zato ameriški ESOP model onemogoča individualno razpolaganje z lastništvom – delavci so lastniki avtomatsko, ko se zaposlijo v podjetju (po nekem uvajalnem obdobju). Delnic ne morejo prodati, ko zapustijo podjetje, pa jih sklad avtomatsko odkupi. In to očitno zelo dobro funkcionira.

        T. Gonza

    • Moje mnenje je na osnovi razgovorov z ljudmi, ki so bili ali managerji ali delavci v teh podjetjih med drugim tudi iz Domel-a in Eti-ja. Glede na to, da je Domel geografsko precej blizu “mojim” je teh informacij kar nekaj.

      Nikakor nisem proti delavskemu lastništvu vendar pa sem precej skeptičen, da bi v naslednjih letih ta model postal mainstream. Žal. Menim, da bi moralo obstajati bistevno več pozitivnih primerov za kaj takega!

      Imamo izkušnjo iz samoupravljanja, ki je vsekakor pomembna. Moja teza, ki sicer med kolegi managerji ni priljubljena je, da smo izjemno krizo v 90-tih letih preživeli v veliki meri ravno zaradi samoupravne dediščine in tedaj večinsko še ne privatiziranega gospodarstva. Zakaj? Zato ker ljudem ni bilo vseeno za njihova podjetja in so bili za to pripravljeni tudi nekaj žrtvovati.

      Je pa tudi res, da je večina delavcev, prejemnikov certifikatov po začetnem navdušenju (ponekod) pokazala kasneje (ko so bili časi boljši) relativno malo volje za vzdrževanje delavskega lastništva. Interes po rednem varnem delovnem razmerju s stabilno normalno plačo je pač neprimerno večji od interesa po lastništvu, še posebej, če slednje pomeni tudi določene finančne rizike. Tu se stvar hitro neha.

      Norcev, ki so pripravljeni nenormalno tvegati (beri:podjetniki) je pač bistveno manj kot normalnih racionalnih ljudi, ki se držijo statistično bolj varne variante (bolje drži ga kot lovi ga) in ostajajo v najemnem delovnem razmerju.

      Zgleda da je tak ta naš svet.

      • Usually people seem to only know one way to reduce risk–by diversification. But that conclusion has the premise that one cannot affect the chances, i.e., that the risks are stochastic. But if one can have a significant effect on the chances then there is the other way to reduce risk, namely put your eggs in one or a few baskets and control them very carefully.
        The major risk faced by most employees is not that their company will go bankrupt but that they will be laid off. With specialized firm-specific skills and being of a certain age, they usually cannot find another job at anything like their old salary or skill level. It is standard business ideology that the entrepreneurs bear all the risks but capital is much more mobile than specialized labor and there are many ways for the entrepreneur to transfer risks to employees such as through layoffs.
        With any significant employee ownership in a company, one of the first policy changes is stop using layoffs to transfer the risks from the employer-entrepreneur to the employees. This means changing the response to business downturns by cutting pay across the board and/or changing hours, etc.

  3. Glede na zanimivo debato, ki se je razvila ob objavi članka, še nekaj mojega dodatnega komentarja (nekoliko bolj oseben, ker ne gre za članek).

    Predvsem bi izpostavil eno ključno tezo, ki nam sicer ni všeč, a menim, da je dokaj točna. Dolgoročni lastniki so v glavnem
    ­ takšni, ki jim ta naložba predstavlja presežek sredstev, torej denar, ki ga ne rabijo za tekoče življenje,
    ­ ali pa posamezniki, katerim je razpolaganje z lastniškimi deleži v neki obliki omejeno in zato do takrat tudi ostajajo lastniki (manjši podjetniki tu niso zajeti, ker je njihov lastniški položaj drugačen).

    Glede prvih ni dilem. To je pač tisti ozki krog najbolj premožnih ljudi, ki obvladujejo pretežni del svetovne ekonomije. Tega premoženja za svoje življenje sploh ne potrebujejo, saj imajo še druge dohodke ali pa jim že običajne dividende zadoščajo. Zaradi teh razlogov kot lastniki tudi ostajajo, občasno edino zamenjajo kake deleže.

    Če pa lastniške deleže pridobijo ljudje, ki večinoma sestavljajo mesec z mescem, pa bodo svoj lastniški delež ob prvi večji potrebi in ugodni priliki prodali. In to se nam je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer so bili na začetku delničarji vsi prebivalci Slovenije, po dvajsetih letih pa imamo le še nekaj družb z razpršenim notranjim lastništvom, ostale pa so bile kupljene s strani domačih ali tujih naložbenikov. No, poleg ozkega kroga lastnikov imamo še nekaj širši krog delničarjev, ki rezervno premoženje vlagajo v javne delniške družbe ali sklade, a tu gre za čiste finančne investitorje brez povezave z družbo.

    Notranji lastniki so dlje časa “vztrajali” samo v družbah, kjer je bilo trgovanje z delnicami omejeno ali niso imeli primernega izhoda (Iskra Emeco, Kovinoplastnika Lož, ETI Izlake…), a na koncu so tudi v teh družbah zaposleni in upokojenci svoje delež prodali tujim investitorjem. Za podobno zaprte družbe pa bi lahko ocenili tudi nekdanje družbeno lastništvo, kjer so bili zaposleni na nek način lastniki svojih podjetij (tako so jih razumeli), seveda pa deležev niso mogli prodati.

    Vsekakor so sheme notranjega lastništva kot ESOP za podjetja dobrodošle, a praviloma je to “dodatek” glavnemu lastniku in zaposleni deležev ne morejo prosto prodajati. Namen je, da so bolj povezani z družbo, da participirajo tudi na dobičku družbe in zato bolj zavzeti, a niso glavni lastnik družbe.

    Ideja po kateri so vsi zaposleni postali lastniki družb in to pretežni z željo, da bi tako tudi ostalo, pa se na žalost v Sloveniji (in tudi drugje) ni izšla. Večina ljudi je svoje deleže ob prvi večji potrebi prodala in v družbe so vstopili investitorji s presežnimi sredstvi, ki jih nato še plemenitijo. In s tem se ustvarja ozek krog najbogatejših ljudi sveta, ki so jim te naložbe čisti presežek, ki ga nikoli ne bodo porabili – a ravno zato to premoženje ostaja v podjetjih. Če bi ga razdelili med ljudi, bi se ti pač hitro umaknili. O tem sem dodatno pisal v tekstu “Ali je IKEA socialistično podjetje?” https://damijan.org/2017/03/30/je-ikea-socialisticno-podjetje/, kjer mogoče odpiram še neko dodatno dimenzijo tega bogastva in koncentracije kapitala.

    Omenil pa bi še drugi vidik naše privatizacije, ki si ga prav tako nočemo priznati. Dejstvo je, da so bili več ali manj vsi nakupi s strani domačih lastnikov izpeljani na kredit, katerega je ali naj bi potem odplačala kupljena družba sama. Seveda z uspešnim poslovanjem v naslednjih letih (z dividendami, z neposrednim odplačevanjem najetega posojila v primeru prenosa kredita na družbo samo ali z ustrezno višjimi plačami). Lastni vložki so bili minimalni, ker ljudje iz prejšnjega sistema kakih večjih denarjev niso prinesli To velja tako za nakupe s strani zaposlenih (Domel), za uspešne domače prevzemne zgodbe (npr. Impol, TAB Mežica, Kolektor…) ali za prevzeme “tajkunov” (no, teh kaže, da jih je bilo tako le kakih deset). Je takšen način odplačevanja nakupa s strani družbe “izčrpavanje”? Načeloma ne, če so le rezultati družbe tako dobri in če je bila nakupna cena primerno nizka. In po tem modelu so bili izpeljani praktično vsi prevzemi s strani domačih investitorjev.

    In kje je potem bistvena razlika med “uspešnimi” in “tajkunskimi” prevzemi? Več ali manj samo v višini kupnine. Če je bila ta bistveno višja, kot so jo opravičili kasnejši rezultati poslovanja (ti so bili nižji tudi zaradi nastopa krize), potem prevzem ni uspel in zgodba se je preselila med osovražene “tajkunske” prevzeme. V nasprotnem primeru pa med uspešne zgodbe, ki so k sreči v Sloveniji prevladovale (le da se za večino niti ne ve oz. ni predmet medijske obravnave).

    A pri tej razliki je vseeno potrebno povedati še drugo stran prevzema. Za približno tretjinski delež Domela je država dobila 4 milijone evrov (dejansko iz sredstev kupljene družbe), katerega vrednost so delničarji po desetih letih uspešnega poslovanja dvignili na denimo 25 milijonov. Za podoben delež pa smo v Merkurju državi (širše gledano) plačali 150 milijonov evrov in to se glede na kasnejše poslovanje (tudi zaradi krize), ni izšlo. Da, narejena je bila velika napaka pri oceni vrednosti družbe in takratnih pričakovanj gospodarskega razvoja in denimo, da smo ceno tega v različnih oblikah deloma plačali. A država je pred tem teh 150 milijonov vštela med svoje prihodke. In tu se je tudi odražala ključna razlika med uspešnimi in neuspešnimi prevzemi. V mislih imam seveda samo osnovni princip načina prevzema, ne posameznih spornih dejanj, ki so se pojavljali pri eni ali drugih prevzemih.

    Dodal bi še to, da ravno zaključujem podroben (individualen) pregled lastništva, razlogov in poteka privatizacije ali nastanka tisoč največjih gospodarskih družb, ki predstavljajo blizu 60 % vse dodane vrednosti slovenskega gospodarstva (ostala so pretežno manjša, na novo ustanovljena s strani domačih ali tudi tujih oseb). Iz tega sem tudi črpal podatke za nekaj navedenih ocen, podrobnejšo sliko pa bom predstavil v kakem naslednjem članku. Menim, da gre za zanimiv in pomemben pregled slovenske tranzicije, ki pokaže precej drugačno sliko od splošnega prepričanja. A na žalost, podatki redko koga še zanimajo. Kak zapis, kako je bilo pokradenih in odnesenih v tujino na desetine milijard evrov, je za ljudi mnogo bolj zanimiv – čeprav je popolnoma zgrešen.

    • Bine, bravo, lucideno kot vedno!
      Evo, točno to sem želel povedati Gonzi, pa ni želel/zmogel razumeti.
      Pravno in tehnično ni nobene razlike med delavskimi in “tajkunskimi” nakupi/prevzemi. Stvar je le v uspešnosti zaključka, pa tu ne gre zgolj za ustrezno kupnino, pri nekaterih je k neuspešnosti pripomogel predvsem Frutek (in javno mnenje)…
      Pa eni sedijo, vsaj eden v delu kazni točno zaradi interpretacije, drugi pa so đeki.
      Lp Matjaž

%d bloggers like this: