Bine Kordež

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) bo še kar nekaj časa aktualna tema tako v politiki, v medijih, kot tudi med prebivalstvom. Seveda se pod “ukinitvijo” razume samo drugačen način zbiranja sicer nujnih sredstev za financiranje zdravstvene oskrbe. Drugačen način zbiranja se išče zaradi dveh razlogov oz. očitkov:

• obstoječ sistem zbiranja preko zasebnih zdravstvenih zavarovalnic je relativno drag, saj le-te za svoje delovanje porabijo skoraj desetino zbranih sredstev in eden izmed ciljev vseh predlogov je v racionalnejšem zbiranju tega dodatnega vira financiranja zdravstva,
• drug očitek pa je v tem, da danes vsi zavarovanci plačujejo enak nominalni znesek za dodatno zavarovanje (35 evrov) in po predlogih naj bi bila višina tega plačila odvisna od dohodkov posameznika.

DZZ je bilo pred dolgimi leti vzpostavljeno kot nadomestilo izpada sredstev od delodajalcev, ki jim je bila leta 1997 kot državni ukrep za povečanje konkurenčnosti delovno intenzivnih podjetij znižana prispevna stopnja za zdravstvo. Uvedba DZZ naj bi nadomestila ta izpad v zdravstveni blagajni, in sicer kot dodatni prispevek koristnikov zdravstvenih storitev, pri čemer naj bi ta temeljil na prostovoljni odločitvi posameznika ali se zavaruje ali ne. Danes pa ljudje to doplačilo razumejo bolj kot del obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), saj jim je brez plačila DZZ močno prikrajšano (skoraj onemogočeno) koriščenje zdravstvenih storitev iz OZZ. Zato so tudi praktično skoraj vsi dodatno zavarovani.

Nadaljujte z branjem→

• Why it is not the crisis of capitalism -Branko Milanovic
• Germany Versus the ECB – Hans-Helmut Kotz
• The Insanity of Austerity – Isabel Ortiz & Matthew Cummins
• Global economy is at risk from a monetary policy black hole – Lawrence Summers
• Preventing Digital Feudalism – Mariana Mazzucato
• Europe Needs a Serious Nuclear-Energy Debate – Samuele Furfari
• The Eurozone’s 2% Fixation – Daniel Gros
• The Energy Revolution Is Here – Jules Kortenhorst

Tale odlomek iz recenzije treh knjig (Appelbaum, Blanchflower in Milanovic) Edwarda Luceja v Financial Timesu je zlata vreden:

Obvezno branje.

Indikativno je to, da ta prikaz (recenzije) prinaša Financial Times, ki je v zadnjih letih po zaslugi izjemnih komentatorjev postal najbolj progresiven poslovni medij. Čeprav sta tudi Bloomberg in The Economist naredila ogromen korak naprej. Naši so na žalost ostali tam nekje v Clintonovih – (It’s the economy, stupid!) – časih.

Bine Kordež

Prejšnji četrtek je vlada potrdila predloge sprememb davčnih zakonov, o katerih so potekala usklajevanja že vse od pomladi. Takrat je bil hitro sprejet prvi del s katerim so razbremenili regres, sedaj pa dobivamo še drugi del davčnih sprememb. Predlogi so bili sprejeti z oceno, da gre bolj za “kozmetične popravke”, a verjetno je to še največ, za kolikor lahko v teh razmerah znižamo davčne obremenitve dela. Celotni učinek na javne finance (in dohodkovni položaj posameznikov) bo preko 300 milijonov evrov, bistveno več od tega pa bi že načenjalo vzdržnost državne blagajne.

Očitki so seveda tudi na to, kateri segment prebivalstva (katere dohodkovne razrede) močneje razbremenjujemo, a tu je še lažje kritizirati kot najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse. Teh dobrih 300 milijonov evrov pomeni približno 30 evrov na zaposlenega mesečno. Po spremembi zakonov bo večina tudi dobila tolikšen dodatni dohodek, razen 100 tisoč najbolje plačanih, ki dobijo več. Nekateri bi dali več slabše plačanim, drugi podpirajo dvig dohodkov srednjega razreda (karkoli si že kdo predstavljamo pod tem), a v evrih so največ pridobili tisti s plačami nad 2.500 evrov bruto. To so seveda nominalne spremembe, v odstotkih pa bo po uveljavitvi celotne zakonodaje večina dobila med 3 in 4 odstotke višje neto prejemke.

Nadaljujte z branjem→

Še sveža empirična raziskava (Michael E. Waugh, 2019), ki kaže, kako je Trumpova trgovinska vojna prizadela potrošnjo v ameriških okrajih, ki so bili najbolj prizadeti s kitajskimi povračilnimi carinami. Kaže na negativni učinek na potrošnjo, pri čemer pa je slednja povezana z dinamiko zaposlenosti. Se pravi, da se negativni vplivi Trumpove trgovinske vojne prek padca potrošnje koncentrirajo v okrožjih z nižjo (ali negativno) dinamiko rasti zaposlenosti. Trumpova trgovinska vojna je torej dobila zobe in grize lastno prebivalstvo.

Ta ugotovljena dejstva je treba brati v povezavi z analizo, povzeto v Zakaj se ne splača začeti trgovinske vojne z avtokracijo, ki kaže, da je bila prioriteta kitajskih povračilnih ukrepov očitno, kako čim bolj prizadeti Trumpove volilce. Kitajska je pri povračilnih ukrepih prav targetirala volilne okraje z največ Trumpovimi volilci. Dober primer je soja, ki jo pridelujejo predvsem v Trumpovoh volilnih okrajih, je pa hkrati največji uvozni proizvod Kitajske iz ZDA. Kitajska je pač želela kaznovati Trumpove volilce ne glede na domačo škodo.

Nadaljujte z branjem→

• How to Rethink Capitalism – Simon Johnson
• It’s Time for German Fiscal Expansion – Jeffrey Frankel
• Avoiding Plutocracy Would Require a Political Change – Branko Milanovic on the Future of Capitalism
• Who Can Influence the ECB? – Stefan Gerlach
• The Crisis of Central-Bank Governance – Lucrezia Reichlin
• The Asianized World Has Arrived – Jonathan Woetzel & Jeongmin Seong
• Are Europe’s Economic Prospects Brighter Than They Appear? – Anatole Kaletsky

Ste ekonomisti na prihajajoči obrat gospodarskega cikla bolje pripravljeni kot na zadnjo krizo? Zdaj bolj enotno presojate, kaj je kriza in kdaj se kriza začenja?

“Ali smo ekonomisti zdaj kaj boljši in znamo krizo napovedati? Nismo, ker je to izjemno težko. Obstajajo sicer indikatorji, ki dva do tri četrtletja vnaprej nakazujejo, kaj se dogaja, in lahko denimo opazujemo, kako se z rastjo ali padcem naročil v gospodarskih družbah spreminjajo njihove potrebe. Napovedovanje krize je pa vedno težko.”

Velja podobno za nasvete, kako krizo reševati?

“Ključen problem današnjega dne je ujetost celega razvitega sveta v japonski scenarij. Tradicionalna znanja o tem, kako reševati poslovne cikle, ne veljajo več. Zato imamo danes zelo veliko idej o tem, kako iziti iz krize, konsenza ekonomistov, katero kombinacijo ekonomskih politik uporabiti za izhod iz krize, pa ni.”

Mar prevzemajo zato reševanje kriz v svoje roke politiki?

“Ne, kje neki, politiki so le še bolj zbegani. Zadnja desetletja so se tudi politiki strinjali, da je reševanje kriz prepuščeno zgolj monetarni politiki. Fiskalna politika je postala osovražena. Ekonomisti so namreč zastrupili politiko s tem, da se s fiskalno politiko ne sme pomagati pri reševanju poslovnih ciklov. Zato zdaj politiki nimajo nobene ideje, kaj storiti. Edini politiki, ki so imeli nove ideje in so jih uveljavili, prihajajo iz monetarne politike. To so centralni bančniki. Čutili so jih na Japonskem, v Veliki Britaniji, v ZDA in na koncu še v Evropski centralni banki (ECB), ko je Mario Draghi uporabil nekonvencionalno monetarno politiko kvantitativnega sproščenja oziroma množičnega tiskanja denarja. To so zdaj naši krizni ekonomisti.”

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Iz na AJPESovi spletni strani objavljene otvoritvene bilance SCT- v stečaju z dne 18.10. 2011 je razvidno, da je DARS ob uvedbi stečaja nad SCT na podlagi potrjenih začasnih in končnih situacij zadrževal izplačilo SCT-ju v višini 10.881.318 evrov. V skladu z gradbenimi pogodbami, ki jih je sklenil DARS kot naročnik s SCT kot izvajalcem, je DARS navedeni znesek zadrževal kot instrument zavarovanja obveznosti SCT po končnih obračunih, kot garancije za odpravo napak in pomanjkljivosti v garancijski dobi. Izpolnitev pogodbenih obveznosti je imel DARS krito tudi z garancijami bank za dobro izpolnitev pogodbenih obveznosti SCT v skupni višini 191 milijonov evrov. Pretežni del teh garancij je SCT izdala NLB v skupni višini približno 180 milijonov evrov.

Ob uvedbi stečaja SCT, je SCT zaradi nelikvidnosti in nesolventnosti postal nesposoben izpolniti pogodbene obveznosti. Ni bil več sposoben dokončati nedokončanih prevzetih naročil, kar velja celo za projekte, pri katerih so pretežno manjkale le še malenkosti, kot na primer izdelava PID projektov, ozelenitev brežin, asfaltiranje priključnih cest, dobava cestne signalizacije in podobno. Prav tako SCT ni mogel več pridobiti in izstaviti garancij za odpravo napak in pomanjkljivosti v garancijski dobi, zaradi česar je po sklenjenih pogodbah bil DARS upravičen zadržati varščine, ki so se natekle iz obračunanih začasnih situacij v višini 10% od vsake posamezne situacije za priznana in potrjeno opravljena dela. Povedano enostavno, dela, ki so jih opravili zaposleni delavci SCT in pogodbeni podizvajalci SCT, DARS do višine 10% vrednosti teh del ni plačal in tega denarja ni nakazal v stečajno maso SCT.

Nadaljujte z branjem→

Azija je odgovorna za več kot polovico izpustov toplogrednih plinov. Kitajska ima večje izpuste CO2 od ZDA in EU skupaj. In dinamika izpustov CO2, ki je pretežno odgovorna za dinamiko globalnega segrevanja, je v tesni korelaciji z vzponom globalizacije, to je prenosom industrijske proizvodnje v Azijo, predvsem v Kitajsko (glejte spodnji dve sliki). ZDA in EU trendno zmanjšujeta emisije CO2, Kitajska jih močno povečuje po odprtju, trend njenih izpustov je eksponenten po letu 2001, ko je bila sprejeta v WTO in se je tja pospešeno preselil velik del zahodne industrijske proizvodnje.

Zato so napori za zmanjševanje emisij CO2 v EU povsem jalovo početje, saj celotna EU emitira le dobro tretjino izpustov Kitajske in manj kot desetino globalnih izpustov. In pri tem niti ne upoštevamo izpustov pomorskega transporta. Če želimo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, bo treba premisliti o obliki sedanje globalizacije: Bomo še naprej proizvajali toliko izdelkov v Aziji (in predvsem na Kitajskem) in jih prevažali v zahodne države, ali pa bomo večji del proizvodnje na okolju prijaznejši način organizirali v zahodnih državah?

To je ključno vprašanje. Več o tej kontroverzni temi naslednji četrtek zvečer na Makroekonomiki.

Slika: Emisije CO2, 1960-2015