Lastništvo zaposlenih v Združenih Državah Amerike: Izkušnje za Slovenijo

John Case

(Prevod: Tej Gonza)

Večina progresivnih ekonomistov razmišlja znotraj meja kapitalizma. Zavzemajo se za višje minimalne plače ali spodbujajo bolj strogo regulacijo gospodarstva. Redko pa pod vprašaj postavijo temelj vsakega ekonomskega sistema: lastništvo in nadzor podjetij.

Socialisti v preteklosti niso naredili te napake, tudi v Ameriki ne. Zavzemali so se za nacionalizacijo sredstev produkcije. Komunistične države so to idejo v celoti uresničile, nekatere zahodne države pa so nacionalizirali samo določene industrije. Vseeno pa je nacionalizacija redko dosegla tisto, česar so si reformisti želeli. T.i. komunistične države so se običajno izjalovile v avtoritativno represijo z neučinkovitim državnim planiranjem, industrije v državni lasti na »zahodu« pa so se prav pogosto utapljala v neučinkovitosti in korupciji.  

Kljub ponesrečenemu poskusu socialistov na vprašanje lastništva in nadzora gospodarskih družb ne smemo pozabiti. Ljudje, ki si lastijo podjetja, ali pa tisti, ki jih vodijo v imenu lastnikov, se odločajo kam in koliko investirati. Odločijo se koliko ljudi bodo najeli, kakšne bodo metode menedžmenta kako bo urejeno delovno okolje za zaposlene ter, do velike mere, koliko bodo delavci plačani. Vse te odločitve pa pravzaprav določajo, komu služi gospodarstvo.

Lastniki imajo tudi pravico do profita podjetja – do donosa na kapital. Ekonomist Benjamin Friedman iz Harvarda je v svoji knjigi The Moral Consequences of Economic Growth (2006) pokazal, da se je delež nacionalnega dohodka iz naslova kapitala močno povečal na račun dohodka iz dela. To je poglavitni razlog za izreden porast neenakosti v premoženju in dohodku, ki so prizadele praktično vse zahodne države. Prav tako njegove ugotovitve dodatno opozorijo na težo, ki jo ima dilema lastništva podjetij.

Postavi se vprašanje: kaj je alternativa kapitalističnemu lastništvu in državnem socializmu? Nekatere države, med njimi predvsem Italija in Španija, imajo zelo uspešen sektor delavskih zadrug, verjetno najbolj znan primer je Mondragon kooperativa. Vendar pa zadruge nikoli niso naselile glavnega toka v gospodarstvu. Delno zato, ker jih ni enostavno ustanoviti, težko je zbrati ustanovni kapital, prav tako pa so zadruge pogosto omejene v potencialu za rast.

Medtem se je v zadnjih desetletjih v ZDA razvila zelo močna oblika delavskega lastništva, ki jo poznamo pod imenom ESOP (‘Employee Stock Ownership Plan’). ESOP je sklad ustanovljen z namenom vzporednega programa sistema za zaposlene, danes pa je to zalo močno sredstvo za udeležbo delavcev v lastništvu podjetij.

7000 podjetij v ZDA je delno ali v celoti v lasti ESOP skladov. Seznam vsebuje tudi nekaj zelo velikih podjetij, med njimi je Publix veriga trgovin s skoraj 200,000 zaposlenimi, večina izmed njih pa so uspešna srednja podjetja. Raziskave jasno kažejo, da so ESOP podjetja bolj produktivna kot konkurenti s klasično lastniško strukturo. Hitreje rastejo in se razvijajo, plačujejo višje plače ter uživajo v bolj stabilnih delovnih mestih v času gospodarskih kriz.

Večina ESOP-ov v ZDA so delno financirana z bančnim posojilom [Op. prev. Kar na prvi pogled lahko deluje nevarno blizu nam predobro znanim tajkunskim prevzemom.]. Vendar pa je izjemno zanimiv podatek o nizki stopnji neplačevanja teh kreditov. Študija s strani National Center For Employee Ownership je pokazala, da je bila med leti 2009-2013 stopnja neplačil za ESOP podjetja samo 0.2%, medtem ko je ta odstotek kar desetkrat višji od povprečja v MSP sektorju.

Uspešna ESOP podjetja – kar večina izmed njih je – za svoje zaposlene omogoči visoke prihranke. Nedavna raziskava Rutgers Univerze v New Jerseyu pokaže, da je zaposleni v ESOP podjetju v povprečju akumuliral 134,000$ prihrankov [Op. prev. Kar je skorajda desetkrat več kot ameriški delavec primerljivega plačnega razreda v ne-ESOP podjetju.]. In to samo zaradi tega, ker je solastnik v podjetju! Pred časom, ko sem delal raziskavo za knjigo, sem govoril z Leom Szlembarskim, operaterjem težkih strojev v podjetju Scot Forge. Szlembarski, ki je bil v podjetju zaposlen 34 let, je povedal, da ni neobičajno, da se nizko kvalificirani delavci iz podjetja upokojijo z 700,000$ ali celo 800,000$ dolarji prihrankov. On sam ima še nekaj več, mi je zaupal. Scot Forge, ESOP podjetje v 100% lasti zaposlenih, med delavce redno deli dividende. Tisti, ki so s podjetjem vsaj pet let, dobijo dodatek v višini 10% njihove letne plače, nekateri, ki pa so s podjetjem dlje, pa dobijo še več.

ESOP podjetja so dodobra testirana in učinkovita alternativa klasičnemu lastništvu, s katero je mogoče razširiti participacijo v premoženju. Pred kratkim sem objavil članek, kjer sem to poimenoval »gospodarstvo na čakanju«. V ameriškem kongresu imajo nekaj podpore, predvsem v obliki davčnih ugodnosti, ki so jih deležni lastniki, ki podjetja prodajo ESOP skladom. Kljub temu noben politični vodja do sedaj – in zelo malo reformističnih institucij – še ni postavil ESOP-ov za temelj ekonomskega programa. Za zdaj so ESOP-i obsojeni, da okupirajo relativno majhno nišo v ameriškem gospodarstvu.

Zakaj je temu tako? Prvi razlog tiči v zgodovini. Večina ekonomskih reform – od regulacije plač in delovnika, do omejitev onesnaževanja – je rezultat sindikalnega boja, progresivnih politikov in aktivističnih skupin. ESOP-i niso nastali v teh krogih. Oče ideje je karizmatični odvetnik Louis Kelso, ki je prepričal senatorja Russell Longa, da z zakonom spodbudi lastništvo zaposlenih. Začenši z letom 1974 in v vseh nadaljnjih letih je Long, sicer konservativni politik, naredil ogromno, da so danes ESOP-i to, kar so.

Zaradi te zgodovine ESOP-i nikoli niso imeli konsistentne baze podpornikov. Demokratska stranka ideje nikoli ni integrirala v svoj politični program. Sindikati so nezaupljivi do tega, da delavci postanejo lastniki, morda v bojazni, da zaposleni v tem primeru sindikatov ne bi več potrebovali. Zaradi uspehov imajo ESOP-i sicer podporo med številnimi delavci in menedžerji, ki delajo v takih podjetjih; in pa med nekaterimi specializiranimi svetovalci ter kreditojemalci, ki so kariere zgradili v ESOP-om podporni industriji. Kljub temu pa to ni niti blizu političnemu vzvodu, ki ga lahko zagotovi nacionalna stranka ali močno delavsko gibanje.

Drugič, ESOP-i so na prvi pogled neprivlačni. Njihova struktura je kompleksna. Poznavanje zakonodaje in davčnih ugodnosti je omejeno samo na tiste, ki se profesionalno ukvarjajo z njimi. Večina Američanov ne pozna sektorja delavskega lastništva. In čeprav veliko volivcev podpira idejo – nedavna anketa je pokazala, da bi 74% ameriških delavcev raje delalo v podjetju z lastništvom zaposlenih – taki ukrepi ne mobilizirajo ljudi na ulice.

Tretji razlog za relativno pomanjkanje ESOP podjetij so skeptiki, ki brez poznavanja označijo idejo za nefunkcionalno ali celo nezaželeno. Konservativni komentatorji gredo celo tako daleč, da demokratično vodenje podjetij primerjajo z zaporniki, ki bi upravljali z zaporom – vsekakor popolnoma absurdna propozicija. Večina ESOP podjetij deluje zelo podobno drugim podjetjem, imajo torej upravni odbor in direktorja, prav tako poznajo konvencionalne menedžerske hierarhije.

Tudi na politični sredini ima alternativa svoje skeptike. Nekateri hitro navržejo primere slabe prakse, kot je bil bankrot United Airlines leta 2002. Drugi trdijo, da je lastništvo zaposlenih preveč tvegano, saj delavci tako »položijo vsa jajca v eno košaro« – če podjetje propade, izgubijo službo in svoje pokojninske prihranke.

Povedati je potrebno, da je United šolski primer slabo vzpostavljenega ESOP-a, ki je imel malo podpore med zaposlenimi in menedžerji. Res je, da ESOP podjetja občasno propadejo – nobena lastniška struktura podjetja ni imuna na tržno selekcijo. Vendar pa se je izkazalo, da so stopnje preživetja na trgu za ESOP podjetja veliko višje od stopenj preživetja klasičnih podjetij. Kar se tiče tveganja za zaposlene – vsekakor tveganje obstaja. Kot pa sem se retorično vprašal v prej omenjenem članku:

»V katerem od dveh podjetij bi rajši delali, če predpostavimo, da imate v obeh enako plačo? Prva je v lasti družine ali zunanjih lastnikov. Morda svojim delavcem ponudi 401k pokojninski plan [Op. prev. To je najbolj pogost privatni pokojninski plan v ZDA, vseeno pa 1/3 ameriških delavcev ni del nobenega pokojninskega plana], ali pa tudi ne. Če podjetje propade ali je prodano konkurenci, boste verjetno izgubili delo. Druga izbira je zaposlitev v ESOP podjetju. Tam ste solastnik in zato akumulirate vrednost delnic, brez da bi za to karkoli plačali. (Ministrstvo za delo v ZDA ocenjuje, da podjetja v lasti zaposlenih prispevajo 50 do 100% več v ESOP sklade kot primerljiva podjetja v 401k pokojninske sklade.) Morda ima to podjetje tudi vzporedni 401k program. (ESOP podjetja pravzaprav v povprečju bolj pogosto vzpostavijo dodatne 401k programe za svoje zaposlene kot konvencionalna podjetja.) Če podjetje bankrotira, boste verjetno izgubili službo in vrednost vaših delnic. Če bo podjetje prodano konkurenci, boste dobili povrnjeno celotno vrednost vaših delnic. Prosim, odgovorite: Katera odločitev je bolj tvegana?«

Po mojem mnenju ESOP-i v ZDA čakajo na njihov zgodovinski trenutek. ESOP podjetja so se že dokazala na trgih. Omogočila so, da delavci akumulirajo znatne količine premoženja, s tem pa počasi spreobračajo trend poglabljajočih neenakosti. Obstoječe skupine podpornikov nadaljujejo s pritiskom na zakonodajo, in številni politiki na obeh straneh ideološke premice se strinjajo, da je lastništvo zaposlenih v okviru ESOP skladov dobra ideja.

Kaj torej narediti, da se sprosti potencial ESOP-ov? Večkrat sem že predlagal, da bi morali predsedniški kandidati, državni predstavniki in drugi vplivni politiki integrirati lastništvo zaposlenih v svoj politični program. Lahko bi izobrazili volivce o pomembnosti takega programa. Lahko bi obiskali ESOP podjetja za priložnostno PR fotografiranje in intervjuje. Lahko bi predlagali ukrepe kot je ustanovitev oddelka za lastništvo zaposlenih v vladi, v katerem bi se ukvarjali s podporno infrastrukturo in razdelali možnosti za poroštvo pri financiranju ESOP-ov.

Lastništvo zaposlenih res nima tiste instantne politične privlačnosti, kljub temu pa ponuja širok nabor močnih ukrepov, ki bi lahko transformirali ameriško gospodarstvo. [Op. prev. In, seveda, tudi slovensko gospodarstvo.] Večina trenutnih progresivnih političnih predlogov se osredotoča na redistribucijo, zato si taka politika vedno znova zagotovi veliko gorečih in vplivnih nasprotnikov, ki bi s spremembami davčnih stopenj zgubili veliko. Lastništvo zaposlenih je neke vrste predistribucija. Je popolnoma prostovoljna in ne bi vzbudila gorečega nasprotovanja z nobene strani. V tem smislu so to pravzaprav lahko sanje politika.

Ko Američani čakajo, se druge zahodne države učijo od ameriškega ESOP modela in se zavzemajo za zakonodajo, ki bi spodbujala dobro prakso delavskega lastništva. [Op. prev. Med njimi tudi Slovenija, kjer Inštitut za ekonomsko demokracijo pomaga slovenskim podjetjem pri implementaciji ESOP modela in pripravlja zakonsko podlago za ureditev lastništva zaposlenih po zgledu ameriške ESOP prakse.]

Rad si rečem, da lastništvo zaposlenih predstavlja kapitalizem prihodnosti – kapitalizem, ki služi vsem ljudem, ne samo peščici.

John Case je bil dolgoletni komentator pri Inc. Magazine in urednik Harvard Business School Publishing. Je avtor šestih knjig o poslovanju in ameriškem gospodarstvu, je urednik portala Employee-Owned America in član strokovnega odbora Inštituta za ekonomsko demokracijo v Ljubljani.

_________________

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu

%d bloggers like this: