Ker sem glih s kolesa. Tole se rola po omrežjih. Najbrž je izmišljeno, je pa dobra zgodba. Logika štima.

Generalni direktor Euro Exim Bank Ltd. je ekonomiste spodbudil k razmišljanju, ko je dejal:

Kolesar je katastrofa za gospodarstvo države: ne kupuje avtomobilov in si ne sposoja denarja za nakup. Ne plačuje zavarovalnih polic. Ne kupuje goriva, ne plačuje potrebnega vzdrževanja in popravil. Ne uporabljaja plačljivega parkiranja. Ne povzroča resnih nesreč. Ne potrebuje avtocest z več pasovi in se ne zredi.

Zdravi ljudje niso niti potrebni niti koristni za gospodarstvo. Ne kupujejo zdravil. Ne hodijo v bolnišnice ali k zdravnikom. BDP-ju države skoraj nič ne prispevajo.

Nasprotno, vsaka nova restavracija McDonald’s ustvari vsaj 30 delovnih mest: 10 kardiologov, 10 zobozdravnikov, 10 strokovnjakov za prehrano in tudi ljudi, ki delajo v sami restavraciji.

Izberite previdno: kolesar ali McDonald’s? Vredno je razmisliti.

Nadaljujte z branjem→

Odgovorov na to vprašanje je najbrž kar nekaj. Vsak ima svojega. Moj pogled je blizu temu, ki ga je v Project Syndicate podal Brad DeLong (Berkeley). V precejšnji meri smo danes v strahu pred četrtim valom oziroma v strahu, da se ne razvije v podobne smrtonosne dimenzije kot lanski drugi val, zaradi podcenjevanja problema. Vlade so nekako naivno verjele, da ko bo na voljo cepivo, bo virus po začetku cepljenja čudežno izpuhtel. Nihče ni razmišljal, da cepiv ne bo dovolj ali da populacije ne bo mogoče precepiti v zadovoljivi meri in da bodo mutacije proizvedle še bolj kužne in bolj ubijalske verzije virusa. Nihče ni razmišljal, da bo prišlo do kombinacije vsega trojega. Zato so vlade namenile premalo pozornosti in denarja proizvodnji cepiv in absolutno premalo pozornosti kampanji glede cepljenja in izvedbi cepljenja.

Kaj smo se iz tega naučili in kaj zdaj? Če ne želimo, da bomo spet zapirali javno življenje in gospodarstvo in naslednje poletje spet trepetali pred šestim valom okužb, je treba vso pozornost in energijo usmeriti na troje: (1) kapacitete za proizvodnjo dovolj velikih količin cepiva, (2) organizacijo (obveznega) cepljenja ali postavitev pogojev, da bo cepljenost postala obveznost, s čimer bi se približali čredni imunosti, in (3) vzpostavitev pogojev za minimiziranje možnosti prenosa okužb, pri čemer je na prvem mestu uvedba aktivnega prezračevanja v vseh zdravstvenih ustanovah, domovih za ostarele, šolah in vrtcih, v vseh javnih stavbah in barih in restavracijah.

Če ne zatremo virusa, se naša življenja in gospodarstvo ne moreta vrniti v normalno stanje. To pa najbrž vsi razumemo, mar ne?

It has been a full year since the biotech wizards gave us the tools that we need to beat the virus. Why are we still in the situation we are?

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Drugi del: O odgovornih posameznikih in represivnih aparatih države na poti v distopijo

Osnovna predpostavka represivnih aparatov države je, da delujejo kot zadnji branik pred tem, da bi družbene skupine ali posamezniki šli čez črto, ki loči običajno delovanje od kaznivega. Tu je pomembno razločiti med zakonitim delovanjem (kar ureja civilno pravo) in kaznivo delovanje (kazensko pravo).

Odpoved samoomejevanju

To posledično pomeni, da se RAD ukvarjajo s tistim posamezniki, ki zaradi vrste razlogov nekako niso zmogli obstati na polju običajnega in želenega ravnanja in bi se z njimi ukvarjalo civilno pravo. Tu se seveda takoj postavi temeljno vprašanje o tem, če so upoštevane pravice posameznika, ko se tako ali drugače znajde v komunikaciji z RAD. Ampak ne sme izostati tudi ugotovitev, da ima uporaba RAD v sebi inherentno tveganje, da se bo ljudi percipiralo kot velikega števila posameznikov, ki bodo slej ko prej naredili nekaj narobe, ker so preprosto preveč neuki ali pa preveč zlobni ali pa preveč čudni… Kar je tudi razlog, da je potrebna večja družbena in državna kontrola nad delovanjem RAD in tudi veliko pozornosti, da se profesionalci v RAD pri svojem delu samoomejujejo. Da se dnevno preprečujejo, da o ljudeh ne mislijo predvsem grdo.

Nadaljujte z branjem→

Moji ženi, itak

Mitja Vilar

Gospod Lesjak v Dnevniku piše o fragmentih sedanjosti, ki jih je omogočila ta vlada. Janša. Epidemija je izgovor neustreznih ukrepov. V bistvu gospod Lesjak piše o globalnem problemu soočanja desne politične opcije s stvarnostjo. Ta deluje, dokler je to fantazma posameznih podpornikov poenostavljenega reševanja zapletenhih problemov. To je vera v nekaj. Osnova vere pa je temeljenje na neznnastvenih dejstvih. Recimo knjigi, stari 2000 let. In ko se te neznanstvene temelje poveže z navadim kriminalom, klepotokracijo, legalizirano korupcijo ali na kratko SDS-om tu, HDZ-jem na Hrvaškem, dobimo stvarnost. V Avstriji afero Ibica, v Italiji….V Franciji,  tudi  v ZDA. Od koder prihaja velika rdeča nada desnih supremacistov in našega Janše.

Znanstveni temelji odločanja temelje na dejstvih. Dejstva, ki so nam lahko všeč ali ne, jim verjamemo ali ne, ona so. Tudi Donald Trump ni verjel v klimatske spremembe.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pisati o Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ) oziroma o bloku 6 je pravzaprav preprosto. Lahko se izpostavi zgrešenost te naložbe in z njo povezanimi korupcijskimi dejanji, lahko se piše o ekološki problematiki, v zadnjem času pa je ta naložba aktualna tudi zaradi visokih izgub, zaradi katerih naj bi bila družba pred stečajem. Obravnava kateregakoli od navedenih vidikov Termoelektrarne pri bralcih okrepi prepričanje, da gre za najbolj zgrešeno naložbo v Sloveniji, katero bi bilo najbolje čim prej zapreti.

A kot vsaka zgodba, tudi ta ni črno-bela in ima tudi svoje argumente, ki zahtevajo temeljit premislek o bodočih odločitvah. Seveda ni namen tega teksta, da bi opravičeval ustreznost naložbe v blok 6 ali upravičenost za nadaljevanje obratovanja. Namen je samo nekoliko predstaviti vidik izgube, ki se v javnosti praviloma dokaj napačno interpretira in zaradi tega dodatno krepi prepričanje o nujnosti zaprtja elektrarne.

Nadaljujte z branjem→

Andrej Miljković je v komentarju v Ekipi izvrstno obračunal z nacionalistično politiko vladajoče stranke in njenega predsednika. S kliko ekstremistov, ki javno sovražijo vse, kar je izven okvirja njihovega drobnega zatohlega kotička nedeljske maše, pečenke in restanega krompirja ter goveje muzike. Sovražijo vse, kar je drugačnega, vse, ki imajo drugačne spolne preference ali toleranco do tega pri drugih, vse, kar prihaja južno od Kolpe, vse, ki so drugačne barve kože, vse, ki so drugačne veroizpovedi ali brez nje, vse, ki so duhovno odprti, razgledani in zato tolerantni do različnosti. Vse to sovražijo, ker so majhni in se zavedajo svoje inferiornosti in nepomembnosti. Spozabijo se le takrat, ko ti drugačni, dosežejo kak mednarodno odmeven uspeh. Takrat populistično prislonijo svoj piskrček in se poskušajo pošlepati na tujem uspehu. Samo takrat, za droben trenutek, za en tvit, jih ta drugačnost ne moti. Samo takrat svoje sovraštvo preračunljivo zakrijejo. Samo za trenutek.

Vendar Slovenija je natanko ta drugačnost, ta simbioza enakosti in drugačnosti. Takšnih ali drugačnih. Prav drugačni prinašajo to kvaliteto, kreativnost, ambicioznost in trud, ki nato v medsebojni kombinaciji kulminira v uspehih. To je naša Slovenija. Kombinacija drugačnosti nas dela izjemne. Spoštovanje te različnosti nas dela enake in izjemne. Nadaljujte z branjem→

Ja, saj je Gibonnijeva izvedba super, izjemno spolirana, tehnično dovršena. Nimam nič za pripomniti. Tudi refren je vsebinsko tak, da ne more biti boljši:

I činim pravu stvar (ne spominjem te ja)
Jezik pregrizem da ne bi opsovao
Ovaj život što ga dijelim napola
I kada poželim ja
Jezik pregrizem da ne bi opsovao
Ovaj život što ga dijelim napola

Ampak spodnja cover verzija v izvedbi takrat še povsem mlečne (2000!) hip-hop skupine TBF, še preden so postali hrvaške super zvezde, je vseeno izjemna. Že videti Mladena kot mladinca prepevati Gibonnija je izjemno.

.

No, zdaj pa še spolirana in tehnično dovršena originalna verzija Gibonnija. Vrhunsko. Ampak…

Nadaljujte z branjem→

Renata Salecl, rekel bi ena izmed top-3 slovenskih filozofinj/filozofov svetovnega formata, ima dobro poanto glede cepljenja. Kaže na škodljivost neoliberalne paradigme, da osebne odločitve posameznikov vodijo k optimalnim družbenim izidom (saj veste, Smithova “nevidna roka” trga). S prstom kaže na to, da “neoliberalizem z glorifikacijo individualnih izbir dejansko ustvarja dolgoročno družbeno škodo“. Odločitev za (ne)cepljenje ne more biti stvar osebne izbire, ker z našo izbiro močno vplivamo na druge. Naša izbira prinaša velike negativne družbene eksternalije, vpliva na povečanje okužb, povečanje hospitalizacij, povečanje smrti, na posledično omejevanje dostopa do zdravstvenih storitev, na zapiranje javnega življenja in nekaterih gospodarskih dejavnosti, na obstoj delovnih mest, na stroške proračuna in višino davkov itd.).

Vzporednica z omejevanjem osebne izbire zaradi večje varnosti v prometu je zato zelo na mestu:

V avtu je obvezna uporaba varnostnega pasu. Voznik in potnik lahko sicer izbereta, da se ne bosta pripela, toda zaradi takšne odločitve bosta dobila denarno kazen, če ju ustavi policija. Vožnja pod vplivom alkohola prav tako ni stvar svodobne izbire, kjer se pozameznik odloči, kaj je prav in kaj je narobe. Tudi v tem primeru sicer posameznik lahko tvega in vozi vinjen ter s tem ogroža sebe in druge, a kaj lahko ga doleti sankcija.

Če ne bo posredovala država z obveznim cepljenjem ali omejevanjem svobode / izbire tistih, ki so se odločili za necepljenje, bodo po vzoru univerz, bolnišnic in podjetij v ZDA to pobudo pri nas morale prevzeti posamezne institucije in delodajalci. Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Prvi del: Nekaj bazičnih o državi.

V zadnjih dneh smo slišali toliko ne posebej posrečenih trditev (med njimi je tista, da je vlada izčrpala možnosti za nove ukrepe glede cepljenja in da računa na to, da so ljudje toliko odgovorni, da se bodo odločili za cepljenje, vsekakor na prvem mestu) glede vloge države in državne oblasti, da ni druge, kot da malo dvignemo nivo razmišljanja. In sem imela hudo potrebo po tem, da zapišem, kako je na primeru cepljenja lepo vidno, zakaj potrebujemo državo.

Nadaljujte z branjem→